Zvezdana Bercko
Ko se je 12. junija 1929 v Frankfurtu rodila Annelies Marie Frank, so zanjo vedeli le družinski člani. Ko je spomladi leta 1945 umrla v koncentracijskem taborišču Bergen-Belsen, je bila le številka, niti natančen datum njene smrti ni znan. Če bi bila še živa, bi bila letos stara 90 let. Že desetletja je znana po vsem svetu, po zaslugi dnevnika, ki ga je pisala kot deklica in je v knjižni obliki izšel že v 70 jezikih, je simbol humanosti v obdobju grozot druge svetovne vojne.
Upam, da mi boš v veliko oporo
Štiri leta in pol je bila Ana, kot so jo klicali, stara, ko so v Nemčiji na oblast prišli nacisti. Frankovi, liberalni Judje, so se umaknili na Nizozemsko, v domovino Anine matere. A leta 1940 je nacistična Nemčija okupirala Nizozemsko, težave za Jude so se začele tudi tam. Ana in njena starejša sestra Margot, živahni in družabni dekleti, sta se morali prepisati na židovsko šolo. Oče Oto je skušal za vso družino pridobiti vizum za ZDA, toda papirji so se menda izgubili ob zaprtju ameriškega konzulata v Rotterdamu in prošnje nikoli niso obravnavali.
Za svoj 13. rojstni dan, 12. junija 1942, je Ana dobila oranžno-siv karirasti zvezek, ki ga je nekaj dni prej pokazala očetu v izložbi. Pravzaprav je bila to spominska knjiga, a Ana se je odločila, da bo vanjo pisala dnevnik. V zapisih je nagovarjala izmišljeno prijateljico Kitty. Prvi vpis nosi datum 12. junij 1942: "Upam, da ti bom lahko zaupala, kot nisem mogla do zdaj še nikomur, in upam, da mi boš v veliko oporo." Takrat še ni vedela, kaj jo čaka. Že nekaj dni kasneje, 20. junija 1942, je Ana zapisala omejitve, ki so jih uvedle nacistične oblasti: "Židje morajo nositi rumeno zvezdo, Židje morajo oddati kolesa, Židje se ne smejo voziti s tramvajem, Židje lahko nakupujejo samo med tretjo in peto, Židje med osmo zvečer in šesto zjutraj ne smejo na cesto ..."
Vrata za knjižno omaro
Že nekaj dni kasneje, so se Frankovim pridružili trije člani družine van Pels. Herman, Otov sodelavec, njegova žena Auguste in 16-letni sin Peter, novembra leta 1942 pa se je v skrivališče priselil še družinski prijatelji Fritz Pfeffer. Oskrbovali so jih zvesti prijatelji, za skrivna vrata za knjižno omaro je vedelo le šest ljudi.
Le šest ljudi je vedelo za skrivališče Frankovih
Muzej Ane Frank
Lansko jesen so v Amsterdamu odprli prenovljeno Hišo Ane Frank, muzej, namenjen predvsem mladim. Ti v današnjem času, ko sta v svetu v porastu sovražno ozračje in antisemitizem, morda ne poznajo dovolj dobro obdobja druge svetovne vojne in grozot, ki so se tedaj pripetile, je ob otvoritvi povedal direktor muzeja Roland Leopold.
V Hiši Ane Frank letno naštejejo 1,2 milijona obiskovalcev, med katerimi jih je polovica mlajših od 30 let. Kljub velikemu zanimanju mladih za Ano Frank pa ti vse slabše poznajo ozadje njene zgodbe.
Zadnji transport
Frankovim invazija na Normandijo ni prinesla osvoboditve. 4. avgusta 1944, slaba dva meseca po izkrcanju zaveznikov v Franciji, je sedež gestapa v Amsterdamu prejel telefonski klic. Anonimni klicatelj je dejal, da se v visoki hiši tik ob reki, v ulici Prinsengracht 263, skrivajo Judje. V le nekaj urah so v hišo vdrli gestapovci in nizozemski nacisti ter za knjižno omaro odkrili vhod v prizidek, v katerem sta se zadnji dve leti skrivali družini Frank in van Pels. Vse prisotne so nemudoma odpeljali v zapor. V razdejanem skrivališču je Miep Gies, sodelavka Ota Franka, našla razmetane liste Aninega dnevnika. Shranila jih je.
- Od prvega izida so Dnevnik Ane Frank prevedli v 70 jezikov.
- Iskren in pronicljiv dnevniški zapis je danes klic k strpnosti in miroljubnosti.
- Oto Frank je zaslužen tudi za to, da v Amsterdamu stoji muzej, ki svetovno javnost opominja na grozote holokavsta.
- Mladi vedo za Ano Frank, vse slabše pa poznajo ozadje njene zgodbe.
- Druge svetovne vojne ni preživelo 60 tisoč Judov iz Amsterdama.
