Posebnost farmacevtske industrije je, da lahko izkoriščanje prikaže kot plemenito početje, je dejal nekdanji direktor farmacevtske družbe Squibb na senatnem zaslišanju. Karoli dela farmacevtska industrija, kakorkoli to imenuje in karkoli pripoveduje o svojih plemenitih ciljih, vse skupaj je nazadnje namenjeno eni sami stvari: prodaji zdravil. To počne zelo učinkovito s strogim nadzorom nad tokom in vsebino informacij o zdravilih, tako v znanstvenih člankih kot v trženju. Njihovi klinični poskusi so zelo redko raziskave v pravem smislu te besede; predvsem so trženje, preoblečeno v znanost. Testiranja so pogosto napačna že v zasnovi, potem pa se napake dodajajo med analizo podatkov, zavajajoči rezultati pa poskrbijo, da ostane skrito vse tisto, kar bi se v pošteno izvedeni raziskavi izkazalo kot škodljivo, in da se pokaže tisto, kar koristi pospeševanju prodaje.
Marketinški stroj
Ko je pri roki kopica ponarejenih raziskovalnih rezultatov, je marketingu zelo preprosto zadati še zadnji usodni udarec konkurenčnemu zdravilu; sicer pa trdi marketinški prijemi delujejo tudi brez tega. Verjetno najbolj zloglasni primer agresivnega trženja v zgodovini medicine je povezan z zdravljenjem razjed želodca. Pred petdesetimi leti so razjede pogosto zdravili z operativnimi posegi, nato pa je James Balack iz ameriške družbe Smith Kline & French iznašel cimetidin, ki zavira izločanje želodčne kisline. Zdravilo je prišlo na trg leta 1977 pod imenom Tagamet in Black je bil za odkritje nagrajen z Nobelovo nagrado.
Uspeh družbe je spodkopal Paul Girolami, finančni nadzornik, ki se je prebil v sam vrh britanske družbe Glaxo. Ta je bila takrat znana predvsem po mlečnih izdelkih za dojenčke, v ZDA pa še ni poslovala, Leta 1983 je Glaxo začel tržiti zelo podobno zdravilo rinitidin (Zantac), in to z dotlej zelo nenavadno strategijo. Namesto da bi ga ponudil ceneje od tagameta, je bila cena kar za 50 % višja, kar je dalo uporabnikom misliti, da je zdravilo tudi toliko boljše. Ni bilo, toda Girolami je zagnal do takrat eno najdražjih in najbolj agresivnih tržnih kampanj na svetu. Najel je tržnike, ki so v ZDA že delali za družbo Hoffman-La Roche, in naredil velikansko zgodbo o zgagi. Najel je javnomnenjsko agencijo Gallup, ki je z raziskavo "odkrila", da ima vsaj polovica Američanov vsak mesec težave zaradi zgage, iz tega pa je nastala oglasna kampanja Zgaga v Ameriki. V ekipi so imeli filmsko zvezdo, ki je ljudem pripovedovala, kako ji je zantac spremenil življenje.
Tri leta po prihodu na trg je zantac presegel prodajne rezultate tagameta in postal najbolje prodajano zdravilo na svetu, Girolami pa je od kraljice Elizabete dobil plemiški naslov.
Vse skupaj je bilo videti bolj kot izmišljeni peklenski načrt pisca kriminalnih romanov, toda bilo je resnično in je svetu pokazalo, da dobrega marketinga ne more premagati niti Nobelova nagrada. Farmacevtska industrija se je za vedno spremenila in začela se je doba strahotnega zapravljanja davkoplačevalskega denarja za trženje zdravil, vedno manj pa ga ostaja za resnične novosti in razvoj.
O KNJIGI
Knjiga Smrtonosna zdravila in organizirani kriminal je izšla pri založbi Ciceron. Za bralce Večera velja do konca objav znižana cena 25 evrov (redna je 29,50 evra). Priporočamo tudi knjigo indijskega znanstvenika o starodavnih načinih ajurvedskega zdravljenja Znanost ajurvede (cena s popustom 22,50 evra) in knjigo Konoplja kanabis (cena s popustom 22,95 evra), ki razkriva zgodovino uporabnosti te varne in vsestransko uporabne rastline ter ozadje njene prepovedi.
Naročila: 031 343 837, zalozba@ciceron.si ali www.ciceron.si.
Nesramno draga zdravila
Poskušal sem ugotoviti, kakšno korist prinašajo dražja zdravila in kako jim uspeva ostati v uporabi. Zdravljenje bolnika z biološkimi sredstvi lahko na Danskem stane do 16.000 evrov na leto, kar je 120-krat dražje kot zdravljenje s konvencionalnimi zdravili. Biološka sredstva se veliko uporabljajo za zdravljenje revmatoidnega artritisa, toda metaanaliza iz leta 2010 je pokazala, da niso nič učinkovitejša pri preprečevanju poškodb sklepov kot kombinacija dveh cenejših protirevmatičnih zdravil (DMARD). Žal je bila metaanaliza narejena štiri mesece prepozno. Evropska liga proti revmatizmu (EULAR) je že objavila nova priporočila, ki so zagovarjala takojšnjo uporabo bioloških sredstev, ne da bi pri bolnikih z artritisom, ki se niso odzvali na terapijo z enim DMARD, pred tem poskusili s kombinacijo dveh DMARD.
EULAR je priporočilo pripravila na temelju pregleda zelo majhnega dela objavljenih študij, toda potem, ko organizacija enkrat objavi svoje stališče, je to izjemno težko spremeniti, čeprav bi v tem primeru v EU lahko vsako leto prihranili nekaj milijard evrov (samo na Danskem smo leta 2011 za biološka sredstva porabili 130 milijonov evrov). Avtorji metaanalize so nedavno izdelali še bolj izpopolnjeno mrežo metaanaliz ter potrdili svoje ugotovitve.
Leta 2010 so v reviji MBJ poročali, da je FDA (ameriška zvezna agencija za hrano in zdravila) odobrila cepivo - ne za preprečevanje, temveč za zdravljenje metastatskega raka prostate. Trije odmerki stanejo 93.000 dolarjev in kdo ve, ali ne bi zdravniki poskušali še z dodatnimi odmerki, če jih ne bi ustavili pričakovani učinki - življenja na smrt bolnih rakavih bolnikov so podaljševali za pičle štiri mesece.
Leta 2012 so se na Danskem odločili, da iz javne blagajne plačajo zdravilo proti metastatskemu melanomu, ki stane približno 100.000 dolarjev za enega bolnika in podaljša življenje za tri mesece in pol. Onkologi so javnosti prodali idejo s trditvijo, da bo 10 odstotkov bolnikov ozdravljenih, čeprav rezultati raziskav niso niti malo pritrjevali tako optimističnim obljubam. Članica delovne skupine, ki je odločala o plačilu, ni razumela niti tega, zakaj bi lahko bilo komu sporno, če je od proizvajalca, ki je edini imel koristi od njene odločitve, dobila plačilo. Leta 2006 so izdelali zdravilo za raka glave in vratu, ki stane približno 110.000 dolarjev na leto.
Prvo nagrado za jalovost pa od vsega, kar sem videl do zdaj, dobi erlotinib, zdravilo za raka trebušne slinavke. Odobrili sta ga tako ameriška kot evropska agencija za zdravila, čeprav podaljša življenje zgolj za deset dni, je pa strupeno in stane skoraj pol milijona dolarjev za leto dni pridobljenega življenja (kar pomeni 36 bolnikov po deset dni, in to nikakor ne prijetnih dni).
"Prvo nagrado za jalovost dobi erlotinib, zdravilo za raka trebušne slinavke"
O AVTORJU
Peter C. Goetzsche, rojen novembra 1949, je danski zdravnik, raziskovalec in ob britanskem znanstveniku Iainu Chalmersu eden od soustanoviteljev organizacije The Cochrane Collaboration – globalnega raziskovalnega združenja, ki se ukvarja z neodvisnim nadzorom nad medicinskimi raziskavami in povezuje 58 raziskovalnih središč po vsem svetu. Je eden od pionirjev razvoja sistematičnih pregledov, s katerimi ob najstrožjih merilih in na temelju dejstev neodvisno presojajo kakovost zdravil in verodostojnost kliničnih raziskav, s katerimi farmacevtska industrija utemeljuje prihod novih izdelkov na trg. Dolga leta je vodil skandinavsko podružnico Cochranove organizacije in v tej vlogi objavil več kot sto strokovnih člankov v petih najuglednejših medicinskih revijah na svetu ter napisal nekaj knjig. Med privrženci in nasprotniki slovi kot odličen strokovnjak, toda tudi kot popolnoma brezkompromisen kritik farmacevtske industrije, njenih raziskovalnih metod in prodajnih pristopov. V svoji vztrajnosti je, kot pravijo, pogosto nadležen, toda vedno ima v rokavu trdne dokaze. Najodločneje nasprotuje večini psihiatričnih zdravil, o čemer je napisal knjigo z naslovom Deadly Psychiatry and Organised Denial, ki bo kmalu izšla tudi v slovenščini.
Nekaj je hudo narobe
Nekaj je hudo narobe v določanju prioritet javnega zdravstva. Za najintenzivnejše in najdražje terapije se pogosto odločamo v zadnjih dneh ali tednih bolnikovega življenja. Veliko boljše bi bilo, če bi dragocene zadnje trenutke uporabili svojci za kakovostno, ljubeče, nežno slovo od ljubljenega, namesto da ga v boju, v katerem ne more zmagati, mučimo s strupenimi učinki kemoterapije.
"Zdravila lahko ubijajo tudi takrat, ko je življenje že povsem pri koncu"
