Rade Šerbedžija je ena največjih igralskih osebnosti z območja nekdanje Jugoslavije. Njegova posebna strast so koncertni odri. Tako kot istoimensko pesem, ki jo je napisal že leta 1989, je tudi zadnji album poimenoval po hrvaškem filmu režiserja Branka Bauerja iz leta 1956, Ne okreči se, sine. "Vsem, ki smo gledali ta krasni film, je ostala v spominu scena na koncu, ko Bert Sotlar umira in vpije svojemu majhnemu sinu, naj beži in naj se ne ozira. Ta metafora je tudi moje sporočilo vsem mladim generacijam, ki prihajajo, naj se ukvarjajo s svojim življenjem, ne z življenjem svojih očetov, ter naj zgradijo boljši in srečnejši svet," je povedal.
Šerbedžija se je rodil 27. julija 1946 v kraju Bunić pri Korenici. Leta 1969 je diplomiral na Akademiji za gledališče, film in televizijo v Zagrebu, kmalu po diplomi je dobil angažma v zagrebškem gledališču Gavella. Igral je tudi v Hrvaškem narodnem gledališču in vmes ustvarjal kot svobodni umetnik. Hitro se je uveljavil z izjemno igralsko tehniko, dikcijo, z lahkoto je odigral tudi najzahtevnejše prizore. Enako prepričljiv je bil v klasičnih vlogah, na primer kot Shakespearov Hamlet ali Richard III., in v predstavah s sodobnega repertoarja, denimo kot Ibsenov Peer Gynt, v različnih žanrih in vlogah tako pozitivnih kot negativnih likov. Med zvezdnike ga je izstrelila upodobitev Hamleta leta 1974 v Dubrovniku.
Kdo je Ines?
Ena najbolj znanih pesmi v izvedbi Radeta Šerbedžije je Ne daj se, Ines, ki so jo za svojo vzele generacije jugoslovanske mladine. Pesem je napisal Arsen Dedić, ki pa je vztrajno zavračal odgovore na vprašanje, kdo je Ines. Vedno je dejal le, da je pesem posvečena njegovi mladosti, študentskim letom, ko je životaril kot boem po podnajemniških stanovanjih. Malo pred svojo smrtjo, Dedić je umrl leta 2015, pa je le razkril, komu jo je posvetil.
Ines je bila kiparka, Arsenova mladostna ljubezen. Ampak čeprav sta zvezo že zdavnaj prekinila, sta ostala povezana tudi po tem, ko se je Ines poročila in se preselila v Milano. "Niti za trenutek me ni zapustila. Pride vsako leto, si najame sobo v hotelu Esplanade in v Zagrebu preživi tri, štiri dni, da sva si lahko blizu in se vidiva. Povedala mi je, da jo je pesem zaznamovala za vse življenje," je dejal Dedić.
Pesem Ne daj se, Ines je na plošči z enakim naslovom leta 1974 objavil igralec Rade Šerbedžija, leta 1976 pa je Arsen Dedić izdal še svojo različico na albumu Otisak autora. Kasneje sta posnela še skupno izvedbo.
Za odrsko ustvarjanje je prejel številne nagrade, med njimi trikrat nagrado Sterijevega pozorja za najboljšega igralca leta, in nagrado Orlando na Dubrovniških poletnih igrah.
Pred kamerami je debitiral leta 1967 s stransko vlogo v filmu Krsta Papića Iluzija, že naslednje leto je igral glavno vlogo mladeniča na življenjski prelomnici v filmu Gravitacija Branka Ivande.
Hollywood ga ni navdušil
Od takrat je s številnimi glavnimi vlogami, s svojo nadarjenostjo, karizmo in izjemno igralsko tehniko navduševal režiserje in kritike ter gledališko, filmsko in televizijsko občinstvo. Uvrstil se v najožji krog najbolj uveljavljenih igralcev v bivši državi. Kot karakterni igralec se je uveljavil zlasti v filmih, ki so se kritično odzivali na tedanjo jugoslovansko realnost. V jugoslovanskih filmih je odigral več kot 40 vlog, na puljskem filmskem festivalu je dobil dve zlati areni, igral je tudi v več televizijskih serijah.
Po izbruhu balkanske vojne leta 1991 je zapustil Hrvaško in odšel najprej v Srbijo. Tam je leta 1992 posnel film Dezerter v režiji Živojina Pavlovića, ki je sprožil burne odzive. Šerbedžija je igral izgubljenega srbskega častnika nekdanje JLA, v sklepnih prizorih protivojnega celovečerca so pokazali tudi podobe porušenega Vukovarja. Moral je zapustiti Srbijo, z družino se je preselil najprej v Slovenijo, kasneje pa v London in ZDA.
MED MITOM IN RESNIČNOSTJO
Iz prvega zakona z Ivanko Cerovac ima sina Danila, ki je filmski režiser, in hčerko Lucijo, ki je igralka.
V zakonu z Lenko Udovički so se jima rodile hčerke Nina, Vanja in Milica, ki se tudi ukvarjajo s filmom in glasbo.
V hrvaški oddaji V svojem filmu je povedal, da ga njegov oče ni videl niti v eni od vlog.
Ustvaril je več kot 200 filmskih vlog.
Za vlogo v filmu Pred dežjem je na Beneškem filmskem festivalu dobil zlatega leva za najboljšo moško vlogo.
V svetu se je najprej uveljavil s filmoma Hanina vojna in še posebej z makedonskim filmom Pred dežjem, ki je prejel beneškega leva in bil nominiran za oskarja za najboljši tujezični film. Sijajna igra Radeta Šerbedžije je vzbudila zanimanje tudi med tujimi režiserji. Na začetku hollywoodske kariere so mu zaradi bradatega videza in močnega naglasa dodeljevali le vloge ruskih mafijcev, a se mu je kasneje uspelo proslaviti ob Bradu Pittu v Pljuni in jo stisni ter v Vesoljskih kavbojih skupaj s Clintom Eastwoodom.
Spoprijateljil se je z največjim zvezdniki, kot so Vanessa Redgrave, Phillip Noyce in Tom Cruise, sodeloval je s Stanleyjem Kubrickom in Clintom Eastwoodom. Ampak o njih je izjavil: "Dobri režiserji so enako dobri povsod po svetu, igralca pa prepoznaš že po prvem pogledu." Sicer pa pravi, da ga Hollywood ni niti malo navdušil. "Vse, kar je tipično hollywoodskega, mi ni niti najmanj všeč. Glamur in strah pred uspehom oziroma neuspehom mi nista blizu. Pripravljenost, da je treba narediti vse za uspeh, me zelo nervira," je dejal v intervjuju za Val 202.
Poezija nas je združila bolj kot kdaj prej
Leta 2001 se je vrnil na Hrvaško, v Istri obnovil hišo in začel delati na Brionih. "Prijatelji iz Istre so me začeli nagovarjati, naj jim tukaj naredim gledališče. Malo sem se izogibal, potem pa so mi pokazali veličastno trdnjavo na Malem Brionu, ki nima nikakršne povezave z znanimi Brioni. Na tem malem otoku so samo trdnjava, narava, jeleni, mufloni. Rekel sem si, da prav to iščem, da bi ustvaril gledališče. Tako smo naredili gledališče Ulysses. Začeli smo s Kraljem Learom. Glavna režiserka je bila moja žena Lenka Udovički, sodelovali so najboljši režiserji, tudi Tomaž Pandur, ki je postavil Teslo in Kaligulo. Naš teater se je razvil v pravi mednarodni projekt."
Igralca prepoznaš že po prvem pogledu
Izdal je štiri pesniške zbirke in štiri glasbene albume, med pandemijo se je s pesmimi in poezijo oglašal na facebooku. "Moja žene Lenka je predlagala, da bi v času epidemije snemala videoposnetke poezije in pesmi ter tako olajšala težke dni občinstvu. Posneli smo več kot petdeset videov. Odzivi ljudi, ki so mi pisali čudovita sporočila, so bili ganljivi. Zdi se, da nas je poezija združila bolj kot kdaj prej ..."
Tudi zato je Šerbedžija sklenil, da politike ne bo več komentiral. "Osredotočil sem se na to, da odhajam v vse kraje nekdanje Jugoslavije in poiščem ljudi dobre volje, na predstavah ali koncertih, in tako širim pozitivno energijo. To je moja glavna misel. Lahko sedim za mizo s popolnoma drugače mislečimi in skupaj spijemo pijačo: ti misliš tako, jaz drugače. Pustimo to, ljudje smo isti …"
Obiščite spletno stran brez oglasov.
