(INTERVJU) Vlatko Stefanovski: Jaz sem treniran za razne krizne razmere. Bolj ali manj sem vse življenje preživel v nekakšni krizi

Po razpadu skupine je nadaljeval samostojno glasbeno pot; prvi samostojni album mu je izšel leta 1994, v času vojne v Jugoslaviji, pod naslovom Kavboji in Indijanci, izdal je tudi humanitarni album Sarajevo, sledili so številni drugi. Sodeloval je z mnogimi vrhunskimi glasbeniki, z domačimi in s tujimi, s kitaristom srbskega rodu Miroslavom Tadićem je, denimo, posnel kultni album Kruševo, posvečen prvi balkanski republiki iz leta 1903 in njenim osvoboditeljem izpod otomanske nadvlade. Čeprav je s svojo glasbo prepotoval svet, še vedno živi in ustvarja v Skopju.

Ko je z zaščitno masko na obrazu stopil iz avta, sva najprej izmenjala cepilne izkušnje. Izvedela sem, da je pohitel in se cepil s kitajskim cepivom v južnosrbskem Leskovcu, ker doma v Severni Makedoniji to pač še ni bilo mogoče. Potem sva si na terasi s pogledom na Skopje privoščila za te čase redek privilegij, dolg pogovor v živo, iz oči v oči.

Na začetku lanske pomladi ste za neki medij rekli, da je v teh časih, dokaj nevarnih in surovih, največji dosežek ostati živ in zdrav. Po letu dni je koronavirus še vedno med nami, kako vse skupaj doživljate?

"Veste, jaz sem treniran za razne krizne razmere. Bolj ali manj sem vse življenje preživel v nekakšni krizi, od potresa, služenja vojske, JLA, in razpada Jugoslavije ... Začelo pa se je že v otroštvu: sem otrok potresa, doživel sem evakuacijo, življenje pod šotorom."

Leta 1963, ko je Skopje prizadel močan potres, ste imeli šest let. Kako se ga spominjate?

"Bilo je res izredno stanje. V šolo, v prvi razred, sem šel naravnost iz šotora, učili smo se v razmerah, ki so bile ena sama improvizacija. Čeprav zame to ni bil tak stres kot za starše, za moje otroške oči je bila to senzacija, nekaj neobičajnega, novega."

Menda ste bili živahen otrok, ki ga je vse zanimalo?

"Po horoskopu sem vodnar in za ta znak velja, da je zelo radoveden. Kot mulec sem poskušal vse, igral sem odbojko, košarko, se ukvarjal s fotografijo, zanimalo me je strojništvo, elektronika, malo sem brkljal tu in tam, povsod, in se učil. Vse dokler nisem odkril glasbe in ugotovil, da je to vrhunec, najboljša disciplina, s katero se človek lahko ukvarja. Ko sem to odkril, sem vse drugo potisnil v drugi plan."

Zakaj najboljša disciplina?

"Ker je popolna in abstraktna in se najbolj neposredno obrača na človeka, na njegova čustva, zadene ga naravnost v srce. Nimamo časa analizirati frekvenc, s katerimi se glasba obrača na nas, toda nanje se neposredno odzivamo, ker nam nekaj govorijo, seveda nekaj abstraktnega, vendar je to, če je glasba dobra, nekaj božanskega. Glasba nas spominja, da smo integralni del vesolja in narave, nekega reda v vsem tem kaosu, ki se nam zdi v teh časih še posebno izrazit. Opominja nas na našo božansko substanco, na to, da nosimo v sebi tudi snov, iz katere je narejen univerzum. Ko sem to odkril, sem vedel, da je glasba to, kar želim početi. Najprej sem se ukvarjal z njo seveda kot s konjičkom, amatersko in polamatersko, potem polprofesionalno in nazadnje profesionalno."

Priznam, močno sem bila presenečena, ko sem nekje prebrala, da nikoli niste hodili v glasbeno šolo in da še vedno ne znate brati not. To je kar težko verjeti.

"A je res. Vse, kar me res zanima in me ogreje, se lahko naučim igrati. Na pamet se naučim, kar se je treba naučiti, in to se vtisne v moj spomin kot klinopis, za vedno, tega, kar se naučim, nikoli več ne pozabim. To je seveda meč z dvema konicama, so glasbeniki, ki jim daš partituro in jo odigrajo, potem pa se ničesar več ne spomnijo, ker jim niti ni treba, in so takšni, ki si vse zapomnijo in odigrajo ves koncert brez partiture. Zanimivo je, kako delujejo naši možgani, naš spomin. Sam, recimo, nimam pojma, kaj sem jedel včeraj za kosilo, spomnim pa se, kaj sem igral pred dvajsetimi leti."

Verjetno je o glasbi težje govoriti kot jo igrati?

"Rad govorim o njej, brez problema, najraje pa seveda igram. Rad razpravljam o glasbi s prijatelji, kolegi, rad si izmišljam, razvijam, odpiram in zapiram teorije o glasbi, ustvarjalnosti, poklicu glasbenika, meditiram in lamentiram, ampak vseeno je najboljše, ko vzamete instrument v roke in zaigrate, takrat pozabite na vse. Takrat steče meditacija; dokler igrate, nimate časa misliti na druge stvari, na račune, ki jih je treba plačati, na obveznosti, ki vas čakajo čez dan."

Tudi skladate brez not?

"Tako je. Takoj ko sem začel igrati, sem začel tudi pisati svoje skladbe. Za prvi album Leb i sol sem napisal skladbe pri sedemnajstih, osemnajstih letih. Note so le medij za delitev glasbe. Ko napravim pesem, si jo zapomnim v glavi ali pa jo posnamem na rekorder, res nimam potrebe po pisanju not. Glasbo je treba igrati, ne brati, knjige so za branje, glasba za igranje. Igraš pa lahko tako, da bereš note, ali pa tako, da si skladbo zapomniš. Naučil sem se zelo zahtevne, zapletene skladbe Charlieja Parkerja, Mozarta, Dvořáka, Erika Satieja, Rolling Stonesov, Boba Dylana, Jimija Hendrixa, Beatlesov ... "

Za Beatlese pravite, da so sveti duh rock and rolla in da ste se vse naučili od njih.

"Niso le največji band, spremenili so svetovno kulturo, takšne količine energije, norosti, humorja, modnih detajlov, barvitosti, samoironije ni premogel nihče drug. V kratkem času sedmih, osmih let jim je uspelo spremeniti ves svet, iz črno-belega so naredili pisan kolorit, prebarvali so črno-bele fotografije z množico izjemno živahnih barv."

Med glasbene zvezde takratne Jugoslavije ste poleteli zelo mladi ...

"Na prehodu z gimnazije na fakulteto se je zgodil Leb i sol. Bodan Arsovski, Kokan Dimuševski in jaz, fantje iz skopske gimnazije Georgia Dimitrova, smo se leta 1976 zbrali, sestavili band in po prvih posnetkih so ljudje prepoznali naš potencial. Po nekaj personalnih spremembah smo zelo hitro pričeli žeti uspehe. Leta 1977 smo imeli odličen nastop na festivalu v Subotici in istega leta podpisali pogodbo z beograjsko produkcijsko hišo gramofonskih plošč, leta 1978, po opatijskem festivalu, na katerem smo zmagali kot rock band, pa smo zakorakali na jugoslovansko glasbeno sceno skozi glavna vrata. Navduševali smo po vsej Jugoslaviji, skoraj vsako leto smo šli na dolge turneje od skrajnega severa do skrajnega juga. To so bili nepozabni dnevi, ta naša entuziazem in energija sta danes nepredstavljiva, no, na vso srečo smo imeli tudi talent."

S(m)o bili mladi tedaj drugačni?

"Seveda, v nekem smislu bolj naivni, v drugem bogatejši, ne mislim materialno, saj z materializmom nismo bili tako obremenjeni, kot je običaj danes. Vsi smo imeli dovolj za življenje, redki so bili obsedeni z dobrimi avti, velikimi hišami, drago garderobo in takšni so bili celo žrtve posmeha, zmerjali smo jih s snobi. Danes je ravno nasprotno, prav takšni narekujejo pravila igre in tisti, ki ne morejo dosegati tega njihovega sloga, so odpadniki, luzerji. Mladim ljudem je bilo takrat lepo, imeli smo varno, srečno mladost, vsaj proti koncu šestdesetih in skozi sedemdeseta leta, do sredine osemdesetih, potem je začelo pokati po šivih in prišel je konec te romantične zgodbe."

Kako ste ga doživljali?

"Vedno, kadar so se v družbenih razmerah pojavile razpoke, ko je začelo pokati, razpadati, sem se obrnil v zasebnost, k privatnemu življenju. Ko je začela razpadati Jugoslavija, sem dobil hčerko Ano, poskušal sem biti dober oče, začel sem graditi hišo, ob vsem, kar se je dogajalo okrog mene, sem iskal smisel v svojem mikrosvetu, družini."

Da bi vsaj tam ohranili mir?

"Če doživljaš nemir na vseh področjih hkrati, je nevarno. To velja tudi za sedanje koronske čase. Tudi zdaj živim tako, berem knjige, ki mi jih ni uspelo prebrati, dokler sem potoval in nastopal, urejam hišo, svoj hišni studio, vse kable, ki jih nisem zalepil, bom zdaj popravil."

Skopje je bilo in je vaš dom, ni pa vaše rojstno mesto, rodili ste se v precej manjšem Prilepu.

"Starši so bili umetniki, oče režiser, mama igralka, krožila sta po Makedoniji, pet let sta delala v Bitoli, kjer se je rodil moj starejši brat Goran, pet v Prilepu, v tamkajšnjem gledališču, kjer sem se rodil jaz. Majhen sem bil, ko smo se vrnili v očetovo rodno Skopje. Ded je imel hišo v znani skopski četrti Debar Malo, pravzaprav je bil eden izmed njenih ustanoviteljev. Danes je Debar Malo epicenter družabnega dogajanja in najbolj šarmanten predel Skopja, čeprav me zdaj nanj veže samo še simpatija oziroma nostalgija, saj smo dedovo hišo v začetku devetdesetih prodali."

Še preden sem se o njegovem šarmu prepričala na lastne oči, sem zanj izvedela iz knjige pokojnega Dušana Jovanovića Na stara leta sem vzljubil svojo mamo. Kot otrok je živel v Skopju pri teti v četrti, ki je mejila, kot je zapisal, na Debar Malo Gorana Stefanovskega. Seveda, z Goranom, vašim žal že tudi pokojnim bratom, uglednim dramatikom, sta bila poklicna kolega, kakšen pa je vaš spomin na Jovanovića?

"Bil je velik prijatelj, ne samo Goranov, tudi moj. Še pred nekaj leti sem bil pri njem in Mileni na Bohinjski Beli, tudi Dušan je bil nekajkrat pri meni v Skopju, za njim je čutil močno nostalgijo, saj je tu odraščal. Bil je velik umetnik in sijajen človek širokega duha, velika duša, zadovoljstvo in privilegij mi je bilo družiti se z njim. Tudi poklicno. Sodelovala sva celo v ljubljanski Drami: ko je v drugi polovici devetdesetih postavil na oder svojo dramo Kdo to poje Sizifa, sem zanjo napisal glasbo."

Še veliko prej, v sedemdesetih, vaju je umetniško združila Jovanovićeva kultna drama Osvoboditev Skopja. Takrat gledališka, kar štirideset let kasneje pa filmska. Za obe ste ustvarili glasbo.

"Res je. Jovanovićeva drama Osvoboditev Skopja v režiji Ljubiše Ristića je bila verjetno najuspešnejša predstava bivše Jugoslavije. Bila je hit, v katerem smo mi kot Leb i sol odrasli, bili z njo na turneji v ZDA, v dveh mesecih in pol smo prečesali vso Ameriko. V glavni vlogi v tej fantastični predstavi je zaigral Rade Šerbedžija. Ko je Rade veliko kasneje, leta 2016, sklenil posneti film, je Dušan malo spremenil scenarij, jaz pa sem naredil glasbo, ne vse, polovico, balkanske motive, drugo polovico, klasiko, pa je ustvaril finski skladatelj Tuomas Kantelinen, ker so bili Finci koproducenti."

To pa še zdaleč ni edini film, za katerega ste naredili glasbo.

"Ne, sedemnajst jih je bilo. Delal sem z različnimi režiserji od Gorana Paskaljevića, Rajka Grlića, Darka Bajića, Ljubiše Samardžića ... V Sloveniji sem sodeloval z Juretom Parvanjem, ustvaril sem glasbo za njegov film Nebo gori modro."

Filmska glasba vam je očitno pri srcu.

"Zelo. Rad gledam filme, sem pravi filmofil, in strašno rad poslušam filmsko glasbo. Eden njenih največjih mojstrov je zame nedavno preminuli Ennio Morricone, sem njegov veliki občudovalec, občudujem tudi Johna Williamsa, Nina Roto ... Sam sem imel srečo, da so me iskali s prošnjami za filmsko glasbo ljudje iz tujine in doma. Tako sem sodeloval, recimo, z znano turško režiserko Yesim Ustaoglu, njen film Potovanje proti soncu, za katerega sem napisal glasbo, je bil nagrajen na berlinskem festivalu, delal pa sem tudi cigansko glasbo za makedonski film Ciganska magija, ki ga je režiral naš Stole Popov. Ustvarjanje filmske glasbe je nekaj posebnega ..."

Po čem?

"Po odgovornosti, ki jo imate. Če na koncertu zgrešite dva, tri tone, ni nič hudega, v filmu pa morate zelo natančno izbirati teme, motive in dati vse od sebe, da bi zadovoljili režiserja, producenta. Tudi honorarji za filmsko glasbo so dokaj dobri, zato je odgovornost toliko večja."

Za hip se vrniva k Jovanovićevi drami Osvoboditev Skopja, ki skozi otroške oči govori o Skopju med drugo svetovno vojno. Zgodovina je sploh travmatično področje in problemi vaše države s sosedi zaradi nje so nenehni. Ta hip, recimo, z Bolgarijo, ki hoče zanikati makedonski jezik in identiteto, kaj bi rekli o tem?

"Uf, to so težke teme, če začnem govoriti o njih, bova potrebovala ves teden. Res je, da je Makedonija nevralgična točka, okrog nje so nenehno prepiri, čigava je, vedno so natezanja z vseh strani. Moj brat Goran je v zvezi s tem nekoč dejal: 'Moja moč tiči v tem, da bolj ko me zavirajo, več me je, bolj ko me zanikajo, močnejši sem, to mi daje gorivo za akcijo, me motivira.' Citiram ga, ker sam ne bi rad zašel v te dnevnopolitične manevre. Nočem se spremeniti v političnega komentatorja, saj bi s tem vsemu, kar sem doslej naredil, odvzel vrednost. Dobro vem, kdo sem, od kod prihajam. Modrec Lao Ce pravi: 'Samo sedi ob reki in čakaj, da priplava mimo sovražnikovo truplo.'"

Nočete komentirati niti tega, da je makedonska pot v EU spet upočasnjena?

"Te dni so se sploh razplamteli vroči komentarji v zvezi z Makedonijo, ampak eden vaših velikih politikov, Slovenec, ne bom povedal kdo, mi je priznal, da je EU naredila Makedoniji veliko krivico, ji postavila veliko pogojev, zahtev in naredila le malo uslug. To še kar traja. Očitno imajo nekatere države takšno karmo, da se svet obnaša do njih krivično.To občutim na svoji koži vrsto let. Do zdaj bi že stokrat morali biti v Evropi, toda EU nam vsakič postavi kak nov pogoj, zahtevo, da nas zadržuje v čakalnici. Nenehno imamo enko iz matematike, nikakor ne moremo dobiti dvojke. Resda ne vem, kako se naši politiki v Bruslju obnašajo, kaj govorijo, kaj počnejo, vem pa, da je vse skupaj nepravično. Zdaj živimo čisto improvizacijo, ne vem, kako se bo vse skupaj končalo, ne samo z nami, s svetom nasploh, usoda sveta je veliko vprašanje."

Tako kot pravite že v naslovu ene od svojih pesmi Global Warming – Local Freezing, torej po načelu globalnega segrevanja in lokalnega zamrzovanja?

"Točno. Ob tem sem se spomnil pred kratkim preminulega kolega Balaševića, ki je tako lepo povedal, zakaj imajo umetniki močnejše antene, zakaj prvi sprevidijo določene stvari: zato ker gre njihova duša pred telesom, hodi pred časom."

Najbrž vam je bilo ob Balaševićevi smrti zelo hudo?

"Nisem doživljal težko samo njegove smrti. Korona je terjala velike žrtve med umetniki, med mojimi prijatelji, in težko sprejemam dejstvo, da jih ni več. Pred kratkim je zaradi virusa umrl tudi moj dolgoletni zvesti sodelavec, bobnar Dragoljub Đuričić."

Še pred pandemijo, pred dobrimi tremi leti, ste se morali spopasti tudi z izgubo v najožji družini ...

"Veliko tega sem na žalost preživel, v razmiku enega leta sta mi umrla žena in brat, o tem je težko govoriti."

Vam glasba vsaj malo pomaga pri prebolevanju?

"Glasba je zdravilo, ne pomaga mi le malo, ampak zelo, da se spopadam z bolečino, s težkimi trenutki. Če ne bi bilo glasbe, ne vem, kako bi bilo z menoj."

V takšnih trenutki je talent najbrž še posebno božji dar.

"Ni utehe za to bolečino, toda tudi nesprejemljive stvari moraš sprejeti, ne smeš se blokirati. Misliti moraš na otroke, zaradi njih ne smeš potoniti, pasti v apatijo, depresijo, vleči moraš naprej, dokler te roke in noge držijo."

Čeprav te koronske razmere, kot pravite, nikakor niso vaše prve krizne, pa marsikaj iz prejšnjega življenja gotovo pogrešate?

"Potovanja in nastopi mi seveda manjkajo, pogrešam jih, ker sem bil vajen, da imam vsaj enkrat tedensko kak nastop, kakšno pot, snemanje, srečanje s sodelavci, načrtovanje kakšnega projekta. Tako sem navajen živeti. Toda po drugi strani vem, da ne morem pričakovati, da bomo ves čas živeli v nekem blagostanju, z rojstvom ne dobiš nobenega zagotovila za to. Že tako je imela naša generacija srečo, da je mladost preživela v bolj ali manj dobrih časih. Najhujša težava zdaj je ta strašna nepredvidljivost, ko ne veš, kako dolgo bo ta kriza trajala, in ne moreš nič načrtovati. To je ekvivalent tretji svetovni vojni."

Tako hudo se vam zdi?

"Da, zame je to tretja svetovna vojna, le da je izpeljana na bolj subtilen način. Težko mi je zaradi blokiranja celotnega človeštva, mojih kolegov, ne samo, da nimam sam svojih koncertov, ne morem niti na koncerte drugih. Vsi moji kolegi so ujeti doma, vsa kultura je ukinjena, in to popolnoma, gledališča, opera, balet, vse je zaprto. Sam sem kar naprej v svojem studiu, preurejam stare skladbe, delam nove konfiguracije, eksperimentiram, ampak to me ne izpolnjuje dovolj."

Ostajajo pa knjige.

"Da, ostajajo nam branje knjig, prehranjevanje in spanje. Pica, pivo, televizor, ta kombinacija ni zdrava niti za mentalni razvoj niti za fizično kondicijo. Sploh za mlade. Zanje mi je najbolj žal. Ne samo za mojega sina Jana, bobnarja, s katerim sva pravkar posnela prvi skupni album Taftalidže Shuffle, in za njegovega mladega kolega, basista Ivana Kukića, ki je tudi sodeloval. Zdaj ko imajo ti mladi ljudje največ energije, dobre volje, nasmeha na obrazu, ko bi morali najbolj nastopati, jim je ta možnost odvzeta, ne morejo potovati, se razvijati. Res je težka ta negotovost, nevarnost, strah človeka pred človekom, distanciranost. Kako naj gre mlad človek ven, si najde punco ali fanta?! Tudi ko še ni bilo korone, so bili mladi vsi na telefonu, zdaj pa je visenje na mobilcih notorično."

Še malo o glasbi: Leb i sol je že pred nekaj desetletji vizionarsko prepletel rock, jazz in ljudsko glasbo. Od kod izvira ta vaša ljubezen do ljudske, narodne glasbe, navsezadnje je bila najina generacija generacija rock and rolla?

"Res je, narodna glasba je bila za mlade out, nekaj, kar poslušajo mame in očetje oziroma babice in dedki, skratka, nekaj, česar se moraš sramovati. Toda nekateri smo spoznali, da je v tej glasbi skrita velika vrednost, ne samo etnocentrična, vsaj jaz sem prepoznal v njej princip bluesa. V makedonski glasbi je veliko turobnosti, žalosti, polno prekrasnih balad, melanholije, torej veliko bluesa. Saj veste, da, pravijo, kadar dober človek trpi, se to imenuje blues, in trpljenja je v makedonski glasbi v res velikih količinah."

Tudi v slovenski.

"O, vem, igram tudi slovenske pesmi. Skratka, z zamislijo, da bi to, kar delamo, nosilo naš originalni podpis, se je Leb i sol oprijel makedonske folklore, ki je na daleč znana in priznana. In pokazalo se je, da je bila to dobra, pametna poteza. Bili smo med prvimi skupinami, ki si jih lahko imenoval etno rock, etno jazz ali karkoli etno že."

Bi lahko rekli, da ste vrnili spoštovanje ljudski glasbi?

"Usmerili smo pozornost mladih tistega časa na vrednost te glasbe, jim pokazali, da se ni treba s takšno lahkoto odreči tej dediščini. Seveda tudi danes rad poslušam in igram rock and roll, ampak ljudska glasba je veliko bogastvo in škoda je, če ga ne vidiš, če ne črpaš iz nje motivov in jih razvijaš dalje. Res bi bilo škoda, če bi ta glasba padla v pozabo. Po drugi strani smo jo poskusili igrati na moderen način, električno, in jo tudi ustvarjati."

Podobno, pa vendar drugače, kot to počne Goran Bregović?

"Bregović je to počel na pop rock komercialni način, mi smo zaorali malo globlje, manj komercialno, z več spoštovanja do te glasbe. Uporabljali smo motive, cele pesmi, ritme, ki so precej zapleteni, zahtevni za snemanje."

Neradi govorite o razlogih za razpad skupine Leb i sol?

"Ne, zakaj? Ko zmanjka soka, ko ni več svežih, kreativnih idej, ko se pojavijo težave v medsebojnih odnosih, ko začne delati ego, pri čemer ne izključujem niti svojega, ko stopijo v ospredje osebni interesi, ko se ljudje obrnejo k svojemu zasebnemu življenju, otrokom, ženam, hišam, začne band razpadati. Tako sem po dvajsetih letih dela z istimi ljudmi začutil potrebo, da nekatere svoje zamisli uresničim sam. To je bil čas prvih hišnih studiev, tudi jaz sem si ga naredil in začel eksperimentirati."

Leta 2012 sem poslušala v beograjskem Sava centru trio Kings of Strings, nastopili ste s svetovnima velikanoma kitare, z Avstralcem Tommyjem Emmanuelom in Nizozemcem Stochelom Rosenbergom. Nekaj let prej sem bila med poslušalci vašega solističnega nastopa v veliko skromnejših razmerah, v vaški dvorani na Proseku nad Trstom. Občutek imam, da se povsod enako potrudite, tudi prav nič zvezdniško se ne obnašate. Ste se z leti naučili obvladovati svoj ego ali takšni pač ste?

"Zame je vsak nastop, vsako obračanje na občinstvo, enaka odgovornost. Tudi če bi zdaj igral samo vam, bi skušal dati v tem trenutku od sebe največ, kar znam in zmorem. Vprašanje ega je vprašanje splošne kulture, kako doživljaš samega sebe v tem svetu, ali boš stopal naokrog našopirjen kot pav ali kot eden od mnogih, ki hodijo po ulicah. Pripisovati sebi posebno pomembnost nima smisla, vsi smo iz krvi in mesa, vsi smo prišli na ta svet z neko idejo, z neko dolžnostjo."

Z določenim poslanstvom? Verjamete v to?

"Ja, verjamem. Človek mora opravljati svoje obveznosti do družine, družbe, poklica, vsakdo pod tem nebeškim svodom mora imeti dostojno, dostojanstveno življenje. Sploh si ne mislim, da sem bogve kaj, da si zaslužim več pozornosti od drugih. Če je dobim od koga, sem hvaležen, če je ne dobim, nič hudega, nikakor ne mislim, da mi kot kakšni primadoni pripada nekaj posebnega. To se je potrdilo zdaj v tej koroni, vse največje zvezde sedijo doma, kuhajo kosila, gledam jih na Instagramu, počnejo enako kot jaz ali moj sin. To govori samo o tem, da je vsa ta domišljavost, veličina, ki jo igrajo nekateri, brez pomena."

Ste vedno tako mislili?

"Ne, to pride z leti. Ko sem bil mlad, sem se obnašal kot rock zvezda, bil sem malo muhast, bahat, predrzen."

Opažate zdaj enako pri sinu?

"Ne, Jan je zelo skromen, rad igra bobne, nastopa, snema, mediji, slava, popularnost ga sploh ne zanimajo. In to se mi zdi dobro."

Ste zadovoljni, da igra bobne in ne kitare, ker bi ga potem vsi primerjali z vami?

"Najbrž res. Za to ni potrebe."

Imate radi primerjave, kot je ta, da ste balkanski Santana?

"Ljudje imajo pravico do primerjanja. Nimam problema z drugimi, vseeno mi je, če me primerjajo z njimi ali ne, nič nimam proti raznim komentarjem, a se z njimi ne obremenjujem. Če že s kom tekmujem, tekmujem sam s seboj, pomembno mi je, da sem danes boljši kot včeraj, da samega sebe nadgradim, presežem, da napravim še en majhen korak naprej na poti k lastnemu dozorevanju, izpopolnjevanju v glasbenem, profesionalnem, duhovnem smislu."

Kdo je za vas najboljši kitarist vseh časov?

"Jimi Hendrix, kar je on odigral na električni kitari, je nepreseženo in velik izziv za vse nas. Preko nekaterih ljudi se pač zgodovinsko, revolucionarno prelamljajo določena obdobja in preko Hendrixovega hrbta se je prelomila električna kitara, do Jimija je zvenela na en način, po njem na drugega. Enako je z Beatlesi, pop bandi so bili tudi pred njimi, toda za njimi ni bilo več nič enako. Hendrix je umrl leta 1970 in v pol stoletja od takrat se ni zgodilo nič revolucionarnega več, bandi imajo samo več kitar, več ojačevalcev, več pedalov, več tehnologije, v glasbenem pogledu pa se ni premaknilo nič pomembnega. Hendrixa ni nihče presegel in najbrž ga v tej disciplini tudi ni treba preseči. Pač, presegli so ga na žalost na manj šarmanten način, nadvladala je tehnologija, človeški duh ima danes manjšo vrednost."

Vas to skrbi?

"Seveda. Prebral sem vse tri knjige izraelskega pisca Yuvala Noaha Hararija, ne samo razvpite Sapiens: kratka zgodovina človeštva. Kmalu bomo ljudje manj pomembna vrsta, stroji nas bodo požrli, ker bomo počasnejši od njih, manj inteligentni od računalnikov, človekovo mesto bodo prevzeli algoritmi. To je zelo resna in nevarna teorija, da bomo postali zastareli, odvečni. Res se bojim, da bo človeški rod postal nepotreben, na žalost samo uničujemo planet, ustvarjamo ogromne količine smeti, računalniki, stroji nas bodo zamenjali, učinkovitejši bodo od nas. Ta teorija, ki jo razvija Harari, se že uresničuje, že smo priča, kako Google manipulira z nami, če trikrat omeniš, recimo, recept za musako, in to zraven izključenega telefona, čez pet minut že dobiš reklamo oziroma recept. Algoritmi delajo. To morda res ni neki Veliki brat iz obdobja hladne vojne, ki prisluškuje telefonu, ampak algoritem, ki nas počasi vodi, oni natanko vedo, kako manipulirati z našimi življenji. Algoritmi so velika nevarnost, človeški duh, se bojim, postaja nezanimiv."

Velja to tudi za umetnost?

"Saj digitalna umetnost že obstaja. Umetniki se še ne dajo, se še upirajo, a se bojim, do kdaj še. Korona nas je prisilila, da smo tudi tisti, ki nismo bili odvisniki od naših digitalnih igračk, pametnih telefonov in vsega drugega, zdaj prisiljeni v njihovo uporabo, brez njih ne moremo več funkcionirati, prepovedano je, da se približujemo drug drugemu, lahko živimo samo še on-line. To je poraz človeškega duha."