Kranjska čebela, tudi kranjska sivka ali kranjica, ima znanstveno ime Apis mellifera carnica in je za italijansko čebelo druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu in vodilna v Evropi; pri nas živi na Koroškem in Štajerskem. V primerjavi z drugimi vrstami čebel ima številne prednosti, kot so miroljubnost, dobra orientacija, majhna poraba zimske hrane, hiter pomladanski razvoj, usmerjenost v izkoriščanje paše v gozdu in odpornost proti številnim boleznim.
Zlato obdobje čebelarstva je na Slovenskem bilo v 19. in prvi polovici 20. stoletja, ko je potekalo obdobje intenzivnega izvoza čebel in je tako območje današnje Slovenije zaslovelo s svojo čebelo, ki je kmalu postala poznana po svetu pod imenom kranjska sivka. Ime je dobila zaradi svojih izrazito sivih dlačic.
Svetovni dan čebel zaznamujemo 20. maja, na dan, ko se je leta 1734 rodil pionir sodobnega čebelarstva Anton Janša
Pisana simbolika
Kako je med prišel na Slovensko, pripoveduje tudi zgodba, ki čebele umešča v svetopisemsko zgodbo Noetove barke: "Noe je kot sladkosnednež vtihotapil v barko tudi panj čebel. Posadil jih je v korito pod streho in jim zvrtal skozi zadnje bruno izletalnik. Po upadu vode so čebele ostale same v barki, bile so tedaj še enakopravne, brez matice, in so vse zalegale. Mnogo rodov je tako zraslo, v koritu jim je postalo pretesno, in stare čebele so mladi rod podile z barke. Lepa, še med potopom izležena čebela se je odločila, da bo peljala mladi rod v tujino. Zapela je roju in ga odpeljala v votlino palme. Od tam je speljala še nadaljnje tri roje. Četrtič jo je zalotil vihar in jo zanesel z družino vred na Kranjsko, kjer imamo zdaj najboljše čebelice."
Medene zanimivosti
• Čebela bi morala za kilogram medu obiskati štiri milijone cvetov in • Povprečna čebela zbere v svojem življenju dvanajstino čajne žličke medu.
• Čebela ob enem poletu iz panja obišče 50 do 100 cvetov.
• Vsaka čebelja družina ima drugačen vonj, tako se lahko čebele pri vhodu v panj prepoznavajo po vonju.
• Čebele v sezoni (od aprila do septembra) živijo največ šest tednov, preko zime pa lahko tudi do pet mesecev.
• Čebele oprašujejo kar 170.000 vrst rastlin.
• Čebele so edini insekti (žuželke), ki proizvajajo hrano, ki jo uživajo ljudje.
• Brez čebel ne bi bilo toliko različnih vrst sadja in zelenjave in tako raznovrstnih barv na travniku.
• Kranjska čebela (ali kranjska sivka) je druga najbolj razširjena čebelja pasma na svetu.
• Čebelja družina je tako velika kot majhno mesto, v njej živi od 30.000 do 60.000 čebel.
• Čebele zamahnejo s krili 11.400-krat na minuto, kar daje značilen zvok pri letenju.
• Čebelja matica je edina, ki leže jajčeca, dnevno jih izleže do 2000.
• Ena najbolj slavnih čebel je Čebelica Maja, pravljico o njenih dogodivščinah je napisal nemški pisatelj Waldemar Bonsels za svoje sinove, izšla je leta 1912. Risanka o Maji je nastala 1976.
Življenje in razvoj čebele
Čebele (po latinsko Apis) se po klasifikaciji uvrščajo med žuželke, znanih je šest vrst, ki se delijo še naprej; ena glavnih vrst so medonosne čebele. V Sloveniji so odkrili okoli 550 vrst čebel, medtem ko je v EU znanih več kot 2500 vrst. Najbolj znana pri nas je kranjska čebela (lat. Apis m. carnica); gre za čisto avtohtono čebeljo pasmo, ki izvira z območja Slovenije.
Pravijo mu Nikola Tesla čebelarstva
V Sloveniji je čebelarstvo tradicionalna kmetijska dejavnost. Med velika imena slovenskih čebelarjev sodi Anton Janša (1734-1773), ki je znanje slovenskega podeželskega malega kmeta čebelarja predstavil svetu; prav tako pa je poznan kot začetnik modernega čebelarstva in eden najboljših poznavalcev čebel. Sicer akademsko izobraženi slikar je deloval kot prvi učitelj čebelarstva na cesarskem dvoru. Napisal je dve strokovni knjigi o čebelarstvu, in sicer Razpravo o rojenju in pa Popolni nauk o čebelarstvu. Obe knjigi sta prinesli v tedanje svetovno čebelarsko znanje veliko novosti in ovrgli precej tedanjih krivih naukov. Bil je prvi učitelj modernega čebelarstva na svetu, saj ga je že cesarica Marija Terezija imenovala za stalnega učitelja čebelarstva na novi čebelarski šoli na Dunaju.
Da se je znanje o čebelah širilo, ima zasluge tudi Peter Pavel Glavar (1721-1784), duhovnik in veliki čebelar, ki je s svojim pisanjem si prizadeval za razvoj čebelarstva na tedanjem Kranjskem in ustanavljanjem čebelarskih zadrug ter čebelarske šole na Lanšprežu.
Med ključnimi imeni, ki so prispevali k razvoju čebelarstva, je tudi Anton Žnideršič, slovenski čebelar in gospodarstvenik iz Ilirske Bistrice (1874-1947), ki ga imenujejo Nikola Tesla čebelarstva. Pri njegovem delu mu je najbolj ustrezal Albertijev panj, ki pa ga je nenehno izpopolnjeval, tako dolgo, da je izumil nov panj, ki se imenuje Alberti-Žnideršičev panj ali kratko AŽ-panj. Izkazalo se je, da noben drug panj, če je še tako originalen in ima nekatere dobre lastnosti, ni niti približno tako utemeljeno priljubljen med čebelarji, da bi lahko konkuriral panjskemu sistemu AŽ.
Čebelna bratovščina
Čebelarji so že v 18. stoletju čutili tudi potrebo po združevanju. Na Kranjskem so se povezali v društvo, ki se je imenovalo Čebelna bratovščina. Ustanovili so jo 22. aprila 1781 na Rodinah pri Radovljici, seznam članov obsega nič manj kot 395 imen iz 18 okoliških vasi. Vendar pa je bila bratovščina le kratkega veka. Ljubljansko deželno glavarstvo je 7. julija 1781 izdalo odlok, da je treba društvo nemudoma razpustiti. Tako je prvo slovensko društvo, ki je nosilo ime po čebeli, živelo borih deset tednov. Prikaz čebelarskega dogajanja v Sloveniji je lepo opisan v knjigi Od čebele do medu, ki jo je uredil dr. Janez Poklukar.
Matica
Matica lahko nastane iz katerekoli oplojene ličinke, saj ko so jajčeca oplojena, ni razlike med matico ali čebelo delavko in šele z različno hrano se razvije matica. Namreč ko stara matica naredi prostor novi, čebele delavke izberejo oplojeno ličinko, ki jo hranijo samo z matičnim mlečkom in ta omogoči, da se čebeli razvijejo reprodukcijski organ in tako postane matica; medtem ko druge čebele nimajo razvitega reprodukcijskega organa.
Funkciji matice sta zalaganje jajčec in izločanje feromonov. Matica ima okoli sebe vedno spremstvo od pet do deset čebel, ki jo otipavajo s tipalnicami, ližejo z jezičkom, včasih celo brišejo s prvim parom nog. Največ pozornosti posvečajo glavi in zadku, kjer so tudi feromonske žleze. Spremljevalke si jeziček in tipalnice stalno čistijo in tako prenašajo feromone z jezička, nog in tipalnic na zadek ter naprej na druge čebele po celem panju. Feromoni, ki jih izloča matica, imajo vlogo organizacije in vzdrževanja socialne skupnosti. Če matica preneha izločati feromone, začno delavke nekaj nazadnje izleženih ličink intenzivno krmiti z matičnim mlečkom in tako omogočijo razvoj mlade matice. Na novo izležena matica uniči preostale matičnike z bubami. Matica leti na paritveni izlet samo na začetku svojega življenja, preden začne zalagati jajčeca in se pari z več troti.
Čebela in njeni darovi
O prisotnosti čebel na tem planetu priča najstarejši doslej najdeni fosil čebel, ki je star od 25 do 50 milijonov let in je ujet v baltski jantar, ki so ga našli v vzhodni Prusiji. Kako pomembne so čebele, govorijo tudi stara ljudstva, kot so Sumerci in Babilonci, ki so med uporabljali za žrtvovanje bogovom ter ga uporabljali za zdravilne napoje. Prav tako se pomembno mesto čebel omenja tudi v starem Egiptu. Na Irskem so napoji iz medu veljali za vir nesmrtnosti, stari Grki pa so pijače iz medu poznali pred vinom.
Med je naravna sladka snov, ki jo izdelajo medonosne čebele iz cvetličnega nektarja ali drugih izločkov živih delov rastlin ali pa iz različnih vrst mane, to je izločkov žuželk, ki so na živih delih rastlin. Te snovi čebele zberejo, prinesejo v panj, obdelajo in dodajo izločke svojih žlez, ga shranijo, posušijo in pustijo dozoreti v satju. Vosek nastane med presnovo medu v maščobnih celicah. V rabi je že iz starih časov. Uporabljali so ga za balzamiranje trupel, za izdelavo anatomskih preparatov in za pečatenje. Že stari Grki so mu pripisovali številne zdravilne lastnosti. Danes ga najdemo v številnih mazilih, kremah za kožo in losjonih. Koži daje mehkobo, elastičnost, vlago in jo hkrati ščiti pred obolenji. Eterični izvleček iz voska se uporablja za parfume. Uporablja se tudi za izdelavo dišav in sveč, v medicini pa za izdelovanje kalupov in odtisov.
Od kod Mariboru Terčeva ulica?
V Evropi se je apiterapija uradno začela z letom 1888, ko je dr. Filip Terč, ki se danes smatra za utemeljitelja in začetnika apiterapije, objavil članek o klinični uporabi čebeljega strupa pri revmatizmu in spodbudil razvoj sodobne apiterapije po vsem svetu. Dr. Filip Terč (1844-1917) je kot čebelar ugotovil, da so mu čebelji piki, ki se jim čebelar kljub zaščiti ne more povsem izogniti, ublažili revmatične bolečine. To svoje spoznanje je še naprej razvijal in je leta 1879 uspešno in množično zdravil revmatične bolnike. Dr. Filip Terč je bil po rodu Čeh, a je živel in deloval tudi v Mariboru. Posvetil se je splošni zdravniški praksi, v prostem času se je posvečal čebelam in bil celo dolgo časa predsednik mariborske podružnice Štajerskega čebelarskega društva. V Mariboru je tudi pokopan, po njem pa je poimenovana tudi ulica. Klinične izkušnje, ki jih je opisal v strokovni medicinski literaturi, so mu zato v čebelarskem svetu prinesle naziv "očeta apiterapije", njegov dan rojstva, 30. marec, pa je razglašen za svetovni dan apiterapije.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
