V zadnjih petdesetih letih je Nemčija doživela tri čudeže. Nekoč oboleli evropski velikan je postal svetovni izvozni prvak. Premagal je tudi svojo preteklost. Zgradil je politično in gospodarsko unijo, v kateri so njegovi nekdanji sovražniki postali prijatelji. A zdaj udobni svet, ki so ga ustvarili ti čudeži, razpada, tako da je sedanja nemška vladajoča stranka, Krščansko-demokratska zveza (CDU), kot jelen pred žarometi.
Nemci, upravičeno ponosni na svoje dosežke, se neradi učijo od drugih Evropejcev, zlasti od tistih, za katere se zdi, da so se doma napačno odločali. Toda v ključnem volilnem letu metoda odhajajoče nemške kanclerke Angele Merkel že kaže napetosti. S CDU in njeno bavarsko sestrsko stranko, Krščansko socialno unijo (CSU), razdeljeno glede tega, kdo naj jo nasledi, imajo Zeleni nenadoma zgodovinsko priložnost.
Medtem ko je CDU/CSU preglasovala lastne volivce in kot kandidata za kanclerja izbrala vodjo CDU Armina Lascheta, so pri Zelenih za to mesto predlagali svojo energično 40-letno sovoditeljico Annaleno Baerbock. V državi, ki je zelo odporna na spremembe, Baerbockova obljublja reforme brez težav - žametno revolucijo. Kot so pri Zelenih zapisali v svojem osnutku volilnega programa: "Prenesli bomo nekaj dobrih tradicij, ki se bodo uresničile na nove načine, vzpostavili nekaj novosti in zamenjali nekatere stare navade. Toda na prehodu bomo ustvarili varnost."
Zelenim je reformiranje zagotovo uspelo. Še pred kratkim so jih obravnavali kot stranko prepovedi, najbolj znano po vzbujanju občutkov sramu, ki Nemcem soli pamet o vrlinah vegetarijanstva. Zdaj ta stranka najbolj uteleša optimizem glede tega, kaj bi lahko bila Nemčija v prihodnje. Namesto da bi pri Zelenih od Nemcev zahtevali, naj se odpovejo svojemu načinu življenja, obljubljajo, da bodo Nemčijo naredili boljšo, tako da bodo do blaginje vzpostavili nove poti, ki bodo nadomestile tiste, ki jim grozi zastarelost.
Stranka si je tako na primer zamislila zeleno industrijsko politiko, da bi znova zagnala nemško gospodarsko bazo in ostala konkurenčna v svetu, ki se odmika od fosilnih goriv. Kot mi je pojasnila Franziska Brantner iz Zelenih, bo imel ta proces v središču podnebne in digitalne strategije: "Če se ne bomo odpeljali s tem vlakom, bomo podprli izgubljeni ekonomski model. Stari model je bil odličen: omogočil nam je trgovanje z vsemi, veliko zaslužka, ni pa veliko prispeval k varnosti. Bilo je odlično; a žal ne more trajati."
Zeleni se zavedajo, da lahko nemška avtomobilska industrija preživi le tako, da se osredotoči na avtomobile brez emisij. Zato ima stranka načrt, da bo Nemčija postala vodilna na svetu v proizvodnji energijskih celic. Stranka želi zmanjšati nevarno odvisnost Nemčije od izvoza na Kitajsko in uvoza ogljikovodikov iz Rusije ter vlagati v programe za podporo visokotehnoloških zagonskih podjetij in računalniške infrastrukture v oblaku. Zeleni so opustili tudi tradicionalni levičarski dvom o domoljubju. Naslov osnutka volilnega programa stranke lahko prevedemo kot Nemčija ima vse. Nemčija ima vse, kar potrebuje za soočanje z izzivi prihodnosti.
Cem Özdemir, nekdanji vodja stranke, je v telefonskem intervjuju poudaril potrebo po razpravah o nacionalni identiteti. "Ob priseljevanju in globalizaciji se moramo pogovoriti o tem, kaj pomeni biti Nemec. Napaka je bila, da so naprednjaki med begunsko krizo to razpravo večinoma ignorirali, kar je omogočilo drugim, da prevzamejo ozemlje." Kot močan odmik od preteklosti danes pri Zelenih pogosto uporabljajo izraze, kot je domovina, in odkrito razpravljajo o tem, kako je mogoče idejo o nemštvu posodobiti.
Ko gre za Evropo, se želi stranka premakniti od politike Merklove, znane kot "ne, ne, ne", k politiki, ki temelji na proaktivnem sodelovanju. V nedavnem intervjuju za Frankfurter Allgemeine Sonntagszeitung je Baerbockova poudarila, da ima lahko Nemčija močno zunanjo politiko le, če s preostalo Evropo deluje usklajeno. Želela bi pomagati zgraditi EU, ki je suverena in zavezana delovanju v skladu s svojimi vrednotami - tudi v odnosih s Kitajsko.
Brantnerjeva upa, da bo Nemčija lahko premagala "dve generacijski laži", na katerih temelji njena evropska politika. Prva laž je, da se lahko Nemčija osredotoči zgolj na gospodarstvo, hkrati pa ignorira naložbe v varnost. "Ne moremo še naprej trgovati z vsemi, ustvarjati velikih dobičkov in upati, da bodo drugi zagotovili našo suverenost," mi je povedala. "Če se ne strinjamo z vsem, pravi francoski predsednik Emmanuel Macron, bi morali predstaviti svoje ideje." Druga laž je, da ima lahko Evropa skupno valuto brez skupne naložbene politike ali proračuna preprosto tako, da se zanese na Evropsko centralno banko. Brantnerjeva meni, da je čas, da se o tem v Nemčiji resnično razpravlja. Zeleni danes razumejo, da je postal položaj Nemčije po desetletjih izjemnih uspehov negotov. Medtem ko se Kitajska in Amerika trudita, obstaja globalizacijsko tveganje, da gre Nemčija v nasprotni smeri nazaj - in to v času, ko je digitalna revolucija zasenčila nemško tradicionalno gospodarsko moč.
Poleg tega ukvarjanje Nemčije s svojo zgodovino ni model za vključevanje bolj multikulturnega in versko raznolikega prebivalstva. Ker več zaporednih vlad ni seznanilo nemške javnosti s podrobnostmi evropske politike, je bilo težko pridobiti soglasje za ukrepe na ravni EU, ki bi služili tudi nemškim lastnim interesom.
Sigmund Freud je ponudil primeren portret današnje Nemčije, ko je opisal bolnike, ki so bili "uničeni zaradi uspeha". Zeleni bi morda lahko priskrbeli državi zdravilo za to nadlogo. Morda se zdi nenavadno, da bi se stranka z revolucionarnim poreklom in težnjami podala v tekmo za kanclerko z obljubami o preudarni, umerjeni reformi. Toda to se zgodi, ko se stranka resno ukvarja z dejanskim upravljanjem, namesto da bi večno zgolj s strani vodila politične kampanje.
Od zdaj do septembrskih volitev se lahko zgodi še marsikaj. Toda še nikoli prej pri Zelenih niso začeli kampanje s tako dobrega položaja.
