Marko Crnkovič
Ali ste vedeli, da za evropsko prestolnico kulture 2025 kandidira tudi neformalno in med seboj dislocirano kulturno zavezništvo šestih najmanjših slovenskih občin z manj kot tisoč prebivalci: Osilnica, Solčava, Kobilje, Kostel, Jezersko in Dobje?
Beseda da besedo
Seveda niste. Ker niste mogli. To sem si izmislil, da bi karikiral. Držijo pa druge slovenske kandidature oziroma priprave na kandidaturo. Rok za prijavo poteče konec letošnjega leta.
Kdo ve, ali sta si Melina Mercouri in Jack Lang, takratna ministrica in minister za kulturo Grčije in Francije, tako to predstavljala, ko sta si leta 1985 zamislila ta hvalevredni projekt?
Te dni sem skratka v nekem lokalnem spletnem biltenu slučajno prebral, da nameravajo štiri obalne občine - namreč vse štiri, torej Koper, Izola, Piran in Ankaran - kandidirati za evropsko prestolnico kulture leta 2025. Pod blagovno znamko, da tako rečem, Piran-Pirano 4 Istria.
Beseda je dala besedo in tako sem po internetu odtaval še dlje in preveril tisto, kar sem sicer napol že vedel: da nameravata za EPK 2025 kandidirati tudi Ptuj - z ne več ne manj kot 20 okoliškimi občinami - in seveda Ljubljana. Seveda v španoviji s kar 25 občinami iz osrednjeslovenske urbane regije.
Nova črna na Koroškem
A to še ni vse! Za organizacijo tega dogodka se bodo potegovale tudi občine Lendava, Nova Gorica in Kranj! Lendava se v predkvalifikacijah povezuje z avstrijsko Radgono ter z madžarskimi občinami v Porabju in hrvaškimi v Medžimurju. Tudi Nova Gorica igra na čezmejno sodelovanje in poudarja svojo lego na stičišču "slovanskega, romanskega in germanskega sveta".
Resnici na ljubo je treba povedati, da v vsaki državi, ki je za nekaj let vnaprej določena za organizacijo EPK, najprej tekmuje več mest. Tako je recimo Reka (2020) v hrvaški interni konkurenci premagala Dubrovnik, Osijek in Pulj, za isto leto kot omenjena slovenska mesta pa se poteguje tudi kar osem nemških mest. Seveda pa gre po navadi za geografsko in demografsko večje, celo veliko večje države. In kot vidimo, tudi ne kandidira ravno vsako selo.
Kulturna ambicioznost
Ta presenetljiva kulturna ambicioznost deluje nekoliko bizarno. Pa ne samo zato, ker že na prvi pogled priča o slovenski razdrobljenosti, temveč tudi o diskrepanci med splošnim in posplošenim pojmovanjem kulture kot ne čisto potreben in ne vedno razumljen luksuz na eni strani in temi kandidaturami na drugi.
Cilj EPK seveda ni samo ožje gledano kulturen, temveč gre tudi za tako imenovano urbano regeneracijo, ustvarjanje ekonomskih priložnosti pa za imidž mesta in za njegovo mednarodno prepoznavnost itd. Kot vse, kar rečejo v Bruslju, tudi to zelo lepo, če ne celo prelepo zveni - čeprav najbrž ni čisto za lase privlečeno. Je pa v slovenskem primeru zanimivo, da se pri naših pregovorno omejenih sposobnostih učinkovitega črpanja evropskih sredstev - da ne omenjam medsebojnega dogovarjanja oziroma kooperativnosti - naslanjamo ravno na kulturo.
Tretja kulturna os
V zvezi s tem imam idejo. Če bi že hotel navijati za enega od slovenskih mest kandidatov, bi za nasvet in smernice povprašal Mitjo Čandra in Aleša Štegra. Ampak recimo, da je za zdaj bolje biti nepristranski. Zato naj serviram samo ne preveč resno mišljeno, toda ilustrativno idejo, kako se pri izbiri in organizaciji EPK čim bolj okoristiti z ekonomskimi in socialnimi eksternalijami kulture.
EPK bi moralo organizirati Velenje. V navezi s koroškimi, ne samo šaleškimi občinami. Velenje ni vas in je že zdaj kulturno, četudi industrijsko mesto, obenem pa potrebuje še veliko spodbud. Stavim, da bi bila hitra cesta od Velenja (ali celo od Slovenj Gradca) do Šentruperta zgrajena, kot bi mignil. (Za dokončanje južnega kraka tretje razvojne osi bi naslednjo EPK moral organizirati Črnomelj.) Poleg tega bi kultura dobro (beri: asimilativno) vplivala tudi na velenjsko priseljensko populacijo.
Lepo ali celo fancy je biti mednarodno prepoznaven in se trkati po prsih kot privlačna kulturna destinacija. Toda še bolje je biti praktičen in poskrbeti, da bo za minljivimi prireditvami ostalo kaj bolj konkretnega in koristnega od kulture.
