Brez Janeza Janše ne bi bilo nič

Leader of the opposition Janez Janša je ta teden objavljal in objavljal in objavljal in objavljal svojo družbeno diagnozo o stanju stvari v Sloveniji. Od ponedeljka do četrtka je v štirih nadaljevanjih - v štirih "slikah", pravzaprav, ker je stilist - zatežil z ne več ne manj kot skoraj štirimi avtorskimi polami prvovrstnega političnega in publicističnega bulšita. Komu Janša sploh to piše?

On bo nam govoril o "ajatolah"?

Najprej je treba vedeti, da so bili prvi trije deli njegovega teksta prvotno objavljeni na spletni strani SDS, četrti pa na njegovem facebook profilu - nakar so vse to še iste dneve objavili desničarski mediji, kot so Nova24TV, Demokracija in Reporter. Vse štiri dele so vsi ti mediji objavili pod istimi, originalnimi, bog ne daj genialnimi naslovi "Sistem za elito. Za prvorazredne. (1. slika)", "Spočetje, rojstvo in obnavljanje prvorazrednih ter sestop z oblasti, ki ga nikoli ni bilo (2. slika)", "Dobronamernost in iluzije (3. slika)" in "Osamosvojili smo se, osvoboditi pa se bo pač še treba. (4. slika)". V glavnem so bili opremljeni z državotvorno državniško fotografijo Janeza Janše in podpisom "Janez Janša, predsednik SDS". Da ne bo pomote. Ker Janez Janša, ki ne špara ne jezika ne pameti, piše tudi o "tovariših iz Moskve ali celo Teherana" in ja, tudi o "ajatolah".
Resno. O "ajatolah" si nam drzne razlagati človek, ki svoje družbeno analitične in publicistične kompetence in kapacitete enači s svojim političnim položajem?! O "ajatolah" nam bo nakladal on, ki se ima za tako genialnega, da napiše štiri neberljive avtorske pole teksta, nakar se njegovi ali njemu naklonjeni uredniki userjejo in umotvor z dolžnim spoštovanjem ponatisnejo nedotaknjenega, nelektoriranega?! O "ajatolah" - in o "piškotkih", "plačancih" in "presstitutkah" - nam bo govoril avtoritaren, papeško nezmotljiv tip, odrešenikov namestnik na slovenski grudi, ki mu podložni privrženci, verniki gradijo kult osebnosti?!

Zavezniška vljudnost

Brez Janeza Janše ne bi bilo nič. Brez njega ne bi bilo demokracije, kaj šele opozicije. Brez njega bi ostali brez moralne luči in političnega kompasa. Lahko ga prezirate, ignorirate, ponižujete, zmerjate, onemogočate, tožite, zapirate itd. - toda on bo težil še naprej. Še naprej bo pisaril svoja Pisma in klesal desetero, stotero zapovedi v tablice postave. Ker on ne da ne obupa. Problem z Janšo je v tem, da noče in noče sprevideti, da se mu ta strategija ne obnese in da z njo ne more nič pametnega in konkretnega doseči. Noče sprevideti, da se ta strategija ne obnese desnici in da se na tak način nikoli več ne more zavihteti na oblast. Janša ne sprevidi, da se levica nad njim tako rekoč po službeni dolžnosti zgraža, ker tudi njej prav pride, da se z njegovo pomočjo moralno samopotrjuje. Predvsem pa Janša ne sprevidi, da ga imajo poln kufer celo že normalni desničarji, ki z njim držijo samo še iz osnovne in oportunistične zavezniške vljudnosti.

"Humus banditizma"

Ali je možno Janšev epohalni tekst brati dobronamerno in odobravajoče in z dolžno zaskrbljenostjo? Kot potrebno in upravičeno kritiko družbenopolitičnih razmer v Sloveniji?
Retorično vprašanje. Seveda ne. Že tako ali tako trpimo za slovenskim sindromom, da kritiko - tudi upravičeno, nerganje pa še tem raje - dojemamo kot nadomestek za sámo reševanje in odpravljanje problemov. Biti nezadovóljen, biti radikalen, čvekati o davkoplačevalskem denarju, revežih, brezposelnih, privilegiranih, elitah, barabah, vse to so dandanes državljanski izgovori za moralno vzvišenost in obenem zgroženost nad družbeno realnostjo v Sloveniji - ki jo domoljubno zaskrbljeni folk ljubkovalno in poniževalno v isti sapi ogabno imenuje Slovenistan.
Janez Janša v svojem Pismu ne politično ne publicistično ne presega povprečnega pizdenja frustriranega in ogorčenega slovenskega državljana - pa ne nujno desničarja, čeprav je to seveda ciljna publika. Janševa podoba slovenskega sveta je poenostavljena, na grobe poteze in črno-bele odtenke zreducirana podoba države, kjer "nasilje" oblasti, "monopoli" in "privilegiji" klijejo na "humusu banditizma". Janez Janša je ne samo nekonstruktiven, temveč že kar dekonstruktivističen. Janez Janša demontira vse, na čemer je bila Slovenija zgrajena. Totalna demontaža.