V živo rumenem puloverju in z nasmehom na obrazu nas je pred študentskim domom D v Ljubljani, kjer stanuje večina Erasmus študentov, pričakala 61-letna Madžarka Katalin Judit Kardos. Čeprav se morda sliši še tako nenavadno, je tudi ona ena izmed tistih, ki so v Sloveniji na študentski izmenjavi. Ugasnila je cigareto in nas odpeljala v svoj začasni dom. Čeprav naši madžarski sogovornici glede na leta ne bi pripisali študentskega statusa, njene okoliščine z izjemo let niso nič kaj drugačne od drugih študentov, ki so po znanje in izkušnjo prišli v slovensko prestolnico.
Katalin Judit Kardos je v Ljubljano prišla lani oktobra, od takrat na ljubljanski fakulteti za socialno delo obiskuje tretji letnik. Z drugimi erasmusovci, pravi, sicer nima najboljšega odnosa, saj so jo izključili pri delu v skupinah. "A zaradi tega nisem padla v depresijo," pove v smehu, medtem ko nam že razkazuje svojo samsko sobo v študentskem domu, in nadaljuje: "Delala sem individualno, kar je bilo težko, a sem se veliko naučila."
Starost ni pogoj ali omejitev
Rojena je v madžarskem mestu Kiskunfelegynaza, trenutno je pri nas ena izmed 1600 študentov, ki so v študijskem letu na izmenjavi v Sloveniji. V Službi za mednarodno sodelovanje in izmenjave Univerze v Ljubljani kakšne dodatne evidence o starosti študentov sicer ne vodijo, saj to ni pogoj ali omejitev. "Še meni je zanimivo, da sem študentka, čeprav mi to sploh ne predstavlja težave," o tem neizbežnem vprašanju pove naša sogovornica in doda, da večina starejših ljudi, ki jih pozna, le sedi in čaka. "Sprašujem se, kaj čakajo. Ker nič ne delajo, so potem v depresiji, imajo težave s komunikacijo, z zdravjem in tako naprej. Jaz teh težav preprosto nimam. Nikoli ne smemo obupati."
"Nikoli ne smemo obupati"
Varuška v Londonu
Ko sta otroka odrasla, sta s hčerko delali skupaj v njenem salonu, a čez čas denarja ni bilo dovolj za obe. "Vedela sem, da je za hči to pomembna služba, saj je tudi ona morala skrbeti za otroka. Zato sem se leta 2007 odločila, da grem delat v London kot varuška," je opisala svoj "londonski projekt". Tam je eno leto skrbela za sina Srba in Španke, nato pa je med sprehodom naletela na oglas za lepotno terapevtko v salonu. Čeprav je bila po telefonu že vse dogovorjena, so ji, ko je prišla tja, povedali, da službe ni dobila.
Kasneje se je povezala z organizacijo ILA (Indepent Living Association), kjer skrbijo za ljudi s posebnimi potrebami, in tam začela delati. Leta 2009 je spoznala bodočega drugega moža in začela sta si dopisovati. Vrnila se je na Madžarsko in se poročila, po desetih mesecih pa tudi že ločila. "Veliko mi je obljubljal, ko sem bila v Londonu, a na koncu iz tega ni bilo nič," kratko in jedrnato opiše njuno razmerje. Leta 2012 se je vrnila v London, kjer se je vpisala na fakulteto za podjetništvo in se izobraževala za ekonomsko tehnico.
Huda poškodba in brezdomstvo
"Ker sem pred tem pet let bivala v Londonu in plačevala davke, sem bila upravičena do štipendije. Zraven sem tudi delala," pojasni madžarska sogovornica. S svojim življenjem je bila zadovoljna, vse dokler se ji leto kasneje na ulici ni pripetila zoprna nesreča. Spotaknila se je in padla tako močno, da si je poškodovala obe rami, ki so ju morali operirati. "Prva je bila na vrsti leva rama. Sledila je rehabilitacija, ki je trajala pol leta. Potem so ponovili postopek še za drugo," se z žalostjo spomni dogodkov, saj takrat ni imela možnosti delati, s tem pa tudi ne denarja za preživetje.
Tako kot je tistega nesrečnega dne nenadoma padla, se je hitro po obeh operacijah in rehabilitaciji v tistem obdobju za nekaj časa znašla na cesti. "Bila sem brezdomka. Sicer le en teden, a bilo je grozno," opiše težke trenutke, odpre okno in nadaljuje. "Ti radiatorji res zelo grejejo. Ko mi je tukaj vroče, se spomnim, kako me je v Londonu tisti teden zeblo." Takrat jo je iz nesrečne situacije rešila medicinska sestra, ki ji je pomagala preseliti se k materam redovnicam v samostan, kjer so ji sestre svetovale, naj se vrne nazaj na Madžarsko.
"Takrat nisem vedela, zakaj. Končala sem šolanje in se vrnila. Kot zelo verna kristjanka sem verjela, da imajo sestre sporočilo od boga in da je vse to njegov načrt. Noben moški v mojem življenju mi ni znal pomagati, le bog mi lahko," razmišlja danes.
