Karkoli, da le ni lenuharjenje na kavču ali v Premanturi s špricarjem na straži, saj slednje niti slučajno ni dovolj instagramabilno, da bi se splačalo objavljati. Nujno je obiskovati nove kraje, se selfirati na vznemirljivih mestih z norimi početji. Pa ni prosti čas tisti čas, ko buljiš v steno, v film, ki je pravzaprav prilično brezvezen, pa ga vseeno oddaljeno gledaš, pri tem pa premlevaš praznino? Čas, ko vzameš v roke kriminalko in se bašeš s čipsom? Ne več, danes je kaj takega prepovedano. V prostem času vendar moraš početi nekaj vznemirljivega! Treba ga je izkoristiti! Pa četudi za branje pridig o tem, kako otrokom ni več nikoli dolgčas in kako je ta koristen za mlado in staro.
V našem greenwiškem naselju je prosti čas izgledal nekako tako. Starši so okoli treh priromali iz službe, zaužili smo kosilo, nato je večina odraslih zadremala po kavčih. Nihče nas ni vozil na trening in sebe na jogo ali rekreacijo, šli smo na dvorišče, kjer smo učinkovito zapravljali prosti čas in jezili mame, ko smo se postavili pod balkon in se drli: "Mamaaaa!" Zbudil si vsaj tri mame, prva pa je tako ali tako pridrvela na balkon stara gospa Krajnc in vpila, kako uničujemo travo okoli bloka. Starši niso tekali v pajkicah po naselju, nobena mama ni hodila na jogo, nogomet pa so fantje igrali sami na šolskem dvorišču, brez očetov v neonskih supergah. V glavnem so starši, predvsem mame, kuhali kavo in premlevali življenje. Moja pa se je v nasprotju z drugimi precej zanimala za mojo šolo, za kar sem ji danes izjemno hvaležna. Sčasoma se je naš prostor širil in prostega časa je bilo manj in tako preko študija vse do službe, ko so starši rekli: "No, pa smo te spravili h kruhu!" Še nekaj sem opazila med urejanjem starih albumov - na fotografijah počitnic s konca prejšnjega tisočletja, v našem primeru so to pretežno fotografije z jadranske obale, kakopak, se mame smehljajo ležeč na brisačah ali ležalnikih, današnje mame pa supajo, se potapljajo, tekajo, premagujejo vrhove, fotografirajo zarod tako, da izgleda kar najbolj ljubko in očarljivo, in ko kuhajo, kuhajo seveda specialitete. Čez leto, ko se srečujemo po šoli, čakajoč na mladiča pred vrati telovadnice, je glavni slogan mamic in očkov: Joj, nimam časa, moram še to in to in, ja, še v trgovino. Kot hrčki v kolesu drdrdrdrdr - stop in znova drdrdrdrdr ... Res so delavniki do treh že davno na smetišču zgodovine, ampak za vdih in izdih, klepet bi pa ja moral biti čas. Pa ga ni. Je prepovedan, časa ne smemo imeti preveč, sicer je z nami kaj narobe; zelo verjetno tisti s preveč časa tudi niso preveč uspešni, si mežikajo tisti v trendu.
"Nimamčasa" je sopomenka našega bivanja. Če imaš čas, je zagotovo nekaj narobe, namesto pozdrava Kak' si? se danes za pozdrav vprašamo Imaš čas? ali Te fejst motim? (ker je itak jasno, da motim). Priznam, tudi jaz sem prevečkrat med temi iz nimamčasa kategorije, ampak resnično in iskreno upam, da se zadeve kmalu spremenijo.
Komaj čakam neskončne debate o vesolju, življenju in sploh vsem ob kavi z možem, prijateljicami, sodelavci. Čas s knjigo in počasno pohajanje s psom, četudi je korito polno umazane posode in bi s štedilnika vendarle lahko obrisala prah.
Kmalu, takoj za vogalom, še jutri, pa bo.