Telefonska diplomacija kot upanje za mir v Ukrajini

Diplomacija je v polnem pogonu. Razmere na ukrajinsko-ruski meji so že mesece napete do skrajnosti in samo ena napačna poteza lahko sproži vojno, v katero bi se poleg omenjenih držav morala vplesti tudi zveza Nato - pa četudi najverjetneje ne z vojaško silo. Rusija je sicer po lastnih trditvah z mejnega območja umaknila kakih deset tisoč vojakov, ki naj bi bili tam na rednih manevrih, a po podatkih zahodnih obveščevalnih služb jih je tam še vedno skoraj desetkrat toliko. Kriza je že zdavnaj prerasla odnose med Moskvo in Kijevom, zdaj se napori za umiritev razmer odvijajo na relaciji Moskva-Washington.

Strah pred jedrskim spopadom

O ohladitvi strasti sta se tako na predzadnji dan minulega leta po telefonu znova pogovarjala ruski in ameriški predsednik, Vladimir Putin in Joe Biden. To je bil njun že drugi telefonski pogovor v manj kot mesecu dni, a zdi se, da precej manj prijazen kot prvi. Tiskovna predstavnica Bele hiše Jen Psaki je pojasnila, da je Biden pozval Rusijo, naj zmanjša napetosti, in dal jasno vedeti, da bodo ZDA in zaveznice ter partnerji odločno odgovorili, če bo Rusija spet vdrla v Ukrajino, kot je leta 2014, ko je zavzela Krim. Putin mu je odvrnil, da bi tovrstne sankcije najverjetneje povsem prekinile odnose med ZDA in Rusijo. "To bo ogromna napaka, ki bo imela resne posledice," je dejal Putinov svetovalec Juri Ušakov. Dodal je, da je Putin Bidnu povedal, da se bo Rusija odzvala, kot bi se ZDA, če bi blizu njihovih meja nekdo namestil ofenzivno orožje.

Rusija si želi predvsem zagotovila, da se zveza Nato ne bo še naprej širila na območju nekdanje Sovjetske zveze. V Kremlju zahtevajo garancije, da se Ukrajina skupaj z nekdanjimi sovjetskimi republikami ne bo pridružila zvezi Nato in da Nato ne bo namestil ofenzivnega orožja blizu meja držav nekdanje Sovjetske zveze. Zahodne države pa vztrajajo, da je članstvo v Natu odprto za vse države, ki izpolnjujejo kriterije. Ob tem naj bi bil predsednik ZDA izrazil željo po razumevanju logike in vsebine ruskih skrbi glede varnostnih jamstev. Biden naj bi bil Putinu povedal tudi, da se jedrska vojna ne sme začeti, prav tako je nobena stran ne more dobiti. Da je Rusija leta 1994 v zameno za jedrsko orožje z Ukrajino podpisala sporazum o ozemeljski nedotakljivosti in suverenosti, pa so itak že vsi pozabili.

Ruski predsednik je o varnostnih zagotovilih včeraj govoril s turškim predsednikom Recepom Tayyipom Erdoganom, že prej pa z nemškim kanclerjem Olafom Scholzem in francoskim predsednikom Emmanuelom Macronom. Biden je o razvoju dogodkov obvestil ukrajinskega predsednika Volodimirja Zelenskega. ZDA naj bi letos Ukrajini namenile za 750 milijonov dolarjev pomoči, največ seveda vojaške. V Ženevi bodo sicer 9. in 10. januarja potekali pogovori na visoki ravni med visokimi predstavniki Rusije in ZDA, čemur bodo sledili pogovori v okviru Sveta Nato-Rusija 12. januarja in potem v okviru Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (Ovse) 13. januarja.

Rusija izgublja vpliv v soseščini

"Zakaj prav danes prihaja do novih zaostrovanj na rusko-ukrajinski meji, je mogoče pojasniti s tem, da želi Kremelj nastalo situacijo izkoristiti kot pogajalski pritisk na ZDA, da sedejo za pogajalsko mizo in prisluhnejo ruskim argumentom o tem, da širitev Nata ostaja osrednje nacionalno-varnostno vprašanje," pojasnjuje politolog in nekdanji diplomat, zdaj direktor in partner v družbi Herman & partnerji dr. Denis Mancevič. "Tako ne preseneča, da je istočasno s kopičenjem vojske ob ukrajinski meji prišlo tudi do ruske diplomatske pobude Združenim državam Amerike in zvezi Nato za sklenitev sporazuma, ki bi Rusiji zagotavljal pravna varovala pred nadaljnjo širitvijo zahodnega zavezništva ob ruske meje. Vsaj kratkoročno je mogoče oceniti, da je kremeljska strategija začela delovati - intenzivirali so se stiki med ZDA in Kremljem. Ali bo tudi po nekaj krogih pogajanj prišlo do napredka, je težko predvideti. Je pa od tega neposredno odvisno, kaj se bo v naslednjih mesecih zgodilo ob ukrajinskih mejah: če bo rezultat pogajanj obeh velesil pozitiven (za kar sicer obstaja precej mednarodne skepse), potem bo prišlo do deeskalacije napetosti. V nasprotnem primeru je scenarij ravno obraten - Rusija bo še povečala svojo vojaško prisotnost na vzhodu Ukrajine, v Donbasu, kjer bo najverjetneje prišlo do novih spopadov. In od tu do širšega vojaškega spopada ni več daleč, provokacij z obeh strani bo veliko."

Vprašanje je, ali bi lahko garancije o neširjenju Nata proti vzhodu zadovoljile ruske apetite. "Najnovejše zaostrovanje je treba umestiti v širši kontekst: Rusija v zadnjih dveh desetletjih postopno, a precej linearno izgublja vpliv v tako imenovanem bližnjem sosedstvu, geografskem območju nekdanje Sovjetske zveze, ki ga šteje za območje lastne interesne sfere," še pravi Mancevič. "Razvojno-politični model, ki ga lahko Rusija ponudi tem državam, je preprosto prešibek in preveč bazira na vojaško-obrambni in delno politični komponenti, premalo pa na razvojno-ekonomski, kulturni in drugih. Posledično ta prostor zapolnjujejo drugi; na območju Centralne Azije precej uspešno Kitajska, na zahodnih mejah Rusija pa ZDA in deloma EU. Zato je treba konflikte v tem prostoru gledati skozi to prizmo, saj Rusiji ob pomanjkanju drugih orodij zunanje politike ne preostane kaj drugega kot s pomočjo vojaške sile dokazovati, da je še vedno pomemben regijski in globalni akter, ki bo poskušal na vse načine braniti lastne nacionalne varnostne interese in ohraniti svoj vpliv. Zato tudi imamo danes toliko zamrznjenih konfliktov na ruskih mejah, saj to ustreza Kremlju. Medtem na primeru azerbajdžansko-armenskega konflikta vidimo, da vloge Rusije v tem prostoru nikakor ne gre podcenjevati."