Srebrenica: Zanikanje resnice najbolj boli

Ko so ubili moje tri sinove in moža, so mi vzeli vse, a vrnila sem se v Srebrenico, ki je bila naš skupni dom do leta 1995, ker je to zemlja, po kateri so hodili moji sinovi. Še danes, ko grem po ulici, vidim sliko svojih otrok. S tem, ko so ubili moje sinove, so ubili so tudi našo prihodnost. Prikrajšali so me za vnuke. Ko umrem, za mano ne bo ostalo nič." Tako v projektu 12 dni spominov Spominskega centra Srebrenica ubesedi svojo bolečino Nura Mustafić, ena od tisočih srebreniških mater, ki so v genocidu, ki so ga bosanski Srbi julija 1995 izvedli nad bošnjaškimi mladeniči in moškimi, izgubile sinove, može, brate in številne druge moške člane širše družine. Mnoge med njimi tudi četrt stoletja po največjem zločinu v Evropi po koncu druge svetovne vojne, ki je obenem žalosten simbol nesposobnosti mednarodne skupnosti, da bi ga preprečila, še vedno iščejo posmrtne ostanke svojih najdražjih, ki so raztreseni po več kot 150 množičnih grobiščih po celotnem Podrinju. Posmrtne ostanke devetih bodo danes položili k večnemu počitku na osrednji spominski slovesnosti na pokopališču v Potočarih pri Srebrenici, kjer je že pokopanih 6643 žrtev.

Prepuščeni sami sebi

"Čeprav je bilo zaradi genocida, v katerem je bilo ubitih najmanj 8372 Bošnjakov, med žrtvami pa so bile tudi ženske, na mednarodnem sodišču za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije v Haagu ter sodiščih v Bosni in Hercegovini, na Hrvaškem in v Srbiji obsojenih 47 ljudi na skupno 700 let zapora, je zanikanje resnice o Srebrenici tisto, kar preživele najbolj boli," pravi 35-letni Ahmed Hrustanović. Julija 1995 je v tako imenovanem maršu smrti, na katerega se je v želji prebiti se do 100 kilometrov oddaljenega ozemlja pod poveljstvom vojske BiH skozi gozdove odpravilo več kot 12.000 v glavnem moških in dečkov, medtem ko so se ženske z otroki in ostarelimi zatekle v Potočare, kjer je bil sedež mednarodnih sil Združenih narodov, izgubil očeta, oba strica in dedka.

Glasen molk

Tudi ko govori o sobivanju s krajani srbske narodnosti, pojasni, da niso problem ljudje, temveč institucije. "S tistimi, ki si med vojno niso umazali svojega imena, se lahko povsem normalno pogovarjamo," pove, a v isti sapi doda, da se o tem, kaj se je zgodilo med vojno, s sosedi Srbi ne pogovarjajo, saj gre za občutljivo temo. "Premalo je bilo narejeno za to, da bi se sprejela dejstva, resnica. Zato je dolžnost nas, ki smo preživeli, da širimo resnico o genocidu. Marsikdo si tudi 25 let po tem zločinu ne upa govoriti o tem, kar je preživel, ampak mislim, da bomo tudi s projekti, ki jih izvaja Spominski center v Srebrenici, od zbiranja predmetov umrlih, pričevanj preživelih do izkušenj otrok med vojno, premagali narativ o negiranju genocida in poskusih sprevračanja dejstev," razlaga Hrustanović, ki pravi, da je težko, ko vidi, da so nekateri mladi ponosni na zločine, ki so jih zagrešili njihovi očetje, predniki. Tudi zato, poudarja, se mora nadaljevati borba za resnico in pravico, ki mora doleteti vse omadeževane z zločini. "Ta borba bo dolga in težka, a Srebrenica ne bo pozabljena," dodaja.
"Srebrenica mora biti vsak dan sporočilo in opozorilo svetu, da sovraštvo in predsodki do drugih in drugačnih lahko prinesejo velik problem za celotno človeštvo. Solidarnost med ljudmi in zavedanje, da se ljudi ne sme deliti glede na vero, narodnost ali barvo kože, temveč zgolj na to, ali je nekdo dober ali slab, morata biti temeljno vodilo. To je sporočilo iz Srebrenice ob 25. obletnici genocida v želji, da se nikomur več kaj takega ne bi ponovilo," zaključi Hrustanović.