100 let od mirovne pogodbe: Konec prve vojne že pognal kali druge

Lahko bi rekli, da letos mineva sto let od začetka druge svetovne vojne. Dejansko se te dni sicer spominjamo stoletnice podpisa versajske mirovne pogodbe, ki je pomenila konec prve svetovne morije in je prinesla novo povojno ureditev Evrope, s katero pa ni bil zadovoljen skoraj nihče. Zlasti v Nemčiji je nezadovoljstvo pognalo korenine nacizma, kar je 20 let kasneje sprožilo še eno svetovno vojno.
Mirovno pogodbo med silami antante in Nemčijo so podpisali 28. junija 1919 natanko ob 15.30 v znameniti Zrcalni dvorani dvorca v Versaillesu, kjer so po porazu Francije v vojni s Prusijo leta 1871 razglasili ustanovitev nemškega cesarstva, in hkrati na Vidov dan, natančno pet let po tem, ko so v Sarajevu umorili avstro-ogrskega prestolonaslednika Franca Ferdinanda, kar je povzročilo prvo svetovno vojno, v kateri je umrlo 15 milijonov vojakov in civilistov.

Konec Avstro-Ogrske

Po versajski mirovni pogodbi so sledile še pogodbe z ostalimi poraženkami prve svetovne vojne; 10. septembra 1919 je bila podpisana sangermainska mirovna pogodba med silami antante in Avstrijo, 27. novembra 1919 neulijska mirovna pogodba med silami antantne in Bolgarijo in 4. junija 1920 trianonska pogodba med silami antante in Madžarsko.
Poraz habsburške monarhije v prvi svetovni vojni je namreč pomenil tudi njen konec. Na njenem ozemlju so nastale številne nove države: nemška Avstrija, trianonska Madžarska, Češkoslovaška in kratkotrajna Država Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki se je pozneje združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Osamosvojili so se Čehi, ki so skupaj s Slovaki ustanovili Češkoslovaško, Galicija je postala del Poljske, Bukovino so zasedli Romuni, Južno Tirolsko je dobila Italija.
Nemško govoreči Avstrijci so bili takrat del nemškega naroda (uradno se je zdajšnja Avstrija po prvi svetovni vojni imenovala Nemška Avstrija oziroma Republik Deutschösterreich) in so se hoteli v skladu s pravico do samoodločbe priključiti Nemčiji, vendar jim zmagovalci prve svetovne vojne tega niso dovolili.

Vrnitev Prekmurja in izguba Primorske

Tudi Madžarska je izgubila dve tretjini svojega dotedanjega ozemlja, Prekmurje je s trianonsko pogodbo, ki je začela veljati 31. julija 1921, formalnopravno postalo del kraljevine Jugoslavije, dejansko pa je bilo v skladu s sklepom s pariške mirovne konference že 17. avgusta 1919 priključeno h kraljevini SHS.
Na pariški mirovni konferenci januarja 1919 je delegacija Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev zahtevala vrnitev ozemlja Prekmurja matični državi. Teritorialna komisija pri mirovni konferenci je maja 1919 sprejela odločitev o poteku meje v Prekmurju po razvodnici med Muro in Rabo. Vojska SHS je v Prekmurje vkorakala 12. avgusta 1919. Dan pozneje je brez boja zasedla celotno ozemlje, ki je v skladu s sklepi pariške mirovne konference pripadlo kraljevini SHS. Vojska je nato 17. avgusta v Beltincih predala upravo nad Prekmurjem civilnemu upravitelju Lajnšicu. Ob tej priložnosti se je na množičnem zborovanju v Beltincih zbralo več kot 20 tisoč ljudi, ki so podprli priključitev Prekmurja k matični domovini. V spomin na ta dan je od leta 2006 17. avgust slovenski državni praznik.
Na meje sedanje Slovenije je pomembno vplivala še rapalska pogodba, ki sta jo 12. novembra 1920 v Rapallu podpisali tedanja kraljevina SHS in Italija. S pogodbo je bila določena meja med državama, s čimer je bila tretjina slovenskega etničnega ozemlja, Istra in del Dalmacije dodeljena Italiji, ki je v zameno priznala Kraljevino SHS.

Zametki naslednje morije

Glavni namen versajske mirovne pogodbe je bil končanje vélike vojne, kot so takrat imenovali prvo svetovno vojno, ter prevalitev krivde za izgube in vojno škodo v celoti na Nemčijo. Prav to pa je v sebi že skrivalo zametke za naslednjo morijo svetovnih razsežnosti le dve desetletji kasneje.