(FOTO) Sedemdeset let že kraljica: Obiskala je 117 držav, leta 2008 tudi Slovenijo. Njena strast so konji in psi

Kot vse kaže, bi britanska kraljica Elizabeta II., trenutno najstarejša državnica na svetu, lahko presegla tudi absolutni rekord monarha, ki je uradno najdlje vodil neko suvereno državo, francoskega kralja Ludvika XIV., ki je bil na oblasti 72 let in 110 dni. A ob rojstvu zdaj verjetno najbolj znane ženske na svetu nihče ni slutil, da bo postala kraljica ...

V prestižni londonski četrti Mayfair se je 21. aprila 1926 rodila kot princesa Elizabeta. Njen oče, vojvoda Yorški, je bil takrat drugi v vrsti za prestol in vsi so predvidevali, da se bo še vedno mlad prestolonaslednik, Elizabetin stric Edvard, ustalil, si ustvaril družino, njegovi otroci pa bodo Elizabetinega očeta in njo samo ter njeno štiri leta mlajšo sestro Margareto potiskali navzdol po seznamu dedičev britanskega prestola. Toda nepredvidljiv tok dogodkov je princeso ustoličil za kraljico Združenega kraljestva že pri rosnih 25 letih. Vse od takrat je Elizabeta II. pisala zgodovino. V nedeljo, 6. februarja, mineva polnih 70 let, odkar je postala kraljica Združenega kraljestva, Kanade, Avstralije, Nove Zelandije, Cejlona in Pakistana.

Kratko otroštvo

Elizabeth Alexandra Mary Windsor je do svojega desetega leta preživljala brezskrbno otroštvo. Rada je obiskovala svojega dedka, kralja Jurija V., ki mu je nadela vzdevek "dedek Britanije", njo pa so bližnji že v otroštvu klicali Lilibet, kot je svoje ime na začetku izgovarjala sama. Kot je bilo za princeso takrat običajno, se je šolala na domu.

Leta 1936 je kralj Jurij V. umrl, nasledil ga je njegov prvorojenec Edvard VIII., Elizabetin stric. Čez manj kot leto dni je monarhijo in državo zamajala ustavna kriza - vlada in aristokracija novemu kralju nista dovolili poroke z ločenko, Wallis Simpson, in odločil se je abdicirati ter prestol prepustiti svojemu mlajšemu bratu Albertu, ki si je kot suveren nadel ime Jurij VI. Elizabeta je s tem postala prva v vrsti za prestol. Brezbrižnega otroštva je bilo za desetletnico konec; v hipu so jo začeli seznanjati z uradnimi dolžnostmi, pristojnostmi monarha in celotno vladarsko aparaturo.

Njeno hitro odraščanje je bilo zaznamovano z napetimi okoliščinami. Ne samo da je nenadoma postala prestolonaslednica, nad Evropo so se pričeli zgrinjati temni oblaki - leta 1939 se je začela druga svetovna vojna. Predlogu, da bi Elizabeto in njeno mlajšo sestro Margareto premestili na varno v Kanado, prav tako območje Commonwealtha, je nasprotovala mati Elizabeta, kasneje imenovana tudi kraljica mati (Mother Queen), ki je tedaj dejala: "Hčerki ne bosta šli brez mene. Jaz ne grem brez kralja, kralj pa ne bo nikoli odšel." In tako je princesa večino vojnega časa preživela v dvorcu Windsor, proti koncu vojne pa je celo postala pomožna vojakinja, izšolali so jo za mehaničarko britanske vojske.

Z družino in tedanjim premierjem Winstonom Churchillom je 8. maja 1945 z balkona Buckinghamske palače pozdravila nepopisno množico ob koncu vojne morije. Takrat pa sta s sestro tudi dobili dovoljenje, da sta se neopazno pomešali z množico in se zmage veselili s podaniki. To je bil eden redkih še brezskrbnih trenutkov za mlado princeso, ki se je že kot 13-letnica zagledala v daljnega sorodnika, grško-danskega princa Filipa.

Kraljica je postala na drevesu

S Filipom se je poročila leta 1947 in zdelo se je, da bo lahko še nekaj časa preživljala dokaj zasebno, sproščeno življenje. A teža kraljevanja, vojne in verižno kajenje so pustili davek na zdravju njenega očeta Jurija, ki je resno zbolel in prepuščal vse več dolžnosti svoji naslednici. Tako se je Elizabeta odpravila na turnejo v Kenijo, Avstralijo in na Novo Zelandijo.

V Keniji, na začetku turneje, je izvedela za očetovo smrt, a z zamudo. Bila je namreč na safariju, kjer sta z možem Filipom opazovala slone, prenočili so celo na drevesu. Žalostno vest so ji sporočili šele po povratku v rezidenco. Nemudoma so prekinili turnejo in odletela je proti Londonu, kjer jo je na letališču pričakala množica novinarjev in reporterjev. Ker s seboj ni imela črne obleke, so ji jo prinesli na letalo, da je pred predstavnike sedme sile stopila žalovanju primerno oblečena. Na novico se je odzvala z enakim občutkom dolžnosti, ki jo spremlja še dandanes.

Vedno zavezana politični nevtralnosti

Za 25-letnico, takrat že mamo princa in prestolonaslednika Charlesa in princese Anne (kasneje je rodila še Andrewa in Edwarda), se je začelo novo življenjsko obdobje, zaznamovano z neskončnimi dolžnostmi in obveznostmi monarhinje. Že leta 1947, ob dopolnitvi polnoletnosti, se je takrat 21-letnica v znamenitem govoru iz Južne Afrike zavezala služenju domovini in nastajajočemu Commonwealthu: "Pred vami vsemi izjavljam, da bom svoje celotno življenje, naj bo dolgo ali kratko, posvetila služenju vam in veliki imperialni družini, ki ji vsi pripadamo."

Njeno kronanje, ki je potekalo 2. junija 1953 v Westminstrski opatiji, je bilo prvo, ki so ga predvajali po televiziji, prek ekranov ga je v kraljestvu spremljalo kar 27 milijonov ljudi takrat 36-milijonske države. Pogled na mlado, lepo kraljico ob veličastnem in razkošnem ceremonialnem spektaklu, prežetem s stoletno tradicijo, podobno kot ob njeni poroki, je med Britanci zbujal novo upanje za lepšo prihodnost po vojni, katere rane so še vedno težile prebivalstvo. A nekoč mogočen britanski imperij se je tedaj dokončno razkrajal.

Ena od nalog v zunanji politiki nove vladarice je tako bila čim bolj povezati nekdanje kolonije v Commonwealth, Skupnost narodov, katerega vodja je postala. Skupnosti je vse do danes posvečala veliko svojega časa in pozornosti; tako so leta 2018 voditelji držav te nehomogene in pisane skupnosti držav soglasno ugodili njeni želji, da jo po smrti na čelu povezave nasledi princ Charles. Kraljičin zakulisni vpliv v skupnosti je pomagal odpraviti apartheid, je dejal nekdanji kanadski premier Brian Mulroney.

O njenem neformalnem vplivu se lahko, tako kot v omenjenem primeru, seznanjamo zgolj posredno in ga je nemogoče zanesljivo stehtati, prav tako kot lahko ugibamo o njenih političnih pogledih ali njenem mnenju glede izvajanja politike njenih posameznih premierjev. Kot monarhinja je namreč zavezana popolni politični nevtralnosti, kar je ves čas dolge vladavine dosledno izpolnjevala. Še kot mladenko so jo namreč podrobno seznanili z britanskim ustavnim sistemom, v katerem ima monarh teoretično še vedno veliko formalne moči, kot sta pravici, da zavrne sprejem zakona (zadnji monarh, ki ni dal svoje privolitve, je bila kraljica Ana leta 1708) ali da odstavi premierja (kar je nazadnje storil kralj Viljem IV. leta 1834). Te še vedno imenuje, monarh pa pri izvajanju svojih ustavnih pristojnostih ravna po nasvetu vlade. Leta 2011 so monarhu odvzeli pravico do razpustitve parlamenta, a je v teku zakonodajni postopek, ki mu bo to pristojnost vrnil. Kot je že v drugi polovici 19. stoletja povzel Walter Bagehot, avtor knjige The English Constitution, ima monarh pravico, da se s parlamentom posvetuje, pravico, da opogumlja, in pravico, da svari.

Obiskala 117 držav, tudi Slovenijo

Navkljub tem omejitvam pa je kraljica ves čas zakopana v delo, saj mora kot najvišja predstavnica države opravljati različne uradne, diplomatske, ceremonialne in druge dolžnosti. Kot državna poglavarka sprejema tuje državnike in veleposlanike, v znamenitih rdečih škatlah kot hitra bralka vsak dan prebira poročila in podpisuje kupe vladnih in drugih dokumentov, ob tem velja za najbolje informirano osebo v državi. Med njena opravila sodijo tudi letne otvoritve parlamenta, ko s prestola predstavi vladne načrte. Kot poveljnica britanskih oboroženih sil skrbno spremlja dogajanje v vojski in varnostnih službah. Je tudi vrhovna poglavarka Anglikanske cerkve, ob tem pa pokroviteljica stotnijam dobrodelnih, kulturnih, znanstvenih in drugih organizacij.

Ker med njene pristojnosti sodi podeljevanje časti, nekajkrat na leto na investiturah tudi z viteškimi naslovi odlikuje zaslužne člane britanske družbe, ki so gosti njenih vrtnih čajank. Vsako leto opravi celo vrsto tradicionalnih ceremonij, ena od teh je uradno praznovanje njenega rojstnega dne. Je vodja države, ki je v zgodovini največ potovala. Obiskala je 117 držav, leta 2008 tudi Slovenijo. Izračunali so, da je preletela toliko kilometrov, kot da bi 42-krat obkrožila Zemljo.

Njena strast so konji in psi

Da ji dela ne bi zmanjkalo, mora izpolnjevati svojo ustavno vlogo še v štirinajstih neodvisnih državah, v katerih je šefinja države, čeravno jih je bilo ob začetku njenega kraljevanja še več, 32. V času svoje vladavine je sodelovala že s preko 170 premierji svojih kraljestev. Samo v Združenem kraljestvu je do zdaj 14 britanskih premierjev poljubilo njeno roko, ko jih je imenovala na čelo Vlade njenega veličanstva. Prvi je bil Winston Churchill. Srečanja šefinje države in premierja vedno potekajo v popolni diskretnosti, vsebina teh zasebnih pogovorov pa ni nikoli razkrita.

Nekdanji premier, torijec John Major, je nekoč dejal, da ob premierju in kraljici v sobi ni nikogar, razen vladaričinih ljubih psov corgijev. "Če bi jih Rusi kdaj ozvočili, bi vedeli za vse naše skrivnosti," se je pošalil.

Da so obvezne tedenske avdience pri kraljici lahko izjemno poučne, je denimo dejal še en nekdanji premier Tony Blair, saj da je kraljica v dolgi vladavini od blizu spremljala zgodovinske trenutke in spreminjanje časa ter tako akumulirala veliko izkušenj in znanja, kar je zelo koristno za kogarkoli, ki je aktualni premier. Zagotovo je državnica z največ izkušnjami na svetu. Bila je priča političnim spremembam in zgodovinskim dogodkom tako doma kot po svetu. Nekaj jih je ne nazadnje tudi soustvarjala: leta 2011 je kot prva britanska vladarka obiskala Republiko Irsko, obisk pa je simboliziral normalizacijo irsko-angleških odnosov. Je prva, ki je kot šefinja dveh različnih držav dvakrat slavnostno odprla poletne olimpijske igre, leta 1976 v Montrealu kot kraljica Kanade in leta 2012 v Londonu kot kraljica Združenega kraljestva. Srečala se je s petimi papeži in trinajstimi predsedniki ZDA od zadnjih štirinajstih, z Ronaldom Reaganom je razvila tudi prijateljski odnos. Kako tudi ne, saj sta našla skupno stično točko - konje, na katere je kraljica navezana že od mladih nog, jezdenju se je zaradi počutja začasno odrekla šele lani jeseni.

Tudi za volan avtomobila še sede, čeprav naj bi se po hudi avtomobilski nesreči ljubljenega soproga, zdaj že pokojnega princa Filipa, od katerega se je morala lani posloviti po 73 letih zakona, odrekla vožnji po javnih cestah.

Navkljub letom še zmeraj z zanimanjem spremlja razvoj tehnologije. Leta 1939 je opravila prvi kraljevi čezatlantski telefonski pogovor, njeno kronanje je bilo prvo, ki so ga prenašali po televiziji. Leta 1957 je kraljica na božič prvič nagovorila ljudi preko TV-ekrana, pred tem so monarhi 25 let voščili lepe praznike preko radijskih valov. Kot prva državnica na svetu je leta 1976 poslala elektronsko pošto, leta 2014 pa je prvič čivknila preko uradnega twitter računa, zdaj pa zaradi epidemije veliko svojega dela opravi preko video konferenc.

Počne le to, kar se od nje pričakuje

Kraljica je še pred epidemijo letno izvedla okoli 300 uradnih obveznosti, čeprav del tega bremena v zadnjih letih, poti v tujino že v celoti, prelaga na mlajše člane svoje družine; 95-letno monarhinjo v zadnjem času bremeni tudi nekaj zdravstvenih težav, a njen 73-letni sin Charles, na prestol najdlje čakajoči valižanski princ, se je na lanskem obisku Bližnjega vzhoda pošalil, da "ko si enkrat star 95 let, ni več tako enostavno, kot je nekoč bilo", in da je "že pri triinsedemdesetih dovolj slabo".

A kraljica stoično prenaša tegobe, ki jih prinaša čas, in še naprej izpolnjuje svoje vladarsko poslanstvo, za katerega se je zavezala, da ga bo opravljala do smrti. Čeprav so ob začetku njene vladavine nekateri vzneseno govorili o novi elizabetinski dobi, njeno vladanje ni sovpadalo z naraščajočo močjo države, kot na primer v času dveh njenih predhodnic, Elizabete I. in Viktorije.

Kot je zapisal zgodovinar Ben Pimlott, je težko izpostaviti njene velike dosežke, a prav tako se je težko spomniti veliko njenih napak: "Počne, kar se od nje pričakuje - nič več, zagotovo pa nič manj; uživa v rutinah predpisanega/usmerjenega življenja: bere in podpisuje papirje, ki ji jih pošiljajo, reagira na predloge svetovalcev, sestaja se z dostojanstveniki, vrši obiske in potovanja ter sodeluje v ceremonijah. Nikoli ni stremela k temu, da bi bila kraljica ljudskih src. A ko jo gledaš pri delu, pa naj bo to na kraljevih sprehodih med ljudstvom, pri obisku bolnišnic ali na vrtnih zabavah, vidiš žensko, ki pozna svoje delo in v njem uživa."

Britanci, pa tudi prebivalci njenih drugih kraljestev in držav Commonwealtha, njeno popolno predanost delu in izjemen čut odgovornosti precej cenijo. To in da v vsej 70-letni vladavini "ni stopila niti koraka napačno" ter da se je - za razliko od premnogih članov njene družine - izognila zasebnim škandalom, priznavajo tudi nasprotniki monarhije, čeprav so v zgodnjih letih njenega vladanja krožile govorice o domnevni Filipovi nezvestobi. Kopico skrbi sta ji povzročila tudi snaha, princesa Diana, in Charlesovo razmerje s sedanjo ženo Camillo. A če si je ob Dianini smrti nakopala kratko zamero ljudstva, ker ni pravočasno odreagirala in pokazala svojega žalovanja, je bila njena reakcija ob selitvi vnuka, princa Harryja, in njegove žene Meghan Markle v ZDA hitra in odločna; tako je ravnala tudi v primeru princa Andrewa, ki se sooča z obtožbami spolnega nadlegovanja, saj je ostal brez naziva kraljeva visokost in brez častnih vojaških naslovov.

Ponos države, simbol britanskosti

Velika večina Britancev še naprej podpira obstoj kraljevine, Elizabeta II. pa je najbolj priljubljena članica kraljeve družine, kar ne čudi, saj jo je zaradi njene rekordno dolge vladavine večina prebivalcev preprosto ponotranjila. Zanje je Elizabeta II. ponos države, simbol britanskosti, vez med preteklostjo in sedanjostjo ter steber stabilnosti tudi v prihodnosti. Za 85 odstotkov prebivalstva Združenega kraljestva je namreč edina voditeljica države, ki so jo kdaj poznali. In to funkcijo bo opravljala vse do svoje smrti, tako kot se je zavezala. Po strogih pravilih monarhije je prvi v vrsti za prestol sin Charles, ki šteje 73 let, drugi pa njegov sin William, ki jih bo letos dopolnil 40.

Elizabeta je zaznamovala 20. in 21. stoletje kot najdlje živeča angleška oziroma britanska monarhinja in je bila kot taka v določenih trenutkih "večja od države same".