Denis Živčec
Sezona kopalk je v polnem teku, pa če vam je všeč ali ne. Le nekaj koščkov blaga pa nosi kar nekaj zgodovine in sporočil - prav nič na kopalkah ni samoumevnega. Še vedno obstajajo deli sveta, kjer na ženskah niso zaželene, ali pa je njihova velikost zelo strogo določena. V pravici do nošnja tega poletnega kopalnega oblačila je skrita tudi stoletna zgodba emancipacije, osvoboditve telesa in boja za osebno svobodo. Posebno poglavje so bikinke. Včasih bolj, drugič manj v modi, a prav zares nas nikoli ne zapustijo. Dva majhna trikotnika in toliko pompa.
Kopalke imajo dolgo zgodovino, čeprav so se v antičnih časih v glavnem kopali goli. Že nekatere poslikave na stenah Piazze Armenie razkrivajo, da so ženske že v davnih časih nosile nekakšno različico bikink. Nosile so jih tudi ženske na Kreti, 1600 let pr. n. št., nato so kopalke šle v pozabo kar za nekaj stoletij in so se ponovno pojavile šele v osemnajstem stoletju. Takrat se je pričelo obdobje popolnega zakrivanja telesa. V bazenih, v francoskih in angleških toplicah, so se moški in ženske pričeli kopati skupaj v osemnajstem stoletju, plaže pa so bile simbolično razdeljene: na eni strani so se kopali moški, na drugi ženske.
Razvoj železnic je na plaže Francije, Nemčije, Anglije in Amerike privabil na tisoče kopalcev. Kopalke so bile takrat dolge in iz neprosojnega blaga ter z všitimi utežmi ob spodnjem robu, da morebitni val ne bi razkril kakšnega delčka kože. Ženske so takrat na plažah nosile tudi kape in nogavice. Podobno je bilo pri moških: oblečeni so bili v volnene kopalke, ki so mokre tehtale zelo veliko, pa tudi posušile se na njih niso skoraj nikoli.
Atomski atol sredi Pacifika
Viktorijanski čas je poskrbel za dvodelni set, dolgo tuniko in spodnjice, in razkril gležnje, toda roke in vrat so morali ostati skriti radovednim očem. Ženske so nosile tudi ohlapne enodelne kostume, običajno so bili iz serža ali iz volnenega blaga - in zato, kot navaja enciklopedija mode, zelo neprimerni za kopanje. V dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja so ženske odvrgle korzete, skrajšale so si krila in osvobodile telo. Plavanje je postalo priljubljeno, prisotnost na plaži in zagorela polt pa statusni simbol višjih razredov.
Spomnimo, da je nekdaj zagorela polt vsakogar umestila med nižje sloje, višji sloji so se skrivali pred soncem s sončniki in klobuki, dokler se nekega dne vsa zagorela ni pojavila Coco Chanel in šokirala ves svet. Prvo rebrasto pleteno, elastično enodelno kopalno obleko, je leta 1920 izdelalo ameriško podjetje Jantzen, leta 1924 pa je Jean Patou predstavil kopalne obleke s kubističnimi vzorci.
Najbolj revolucionarni preobrat se je zgodil šele po drugi svetovni vojni, ko je leta 1946 na pariški modni reviji Piscine Molitor oblikovalec Jacques Heim šokiral z mini kopalkami. Poimenoval jih je po atolu Bikini sredi Pacifika, kjer so Američani izvedli številne jedrske poskuse. V Franciji so postale takoj pravi modni hit, prvič pa jih je na francoskih plažah predstavila Brigitte Bardot. Nekatere revije so nato pisale, da so bikinke, ki so zakrile malo manj kot nič, za ženske ponižujoče, čeprav so bile moškim nadvse všeč. Za tisto obdobje je bila značilna še eksplozija barv in vzorcev. Sicer pa so bile v 50. letih kopalne obleke pogosto podobne takratnemu spodnjemu perilu: oblikovane so bile kot steznik in so imele všite ribje kosti, da bi tako poudarile prsi in stanjšale obseg pasu.
V sedemdesetih letih so pričeli za kopalke uporabljati nove materiale, ki so se hitro sušili. Leta 1977 je javnost šokirala še ena novost – tako imenovani G-strings ali tongs, tagne, hlačke, ki povsem razkrivajo zadnjico, po vzoru amazonskih Indijancev jih je oblikoval Rudi Geinrich. Naramnici, ozki kot vrvici, sta povezovali spodnji del "kopalk". Tangice so zelo popularne še danes.
A vrnimo se še malo k bikinkam. Prve bikinke so bile obrobljene in okrašene z živalskimi motivi in umetnimi rožami, pogosto so bile kvačkane. V 50. letih prejšnjega stoletja so bile bikinke v Franciji zelo priljubljene, v ZDA pa so jih vzeli za svoje šele po letu 1965. V 70. letih prejšnjega stoletja se je za kratek čas pojavila različica bikink z vrvico: hlačke sta predstavljala dva majhna trikotnika iz tkanine, povezana z vrvico na bokih, modrčku podoben zgornji del pa se je zavezoval z vrvico okrog vratu in na hrbtu. Čeprav so sprva mislili, da bodo modna polomija stoletja, se je kmalu izkazalo, da so se zelo ušteli, saj so bikinke znova na modnem vrhu.
Nespodobno razkazovanje popka
Nekoč so rojstni dan bikink praznovali samo v Ameriki, medtem so se prebudili tudi Francozi. "Bikini ima 60 let," je pred 17 leti pisalo na naslovnici časopisa Le Figaro tik nad slikami Bo Derek, Melanie Griffith in Elle MacPherson, ki so vzorno prikazovale, kako je mali francoski izum osvojil čas in svet. Louis Reard je bil avtomobilski inženir, ki je prevzel mamine posle s spodnjim perilom. Delavnico in butik je imel blizu Les Folies Bergeres v Parizu. Leta 1946 je presenetil še samega sebe. Na tržišče je namreč poslal novo linijo kopalk v dveh delih, za njihovo izdelavo je porabil samo 70 kvadratnih centimetrov blaga. Provokativno je bilo že to, da so razkrivale popek, del telesa, ki so ga v hollywoodskih filmih cenzurirali, ker je bil preveč "nespodoben". Niti Jacques Heim, največji tekmec Rearda, si ni upal tako daleč. Njegove kopalke so bile "majhne", a kljub temu nikoli niso razkrile popka.
Našim bralkam bikinke niso všeč. Ponižujoče so za ženske.
Reard je s svojimi kopalkami povzročil tak škandal, da ni mogel najti niti modelov, ki bi njegovo umetnino nosili. Med obupanim iskanjem dovolj pogumnih modelov mu je vendarle uspelo prepričati striptizeto iz pariškega casinoja, Micheline Bernardini, da je pozirala v bikinkah. A prodaja je bila kljub temu katastrofalno slaba. Vatikan je bikinke razglasil za nemoralne, v Španiji, na Portugalskem in v Italiji pa so ga celo prepovedali. Reard je spet začel šivati staromodne velike kopalke, ki jih je prodajal v materinem butiku.
Mis bikink z 270 kilogrami
Revija Vogue je leta 1951 zapisala: "Našim bralkam bikinke niso všeč. Ponižujoče so za ženske." Ko pa sta se nekaj let kasneje v bikinkah na fotografijah pojavili Marilyn Monroe in Rita Hayworth, se je bikinkam obrnilo na bolje. Za to sta poskrbeli tudi Jane Mansfield v Ameriki in Brigitte Bardot v Franciji. Leta 1966, ko se je za revijo Life v bikinkah fotografirala tudi Raquel Welch, se ni nihče več zgražal. Od takrat je priljubljenost bikink le še naraščala - in zdaj ženske zanje vsako leto zapravijo večmilijonske vsote.
Zanimiv moment so bikinke doživele leta 2007. V Los Angelesu so pripravili malce nenavadno tekmovanje za mis bikini. Kot pogoj za sodelovanje v izboru je bilo navedeno, da tekmovalke ne smejo tehtati manj kot 90 kilogramov. Prijavilo se je precejšnje število močnejših deklet in žena, v finale pa jih je prišlo le 20. Tam so se potem pokazale v bikiniju. Najtežja sodelujoča je tehtala kar 270 kilogramov, medtem ko je končno nagrado in hkrati naslov mis bikini odnesla Bell, 100-kilogramska "suhica". Ta je vsem dejanskim suhicam, ki se najpogosteje pojavljajo na modnih pistah, sporočila, naj se pazijo, saj je veliko definitivno lepo in se vrača na sceno.
Osvobojena ženska z usnjenim bičem
Leta 2008 je v 85. letu starosti zaradi srčne kapi umrla Bettie Page, ki je po drugi svetovni vojni fotografom pozirala v pomanjkljivih oblačilih in bistveno prispevala k seksualni revoluciji v 60. letih. Najbrž v 50. letih prejšnjega stoletja ni bilo garaže, vojašnice in mnogih drugih prostorov, predvsem rezerviranih za moške, kjer na stenah ne bi bili viseli plakati s senzualnimi oblinami lepe Betke - v bikiniju ali v prozornem perilu. Leta 1955 si je z njeno podobo na raztegljivi srednji strani in s fotografijami, ki so jo prikazovale v raznih spornih, mazohističnih pozah, utrla pot takrat še ne tako popularna revija za moške Playboy. Bettie Page je postala znana preprosto po imenu Betty. Pomembno je prispevala k popularizaciji bikinija. Kariero prve pinup girl - ali kot bi lahko rekli "plakatnega dekleta" - je začela povsem naključno oktobra 1950, ko je bila tajnica v nekem newyorškem podjetju. V odmoru za kosilo se je takrat 27-letna Bettie sprehodila vzdolž Coney Islanda in zagledal jo je amaterski fotograf Jerry Tibs ter jo zaprosil, naj mu pozira. Že leto pozneje so začeli prodajati njene fotografije, na katerih se je pojavljala napol gola, v salonarjih z visokimi petami in v bikinijih, ki so poudarjali njeno lepo postavo in dolge noge. Včasih so jo upodabljali z bičem v roki in v pozah, ki so sprožile gnev med moralisti.
O njej so napisali biografije in prepevali pesmi, še vedno jo slavijo tudi na spletnih straneh, v filmih in dokumentarcih. Leta 2004 so njeno življenje upodobili v filmu Bettie Page - temni angel, dve leti pozneje pa v filmu Bettie Page. Sama je leta 1998 sodelovala v dokumentarcu Betty Page - kraljica pin-upa. Istega leta je v intervjuju za Playboy o svoji karieri povedala: "Nikoli nisem mislila, da so moje podobe sramotne. Počutila sem se povsem normalno. Vsekakor pa je bilo pozirati bistveno bolje kot udrihati po pisalnem stroju osem ur na dan." Golota je ni motila - kot je dejala, "bog odobrava goloto".
