Afneguncanje, Pahor in deblo Kardashianovih

​Ali ste že kdaj videli časopis? Moje vprašanje je zadelo nekaj osmošolcev, ki razmišljajo o tem, da bi radi postali novinarji. "Smo. Pri likovni vzgoji," so se pohvalili, da so z njim pred barvami in drugimi nevarnimi snovmi zaščitili šolske klopi. Še kar izviren odgovor, si mislim. Da bi vedeli, da se da vanj zaviti solato ali ga uporabiti namesto toaletnega papirja, so morda vendarle premladi. Fantje tudi po spletnih medijih - ti so jim sicer bolj zanimivi kot časopisi, ker imajo več slik in videov - bolj redko pobrskajo, večine niti ne poznajo. Če že, jih navdušujejo zgodbe tipa Umrl slavni kenguru z velikimi mišicami, zvezda družbenih omrežij. Da rad bere knjige, je dejal le eden od njih. Od sprehoda skozi hram demokracije so jim v spominu najbolj ostali usnjeni "zici" v parlamentarni dvorani, ko pa so lahko vprašali, karkoli jih zanima, vprašanj niso imeli. Koliko pa jih kaj sploh zanima politika? Tudi ne prav dosti. Od njenih predstavnikov so se 13-letniki spomnili na Ljudmilo Novak, Mira Cerarja, Alenko Bratušek in Karla Erjavca. "Pa veste, kdo je predsednik vlade?" Zadrega. "Ammm, Erjavec?" se vendarle eden opogumi. No, vsaj kdo predseduje državi, so vedeli. Borut Pahor jim je z afneguncanjem prišel še najbolj blizu.
Predstaviti poklic tako vedoželjni mladini je vsekakor izziv. Najbrž take in podobne izzive zelo dobro poznajo učitelji, ki vsakodnevno stojijo pred tablo in skušajo animirati, razložiti, pojasniti, naučiti. Kako denimo navdušiti učence, da jih bo zanimalo razmnoževanje alg ali lišajev ali pa, da se bodo naučili vse faze mitoze in mejoze? Če se samo spomnim, kako smo v osnovni šoli drilali biološko klasifikacijo posameznih živih bitij, od kraljestva, preko debla in razreda vse do vrste. Se bojim, da danes mularija lažje sestavi družinsko deblo Kardashianovih, kot popredalčka, kam sodi denimo morska vetrnica. Če so zgoraj omenjeni osmošolci reprezentativni predstavniki svoje generacije, ne bi bilo slabo, če bi učitelji snov predstavljali skozi videoigre ali pa s pomočjo posnetkov na youtubu. To je namreč središče njihovega zanimanja, pravijo nadobudni morda bodoči novinarji, ki bi to pravzaprav radi postali zato, da bi lahko raziskovali in šli "stran od tečne familije". Slednjo jim za zdaj predstavljajo mame, ki skrijejo playstation, in ateji, ki so "neki vodja ali direktor ali kaj že".
Kot se za pravi učni proces spodobi, sem se v dnevu druženja verjetno več kot učenci naučila sama. Da jim je bilo zanimivo, nič kaj tečno, so strnili na koncu. No, novinarji najbrž ne bodo, ugibam. Ko smo se pogovarjali o alternativah, je bila v igri tudi funkcija predsednika države. Nič čudnega, če mislijo, da je njegova naloga to, da se voziš s supom po jezeru ali vzklikaš "to mi deli, miška mala", ko tvoje vrstnice plešejo četvorko sredi Ljubljane, ali pa da tuliš v mikrofon "Ti, ti, ti, ti moja rožica". Mogoče je to, da mladi ne vedo stvari, kot je, denimo, da je organiziral posvet o svobodi govora in sovražnem govoru, celo bolje zanje. Kakšno sporočilo v že tako kaotičnem svetu pa bi dobili, ko predsednik po eni strani strastno kraljuje na instagramu, po drugi pa se tako netičnemiševsko obnaša ob pomembnih družbenih vprašanjih? Da izogibanja odgovornosti ob kurjenju milijonov v TEŠ sploh ne omenjamo. Še ob zaključku posveta, s katerim si je zgolj umival roke ob svojem medlem nedelovanju, ni želel delati zaključkov, dati jasnega odgovora o meji med svobodo govora in sovražnim govorom. Vse, kar je znal povedati, je bilo, da je slišal različna mnenja, a ne na žaljiv ali sovražen način. "Kar daje vedeti, da se je mogoče tudi o zelo različnih pogledih pogovarjati na spoštljiv način," je pomirjen zaključil predsednik države in tako dal vedeti, da je celo za občutljivo področje sovražnega govora tipična slovenska dihotomija povsem sprejemljiva. Če me za osnovnošolce ne skrbi - vendarle so čez dan pokazali nekaj bistrosti in mladostniške vedoželjnosti -, me za državo, kjer predsednik ne opravlja vzorno svojega dela, pač.