Ponudila sem dlan in se predstavila. Brezizrazno je gledal v iztegnjeno roko, rekel ni ničesar. Sem približno devet tisoč kilometrov od doma in nič kaj zabavno se mi ni zdelo, da je kar odšel. Njegova pojava me je navdala s spoštovanjem in kot gumpec sem strmela za tem molčečim menihom, ki je izginjal za vogalom. Sledila sem mu in ga med umikanjem trumi kitajskih turistov, ki se je ravno zgrinjala skozi prehod, izgubila. Rečeno mi je bilo, da so tujci v tem samostanu dobrodošli. V zameno za nekaj uric pomoči pri lažjih opravilih sta menda hrana in bivanje za boglonaj.
Obisk samostana zame ni nekaj novega, tudi vonj samotnih hodnikov, vrtov in svetišč ne (že v indijskem ašramu, pred kakšnimi petimi leti, sem preganjala dolgčas tako, da sem čepela v svoji kolibi in štela razpoke na stropu). Čeprav me zmeraj vleče nekam stran, pa še sama pravzaprav ne vem, kam, me samostanski zidovi "prizemljijo", zbudita se radovednost in neko pričakovanje, da se morda tukaj skrivajo odgovori na tista "večna" vprašanja, ki me pestijo. Tako se sedaj spet prekladam po enem izmed teh ogromnih samostanskih posestev – in slonim ob ograji, ko opazujem študente kung fuja, kako sto in stokrat ponavljajo isto vajo, dokler ne obvladajo tistega presnetega obrata.
Izgon
Postopam pred ogromnim kipom Bude, ki stoji v središču samostanskega dvorišča. Hodim gor in dol po tlakovani sprehajalni stezi, potem malo na desno, nato spet na levo in nazaj do velikega Bude. Med enim izmed teh brezciljnih krogov stopim do bližnje stavbe, kjer za pisalno mizo sedi debelušen menih. Nekaj si zapisuje, a ko me opazi, pogleda v eno izmed map, ki brez reda ležijo na mizi, in pravi: "Mateđa. Mateđa?" Globoko izdihnem in pokimam. Popraska se po čelu. "Kako dolgo ostaneš, kak mesec?" poizveduje. "Veš, nimamo tujih prostovoljcev, naši ne govorijo angleško, se boš znašla, saj prideta Francoza čez kak dan ali teden, boste potem skupaj," momlja, kot da bi govoril bolj sebi kot meni, medtem ko mi v roke potisne oranžno delovno jopo, kot jo imenuje, in temno haljo. Neki fant me pospremi do, predvidevam, sobe. Stopava po zaviti poti, ki vodi navkreber, med delavci, ki popravljajo samostansko streho in se dregajo pod rebri, ko pogledujejo za mano. Ogrnem si haljo in stopam za dečkom, ki me vodi med čajnimi vrtovi, kjer se na vse strani vije neskončno stopnic. Mali pokaže na stavbo pred nama in že odskaklja nekam stran.
V pritličju me ustavi ženica, ki zmajuje z glavo in mi skoraj jezno nekaj dopoveduje, ko mi pod nos tišči list papirja, popisan v pismenkah. Odkimam in nemočno skomignem. Medtem ko mi ženica nekaj dopoveduje, se čas raztegne in zvok bližajoče se nevihte je vse, kar slišim. Kasneje izvem, da so pred nekaj dnevi iz samostana izgnali tuje prostovoljce, ki so ponoči v eni izmed sob na skrivaj kartali in pili žganje – oboje je seveda najstrožje prepovedano. Oma, kot kličejo ženico, me tako med mečkanjem prijavnega obrazca, s katerim maha po zraku, pomotoma vrže v isti koš (zdaj razumem tudi meniha, ki je pri vhodu tako brezizrazno strmel vame).
Prvih nekaj dni, ko se ta nevihta počasi polega, razen redkih nalog, ki mi jih naloži angleško govoreči menih, za katerega se izkaže, da je edini, ki sploh razume angleško, ne delam ničesar, niti ne razmišljam o ničemer posebnem. Drobne skrbi, ki so prej pogosto zatemnile harmonijo misli, ob tem enoličnem življenju nekako izginejo. Dnevi so dolgi in zdi se, da me muči dolgočasje, a ne tisto dolgočasje, ki ga čuti otrok, ko moleduje za pozornost, temveč neko posvečeno občutenje, ki ga "navaden" človek med menihi pač mora čutiti.
Oma
"Si jo srečala?" se reži Milen, Francozinja, s katero si delim sobo. "Pššš," se s prstom dotaknem ustnic in že zdirjava po stopnicah navzdol proti vrtu. Minil je teden ali pač nekaj, kar se zdi kot teden, in pridružila sta se mi Francoza, ki sta prišla z vlakom direktno iz Pariza. Dnevi so postali zabavnejši, še menihi nam te dni nalagajo zanimivo delovno razvedrilo. Kurimo travo in pripravljamo vrt za novo sezono, samo Oma, ki je nekakšna samostanska hišnica, nam zmeraj najde suhoparne opravke. Saj ne, da je ne bi marali, Oma je priljudna, a ker ne govori angleško, traja zelo dolgo, preden nam je jasno, kaj je sploh treba storiti. Onidan sva z Milen pomivali stopnice, po katerih sva ji ravno ušli, včeraj pa sva s Timom, drugim Francozom, zložila nešteto brisač, medtem ko so ostali, kitajsko govoreči prostovoljci, pometali dvorišče. Najhuje je, ko nam hišnica naroči preobleči posteljnino! Obilne temno oranžne plahte, ki se namesto z gumbi in zadrgami med seboj vežejo s trakci – najbolj dolgočasna stvar, ki jo človek lahko počne v samostanu.
"Kdo je tisti gospod, ki se zmeraj jezi na Omo?" vprašam meniha naslednjič, ko ga srečam. Opazila sem, da je ženica ob obisku tega gospoda pogosto razdražljiva, in čeprav nimam pojma, kaj govorita, sem prepričana, da ne razglabljata o vremenu. "Veš, on ne sprejema budizma. Njuna hiša je za vogalom, a ona je cele dneve pri nas. Jezi ga, da mu ne kuha." Takoj mi je jasno, da možaku veganska hrana, ki jo dobi v samostanu, ni po godu, in očitno je to pogost razlog za nesoglasja med zakoncema. "Ljudje nimamo nadzora nad življenjem, obvladujemo lahko le svoj um," odgovori na vprašanje, ki ga sploh nisem zastavila. "Sreča ni odvisna od okolice ali materialnih stvari," se nasmehne.
Menih Janči
V samostanu sem nameravala ostati le kakšen dan ali dva, a ko sem že tretjič sklenila, da jutri pa res grem, sem nehala šteti dneve. Kaj zaboga še zmeraj počnem tukaj, ne vem. Če je smisel počitka, da si telo oddahne, smisel umetnosti, da se nas dotakne, je smisel bivanja v samostanu ...? Zame je to boj med tem, kar mislim, da sem, in tem, kar mi šepeta prefrigani menih, ki zmerom nekaj dopisuje v tiste pisarniške mape. Čeprav nisem prepričana, da znam njegovo ime zapisati v latinici (kaj šele v pismenkah), bi ga lahko slušno nekako pretolmačila v nekaj takšnega kot Jen Čing ali Jen Džing … – ah, imenujmo ga kar menih Janči. "Ljudje smo pač takšni, da bežimo od sebe, stran od svojih misli," mi včasih pravi, ko tarnam, da ne vem, kaj naj s sabo.
Skozi vrata stopita Francoza, ki se tukaj nekako ne počutita tako domače kot jaz, in menih Janči ju prijazno povabi k mizi: "Čas je za čajanko." Vsi trije mu namreč že dneve sitnarimo, da bi radi spoznali glavnega meniha, saj Janči v resnici še ni čisto "pravi" menih, zase pravi, da je bolj pripravnik, ki si mora meniško haljo še prislužiti.
Mojster
Verjetno sedimo že kakšno uro, ko se nam pridruži Mojster, kot "ta glavnega" meniha tukaj vsi naslavljajo. Sočasno vstanemo in se, posnemajoč meniha Jančija, priklonimo. Za uglednim voditeljem pricaplja ženica, ki jo vidim prvič, in od presenečenje se mi povesi čeljust, saj se izkaže, da tudi govori angleško! Čeprav besede naglaša na neki čuden način, se jo nekako da razumeti. Pravi, da ji je ime Susan, čeprav je jasno, da je njeno ime verjetno nekaj takšnega kot Sun Jing ali Xing Sun. Susan prične raztreseno razlagati nekaj o budizmu, ne razumem točno, ali se nanaša na nas osebno, ali gre torej za navodila, kako naj postanemo vzorni budisti, ali pa govori o budizmu čisto na splošno. V okorni angleščini povedano mi zveni, da moram vstati ob štirih in najprej pobrisati tla, meditirati in se tako pripraviti na nov dan. Morda razlaga rutino, ki jo opravlja Mojster ali morda ona sama. Ženička je navdušena in polna znanja, vendar je komunikacija izredno omejena, menih Janči pa ne črhne niti besedice (predvidevam, da gre za neko skrivnostno hierarhijo, ki je ne poznam). Poskušam zastaviti nekaj vprašanj, ki naj bi jih ona prevedla menihu, ki ga v vsakem stavku naslavlja kot Mojster, a nisem prepričana, da je razumela pomen mojih besed. Pogovor spominja na igro gluhi telefon. Susan prevaja naše besede in zdi se, da jih menih po njenem prevodu sicer razume, saj prijazno kima, a ko prevaja njegove odgovore nam, je slika precej meglena. Smehljaje srkam čaj in opazujem meniha, ki očitno res ne razume angleško. Poigrava se z zapestnico, na kateri so nanizane molitve kroglice, ki nežno žvenketajo.
Tu sedi, na dosegu roke, jaz pa ga ne morem vprašati niti po njegovi življenjski filozofiji, kaj šele, da bi na dan privlekla svojo nejasno sliko življenja. Kot v kakšnem klišejskem filmu, kjer iskalec modrosti vstopi v odročen samostan in upa, da bo našel odgovore, pogledujem naokrog in si mislim: Kaj sploh počnem tu?
Tudi francoski par, po njunih čemernih obrazih sodeč, s srečanjem, ki ga čakata že od dneva, odkar sta prišla, ni zadovoljen. Milen si je celo zapisala globoka vprašanja, na katera doma, v Parizu, nikakor ni našla odgovorov. Morda smo si pa le domišljali, da je samostan že sam po sebi kraj, kjer se človek v nekaj dneh spremeni v spiritualno bitje, kot v tisti knjigi poslovneža, ki proda vse imetje, da bi postal menih ... Susan natrese nekaj stavkov, v katerih se verjetno skriva modrost, ki jo iščemo, a še preden uspem interpretirati pomen njenih besed, je menda že čas, da se Mojster pripravi na svojo večerno meditacijo. Še preden se zavem, ostanemo sami.
Ljudje imamo preveč pričakovanj. V življenju se mora vse odviti spontano, ne s silo
"Ljudje imamo preveč pričakovanj. V življenju se mora vse odviti spontano, ne s silo," mi prišepne Janči, ko Francoza že zapuščata čajnico.
Vrelišče
Zunaj Milen podrsava z nogo po tleh, in čeprav je tema, vidim razočaranje na njenem obrazu. Zaradi otežene komunikacije smo tukajšnji prostovoljci prepuščeni bolj sami sebi. Zmeraj nekoga ali na nekaj čakamo, zgodi se celo, da nam naročijo, naj bomo na primer ob treh na nekem dogovorjenem mestu, a tam se potem nihče ne prikaže. Nato postopamo do večera, in ko res nikogar ni, gremo jest in spat. Edina zabava je opazovanje študentov kung fuja, "pogovori" z Omo in razglašena kitara v kotu lesene hiške, namenjene druženju (spalni prostori so ločeni na moški in ženski del, zato je ta hiška edini kraj, kjer se lahko prostovoljci po mili volji družimo).
Tisti, ki pride v samostan in pričakuje, da se bo naučil meditacije, budizma, kaligrafije in drugih znanj ter modrosti, je v takšnem samostanu, kjer ima vsak menih obilo dolžnosti in nima ravno časa za hipije, ki iščejo razsvetljenje, pogosto razočaran. Vsaj, če je tukaj le kak teden ali dva. "Namen samostana ni v tem, da bi te kdo česa učil, namen je, da se umiriš. V vreli vodi ne moreš videti ničesar, le, ko je človek umirjen, lahko razume svojo okolico in samega sebe," odgovori menih Janči, ko ga povprašam o tem, ali lahko organizira še kak dan za meditacijo, učenje ali nekaj, kar bi nam dalo občutek, da je vredno, da smo tukaj.
Stopam za Milen in Timom, ki gresta proti spalnim prostorom. Brbljata nekaj v francoščini, in preden se ločimo, da bi šli z Milen do najine sobe, mi Tim pravi: "A ti boš še ostala?" Ko pogledam Milen, ta le skomigne z rameni.
Pečenka
Naslednji dan, malo pred večerjo, nas Oma vodi po blatni cesti, ki se vije ob samostanu. Z nami je tudi smejoči se možakar, ki danes ne deluje prav nič razburjeno. Pojma nimam, kam gremo. Glasno se krohotamo, kot da bi kdo stresal šale, in zavem se, da je ta prizor precej dober povzetek bivanja v samostanu. Ena najbolj zanimivih in hkrati najbolj nerazumljivih izkušenj v mojem življenju je v resnici zabavna komedija, posneta na nenavadni lokaciji z igralci, ki pred vklopom kamere niso prebrali scenarija.
Oma, ki nas je pripeljala v svoj dom, je v nekaj minutah na mizo znosila riževe rezance, meso in še sladico. Možak se nasmehne, ko se izognem pečenki, verjetno se že veseli, da je bo košček ostal še za jutri.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
