Denis Živčec
Kakor koli si že v svoji domišljiji poskušamo naslikati podobo pravljične princese, v mislih zagotovo ne bomo ustvarili lika, ki bi bil vsaj približno podoben britanski princesi Ani. Njena mama je kraljica, kot se šika - razkošni plašči iz hermelina, nakit nepojmljivih vrednosti, na tisoče težko uresničljivih kapric. Princesa Ana pa prej kot na kraljevsko hčer spominja na kakšno izjemno strogo upokojeno profesorico matematike, ki za svojim hrbtom skriva leskovo šibo, s katero bo zdaj zdaj zamahnila. Njeni lasje so že desetletja strogo zlepljeni v značilno kupolasto obliko, vsak las je tam, kjer mu je določila mesto. Elegantne obleke so že zdavnaj zamenjali za matronaste kostime, zapete do vratu. Le redko se smeji, če pa ji že uspe nakremžiti ustnice v nekaj nasmehu podobnega, se za tem skriva drobec cinizma, sarkazma, ironije ali pa vsaj prisilne vljudnosti. Najbolj kraljevska lastnost, ki jo lahko opazimo pri Ani, je ravno njena nedostopnost.
V večernih oblekah deluje nekako sitna
Edina kraljičina hči je 15. avgusta praznovala 70. rojstni dan. Številni Britanci bi jo na prestolu videli raje kot kogar koli od njenih bratov in nečakov. Ana je neposredna, nič ne zavija v celofan, je brezkompromisna realistka in trda garačica. Ana ni za tiste, ki kavo radi pijejo z veliko mleka. Njena podoba je bila vseskozi deležna veliko pozornosti, v glavnem kritik, a vendar se zdi, da je princesa s svojim originalnim slogom postala svojevrstna modna ikona, pa če nam je všeč ali ne.
Ugrabitelj, ki si je izbral napačno
Leta 1976 je sodelovala tudi na olimpijskih igrah v Montrealu. Svojo strast do konjev ji je uspelo prenesti na hčerko Zaro Phillips, ki velja za eno najboljših jahačic na svetu. Ana ima še en nenavaden hobi - navdušujejo jo svetilniki. Želi si, da bi nekoč, ko bo imela več prostega časa, obiskala vseh dvesto osem svetilnikov na Škotskem. Velik del jih je medtem že videla v živo. Je tudi botra škotske državne ragbi reprezentance.
