Narodi Evrope so že velikokrat v zgodovini s svojimi življenji plačali davek zato, ker je Evropa ponavljala napake iz preteklosti. Dogajanje pred 70 leti, ko so se vzpostavljali pravni temelji Evropskih skupnosti (18. aprila 1951 je bila podpisana Pariška pogodba o ustanovitvi Evropske skupnosti za premog in jeklo), je bilo v marsičem podobno današnjemu. Manj znano je, da je Jean Monnet v tistem času poleg ekonomskega sodelovanja predlagal tudi Evropsko obrambno skupnost z evropsko vojsko, evropskim ministrom za obrambo, skupnim proračunom in enotnim sistemom javnega naročanja za potrebe obrambe, kar je šele potem, ko je Donald Trump oslabil evropsko zaupanje v Nato, postal realen cilj, ki ga podpira tri četrtine Evropejcev. Prav tako je šlo v pozabo, da se je že pred 70 leti Robert Schuman zavzel za ustanovitev Evropske zdravstvene skupnosti, temelje katere je pod izzivi pandemije covida-19 šele novembra lani postavila Komisija Ursule von der Leyen.
Bitka za Verdun pred več kot sto leti pomeni enega bolj pomembnih zgodovinskih dogodkov, ki so spodbudili kasnejše povezovanje, ki je pripeljalo do EU. V tej bitki sta se med množico drugih na eni strani borila Charles de Gaulle, bodoči francoski predsednik, in Louis Delors, oče bodočega predsednika Evropske komisije, Jacquesa, na drugi strani pa oče bodočega nemškega kanclerja Helmuta Kohla. V času bitke za Verdun, od februarja do decembra 1916, je vsako sekundo padlo pet vojakov, skupno 1,200.000. Glavno prepričanje, ki je iz tega sledilo, je bilo, da se tak samomorilski spopad nacionalnih vojska ne sme nikoli več zgoditi. Do sredine 20. let prejšnjega stoletja je Evropa stopala v nov svet, razvijala je nove tehnologije, radio, kinematografe, avtomobile, letala … vse to je pričalo, da je 20. stoletje drugačno od vsega, kar smo videli v preteklosti. Švicarski arhitekt Le Corbusier je v Parizu govoril o mestih prihodnosti, urejenih in zdravih, politiki, intelektualci in poslovneži pa so podpirali panevropsko združenje, ki je nameravalo zgraditi Združene države Evrope … pri čemer ne bi zmanjšali nacionalne suverenosti, ampak zgolj slavili "duh Evrope", v kateri se sodeluje za skupno dobro.
Bomo razumeli, kako dragocena vrednota je mir?
To obdobje danes imenujemo obdobje utopistov. Utopično so nosilci Društva narodov in panevropskega gibanja mislili, da lahko ohranijo neomejeno suverenost in hkrati učinkovito sodelujejo; odločitve bodo sprejemali soglasno in sprejeta pravila upoštevali s častno besedo, brez potrebe po sodiščih, ki bi to nadzirala. Na načelni ravni se seveda z lahkoto strinjamo, nihče ne mara terorizma, zdravju škodljivih proizvodov ali umazanega okolja. A težava so podrobnosti. Danes velikokrat slišimo politične in druge pozive k Zvezi narodov, zvezi, v kateri ni omejena suverenost posameznih držav. Britanci so šli iz EU zaradi zaščite suverenosti, Victor Orban pa domnevno iz istega razloga ne želi sodelovati pri Evropskem javnem tožilstvu, ki se ustanavlja v tem času. Določene vrednote, ki jih je razglasila Maastrichtska pogodba kot skupne vsem Evropejcem, danes niso več tako same po sebi umevne, kot so bile pred 30 leti - zlasti to velja za vladavino prava.
Določene vrednote, ki jih je razglasila Maastrichtska pogodba kot skupne vsem Evropejcem, danes niso več tako same po sebi umevne, kot so bile pred 30 leti - zlasti to velja za vladavino prava
Po bitki v Verdunu je vladalo prepričanje, da bodo voditelji držav naredili vse, da se take grozote ne bi ponovile. Tudi na našem ozemlju si še ene soške fronte ni nihče želel. Pa sta se zgodila Versajska mirovna pogodba ter deset let kasneje črni petek in gospodarski zlom. Kako hitro se stvari spremenijo, priča dejstvo, da se je še leto 1929 začelo dokaj dobro, ljudje so živeli lagodno in verjeli, da se rast "norih 20. let" nikoli ne bo končala. Danes pravimo, da so bili naivni. Kako naivni pa smo mi, če po vseh vojnah in gospodarskih krizah mislimo, da nas lahko reši oster nacionalizem? O brexitu rečemo, da se je zgodil, ker tisti, ki so izgubili življenja v prvi in drugi svetovni vojni, niso imeli glasovalne pravice na referendumu.
Kljub vsem konfliktom, ki spremljajo celotno zgodovino EU, je gotovo, da doseg miru preko tesnega sodelovanja držav članic ni bil utopija. Evropski državljani lahko vidimo tričetrtstoletno obdobje miru, solidarnost in enega najuspešnejših gospodarstev na svetu. Šlo je za integracijo z močjo prava in ne z vojaško silo. Če bi nekdanja Jugoslavija skupaj z Grčijo, Španijo in Portugalsko v 80. letih vstopila v EU, si upam trditi, da tudi vojn v 90. letih na tem ozemlju ne bi bilo. Kljub vedno novim krizam in izzivom, s katerimi se sooča EU, je pomembno, da še naprej ostane skupnost, ki temelji na vladavini prava. Do sporov prihaja, a se morajo reševati po pravnih poteh in ne s sovraštvom ter netenjem novih konfliktov ali celo vojn. Mir, ki nam je sedaj dan, je bil prigaran in ni zagotovljen za zmeraj. Imeli ga bomo samo, če bomo razumeli, kako dragocena vrednota je in da je treba to vrednoto, skupaj z drugimi, ki so zapisane v Pogodbi o EU (človekovo dostojanstvo, svoboda, demokracija, enakost, človekove pravice in vladavina prava), z vsemi močmi braniti za nas in naše potomce.
