Za dekle, ki je odraščalo ob pokopališču, iz moje sobe se je okoli prvega novembra odpiral lep pogled na morje sveč, je bilo že od otroštva pokopališče čaroben kraj. Prisežem. Otroci se ga nismo bali, prvega novembra se je na Greenwichu in Pobrežju, na sicer od celega mesta pozabljenih koncih, vendarle začelo nekaj dogajati. Bil je naš mali praznik. Morda se je mestna oblast spomnila še okoli novega leta nastaviti kakšno zvezdico na glavno avenijo Pobrežja, Cesto XIV. divizije, in to je to.
Zato je bil v naših koncih praznik prvi november. Takrat so bile ulice polne pločevine, starši so se razburjali, nam pa se je zdelo nekako fino, da smo v centru pozornosti, da kličejo daljni sorodniki in prijatelji in sprašujejo, če lahko parkirajo pri nas, vrstili so se obiski, turška kava se je kuhala na uro. Večerni sprehod, čeprav v tistem času na tem pokopališču ni ležal kdo od družinskih bližnjih, je bil na programu vsak dan. Lepo zaviti v šale in kape sva se z mamo sprehajali in gledali lučke, ki jih je bilo neprimerno več kot ob novoletnih praznikih. Mirni trenutki, ko ni bilo na vsakem koraku koga, ki bi te silil v prisiljen klepet in se čudil: "Joj, kako si pa ti zrasla!" (Jaaa, to je biološka smernica - otroci rastejo.)
Dedek je vzgajal krizanteme doma na vrtu in iz njih izdeloval čudovite ikebane, a te so šle z golfom in obrednim stresom "Marija, pazi, da se ne polomijo!" v Kidričevo, kjer se mi je zdelo pokopališče mičkeno in vaško, naše, mestno, z mogočnimi arkadami, starimi meščanskimi nagrobniki, pa tisočkrat bolj fino. Še v bloku je bil čas pred prvim novembrom nekaj posebnega. Gospa Kefer je zagnala svojo lastno delavnico sveč kar v stanovanju. V loncu je talila parafin iz nedogorelih sveč, ki jih je nabrala na pokopališču, izbirala je tudi najlepše in najmanj poškodovane plastične lončke s pokrovčki in iz starih so nastajale nove sveče. Kljub temu da je pravzaprav zaganjala prvo krožno gospodarstvo v mestu in je cel blok smrdel po parafinu, je bila dama - glavna avtoriteta bloka, ki se ji na otroke niti ni bilo treba dreti, kot so to radi počeli drugi. Pogled je bil dovolj.
Prvega novembra je bilo tudi jasno, da moje najboljša prijateljice ne bo na spregled, ker bo v centru dogajanja, tam med obema pokopališčema, pomagala očetu prodajati sveče. Ker sva bili takrat praktično neločljivi, sem velikokrat odšla med mojce (za nepoznavalce - to je vrsta sveč) in velike škatle v njen kiosk, kjer se je vedno dogajalo čuda stvari in hecev. En tak pokopališki poslovno-trgovski krog, ki je vedno iznašel kako novo metodo za spreminjanje sivega v barve. Zato me je bilo groza, ko so želeli hiške med pokopališčema odstraniti. Ne samo zame, ki sem domorodec, predvidevam, da so za marsikoga drugega to semanji dnevi, kič gor ali dol. Kot kaže, se mrtvih nekako lažje spomnimo, če to počnemo kolektivno in predvsem je to dan, ko srečujemo žive (in nadlegujemo otroke s pridobljenimi centimetri). Za to početje je najbolj primeren prostor, ki preseka pobreško pokopališče, ni mu enakega in pika. Toplo priporočam, da, ko boste kupovali okrasje za grobove, to storite tam in ne v hipermarketih.
Danes mi najbolj ustreza obisk grobov zvečer, v spomin na otroštvo, na dedka in babico in druge, ki so odšli. Kupim steklene sveče (oprosti, Suzi), ker veščin gospe Kefer pač ne obvladam. Zavijem otroka in moža v šale in kape in gremo. A spomnimo se naših tudi poleti, septembra, januarja, zjutraj, opoldne. In ne nujno ob grobu, tudi pri kuhanju, na sprehodu, v avtu. Kako je dedi vzlikal "U-la-la", ko je pravnukinja odrecitirala prvo Pi-ka-po-ka Pi-ka Po-lo-ni-ca, kako je babi kuhala in obenem pretkano učila prvih emancipacijskih naukov, ki se jih sama ni držala, a je vedela, kako pomembni so. In številnih drugih trenutkov, ki so nas naredili boljše, kot smo mislili, da bomo.
