Zapuščina Jacquesa Delorsa: Človek, ki je razumel klic časa

Konec decembra je v 99. letu umrl francoski in evropski politik Jacques Delors. Med letoma 1985 in 1995 je bil predsednik Evropske komisije in je veljal za arhitekta sodobne Evrope. Imel je ključno vlogo pri evropski integraciji. Med drugim je vzpostavil enotni trg, podpisal schengenske sporazume, uvedel program študentske izmenjave Erasmus, reformiral evropsko kmetijsko politiko in začel pripravljati monetarno unijo, ki je pripeljala do uvedbe evra. V petek so ga v Parizu pokopali z državni častmi. Na pogrebu so bili številni tuji državniki, tudi slovenski premier Robert Golob in prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Golob je ob smrti Francoza dejal, da je bil s svojim vizionarskim delom navdih mnogim, ki verjamejo v pomen močne EU.

Na žalni slovesnosti je francoski predsednik Emmanuel Macron poudaril, da je Delors Francijo združil z Evropo, njo pa s prihodnostjo. "Črto za črto je prispeval k oblikovanju današnje podobe združene Evrope in omogočil možnost nastanka emancipatorne socialne demokracije, Evrope Schengna, Erasmusa, Maastrichta, ki se razteza od Atlantika do Črnega morja," je še dejal francoski predsednik.

Evropsko komisijo vodil v kriznih časih

Dr. Marko Lovec, mednarodni politolog s katedre za mednarodne odnose na FDV, je dejal, da je Delors Evropsko komisijo vodil v prelomnem času velikih mednarodnih sprememb: "Kariero je začel na področju financ, od koder je kot socialist in finančni minister v začetku osemdesetih let vstopil v Mitterrandovo vlado. Po neuspehu ekonomskega programa je vodil obrat k liberalni ekonomski politiki. Leta 1985 je prevzel vodenje Evropske komisije in jo vodil v času velikih sprememb. Zgodile so se spremembe v ekonomski politiki, kot je vzpon neoliberalizma, globalizacije, končala se je hladna vojna, prišlo je do združitve Nemčije. Takratna Evropska gospodarska skupnost (EGS), predhodnica Evropske unije, je bila v osemdesetih letih v krizi zaradi nekonkurenčnosti, proračunskih blokad, sporov in naraščajočih stroškov distributivnih politik, kot je denimo kmetijska. Thatcherjeva je že tedaj grozila z umikom Velike Britanije iz skupnosti, veliko skepse je bilo glede posledic vstopa Grčije, Španije in Portugalske v EGS."

Sogovornik je pojasnil, da je v času Delorsovega predsedovanja Evropska komisija razumela klic časa in konflikte presegala z rešitvami, ki so dotlej veljale za nemogoče. "Poglobila je notranji trg, uvedla odločanje s kvalificirano večino, krepila skupni proračun z novimi viri, vezanimi na BDP držav in kohezijsko politiko. Komisija je tudi uvedla večletne finančne okvirje, izpogajala trgovinske sporazume, kot je Urugvajski krog, reformirala kmetijsko politiko, sprejela načrt monetarne unije in najpomembneje - podpisana je bila maastrichtska pogodba, ki je pomenila začetek Evropske unije, edinstvene politične entitete s supernacionalnimi značilnostmi," je naštel dose​žke.

Njegovo ozadje spominja na Macrona

Delors je, tako Lovec, pomagal premagati podobne izzive kot te, s katerimi se integracija sooča danes - velike geopolitične spremembe, strah pred globalizacijo, trenja med članicami, Brexit, skepso do širitve. "Njegovo ozadje nekako spominja na Macrona, ki prav tako izhaja iz finančnega sveta. Delors in Macron sta predstavnika neke vrste 'progresivnega liberalizma' in proevropske usmeritve. Toda medtem ko se Macron kot predsednik danes sooča z nizko popularnostjo, je Delors v začetku devetdesetih imel možnost vstopiti v predsedniško tekmo v Franciji, a se za to ni odločil. Za razliko od socialista Timmermansa nedavno. Delors nas opozarja na čas, ko je bila evropska politika prostor velikih idej in velikih osebnosti, najvišji položaji v evropskih institucijah pa niso bili samo odlagališče drugorazrednih političnih kadrov. Današnja EU pred evropskimi volitvami kliče po takšnih ljudeh," je sklenil Lovec.