"Nekateri med nami, vključno z menoj, bi si potihoma želeli, da bi bili zdaj v Wuhanu, saj bi izkusili resnično postapokaliptično stanje iz filmov. Prazne mestne ulice, ki prikazujejo nepotrošniški svet. Koronavirus je v vseh novicah in ne pretvarjam se, da sem zdravstveni specialist, vendar pa se poraja vprašanje, ki bi ga rad izpostavil: kje se končajo dejstva in kje se začenja
ideologija," se sprašuje.
Ob tem pa navede, da je na svetu več drugih hujših nalezljivih bolezni, zaradi katerih umira na tisoče ljudi, in se vpraša, čemu zdaj takšna obsesija s to boleznijo. Ob tem spomni, da je med letoma 1918 in 1929 takratna pandemija gripe, ki je bila znana kot španska gripa, po nekaterih ocenah terjala najmanj 50 milijonov smrtnih žrtev. Običajna gripa pa je v tem času okužila okoli 15 milijonov Američanov, od tega jih je najmanj 140.000 v bolnišnicah in samo v tej sezoni je zaradi nje umrlo 8200 ljudi, pojasnjuje Žižek.
In ugotavlja: "Zdi se, da je na delu rasistična paranoja - spomnite se fantazij o kitajskih ženskah v Wuhanu, ki odirajo žive kače in srkajo juho iz netopirjev. Hkrati pa je veliko kitajsko mesto verjetno eno najbolj varnih na vsem svetu." Pri tem vidi še bolj globok paradoks. "Bolj kot je naš svet povezan, bolj lahko lokalna katastrofa spodbudi globalni strah in sčasoma tudi katastrofo."
Spomnil je tudi na pomlad leta 2010, ko je bil zaradi vulkanskega izbruha na Islandiji prizemljen skoraj ves letalski promet v Evropi. "Katastrofalni socio-ekonomski udarec tako minornega dogodka je pogojen zaradi našega tehnološkega napredka," oceni slovenski filozof in poda mnenje, da bi takšen izbruh pred enim stoletjem ostal neopažen.
"Zaradi tehnološkega napredka smo bolj neodvisni od narave, hkrati pa istočasno, na drugi ravni, bolj odvisni od njene muhavosti. Enako drži tudi pri širjenju koronavirusa - če bi se zgodil pred reformami Denga Šiaopinga, verjetno zanj ne bi niti slišali."
Ali nam kaj prikrivajo?
Žižek izpostavlja tudi, kako naj se borimo z virusom, ki se le multiplicira kot čudna nevidna oblika parazitskega življenja, njegov mehanizem pa je vglavnem neznanka. "Pomanjkanje znanja povzroča paniko. Kaj pa če virus mutira na nepredvidljiv način in sproži pravo globalno katastrofo?" se sprašuje.
Ob tem poudari svojo osebno paranojo: "Ali oblasti vse skupaj predstavljajo v paniki, ker vedo (ali pa vsaj domnevajo) nekaj o možnosti mutacij, česar pa nočejo javno obelodaniti in želijo tako preprečiti zmedo v javnosti in nemire?" Ugotavlja, da so bili resnični učinki do zdaj relativno zmerni. "Je pa zdaj jasno, da karantene in izolacije ne bodo pomagale," zaključi.
Rasistični podtoni
Ko maskirani prebivalec Wuhana tava naokoli in išče zdravila ali hrano, se zagotovo ne ubada z nekimi protipotrošniškimi mislimi, le s paniko, jezo in strahom, ocenjuje Žižek, pri tem pa poudari, da "imajo lahko tudi grozljivi dogodki nepredvidljive pozitivne posledice".
"Carlo Ginzburg je predlagal idejo, da je lahko sramovanje lastne države, ki je ne ljubiš, znak njene resnične pripadnosti. Morda bo nek Izrael zbral pogum in občutil sramoto zaradi tega, kar sta Netanjahujeva ali Trumpova politika storila v njegovem imenu, seveda ne v smislu, da bi se počutili osramočene, ker so Judi. Nasprotno, da bodo občutili sramovanje zaradi tega, kar dogodki na Zahodnem bregu počnejo zapuščini samega judaizma. Morda bi lahko tudi Britanci postali dovolj iskreni, da občutijo sramoto zardi ideoloških sanj, ki jim jih je prinesel brexit. A za ljudi v Wuhanu ni čas, da bi jih bilo sram, ampak da zberejo pogum in potrpežljivo vztrajajo v svojem boju. Če so bili na Kitajskem ljudje, ki so skušali zamolčati epidemijo, se morajo sramovati tako, kot bi se morali sramovati sovjetski uradniki v Černobilu, ki so javno trdili, da ni nevarnosti, ob tem pa so evakuirali svoje družine. Ali pa kot tisti menedžerji, ki javno zanikajo globalno segrevanje, hkrati pa kupujejo hiše na Novi Zelandiji ali pa gradijo bunkerje v Skalnem gorovju. Morda pa bo javno ogorčenje nad tem domnevnim dvoličnim vedenjem rodilo še en nenameren pozitiven razvoj dogodkov na Kitajskem. Vendar pa smo tisti, ki bi se morali resnično sramovati, vsi po svetu, ki le razmišljamo, kako bi morali v karanteno spraviti Kitajce," na koncu sklene Žižek.
