Glasba za odklepanje spominov: Novi fosili so bili naša ABBA!

Čudežniki smo se z Novimi fosili srečevali na festivalih v Splitu, Zagrebu, Opatiji, na obmorskih terasah in na nastopih v Sloveniji. "V zakulisju so bili družabni, predvsem z energijo vedno nabiti Zec," se spominja Slavc L. Kovačič iz mariborske skupine Čudežna polja. "Rajko se je često držal bolj zase in stalno kaj tuhtal. Namreč vsi ven štrleči hrvaški glasbeniki so bili v nekakšnih klanih, ki so med sabo bili zelo skregani." Odnosi z Mišem Kovačem, recimo, niso bili najboljši. Mariborska skupina je bila del jugoslovanske glasbene scene in bi lahko bila še pomembnejša. "Po naših nastopih na festivalih in v zagrebškem Kulušiću so nas ljudje iz takratnega menedžerskega klana vprašali, ali hočemo jugoslovansko kariero. Očitno smo jim bili interesantni, ampak se nismo odločili, saj bi se nam življenje obrnilo na glavo, poleg tega smo v tem obdobju doma kovali zlate plošče eno za drugo."
Novi fosili so po zdravi kmečki logiki delali glasbo za poslušalstvo v domačem prostoru, kjer so tudi delovali, in ne po zahodnih vzorcih, razlaga Kovačič. "V tem smislu smo si bili zelo podobni. Tudi sam sem za čudežnike pisal vesele, nagajive, humorno ljubezenske in tudi aktualne pesmi, ki so postale hit in so jih ljudje vzeli za svoje; Moja žena je podjetnik, Zidam, zidam in druge imajo besedilo, v katerem se ljudje najdejo, in če znaš to še glasbeno dobro zaokrožiti, brez nepotrebnega filozofiranja, tako značilnega za Slovence, sta dana dva osnovna elementa za to, da pesem postane hit."

Njim je dovoljeno, nam ne

Pred štirimi leti naj bi Novi fosili in Čudežna polja, kot stilsko podobne legende, šli na turnejo desetih koncertov po Sloveniji, kar pa je potem padlo v vodo. Slavko Kovačič niti ne ve, zakaj. "Pač, menedžerska posla, se je pa zopet nekaj govorilo o Dujmićevih prepovedanih substancah, kar je bil že razlog za prvi razpad benda." Potem neposrednega stika s Fosili ni imel. Opazi pa veliko jugo glasbe v naših medijih. "Razlog je prav v tem, da je njim v naših medijih dovoljen njihov stil glasbe, nam, slovenskim glasbenikom, pa naš ne. Oni lahko delajo tisto, kar menijo, da je ljudem všeč, mi ne. Ljudje pa si bodo vedno vzeli to, kar jim je všeč. Dovoljeno slovensko glasbo kroji visoka pamet, nagnjena v ameriški jazzy, kar je za povprečnega poslušalca preveč. Kaj bi bilo, če bi Avsenik preklopil register in Slovencem skušal vsiliti stil francoske harmonike? Živ bog ga ne bi povohal."
Glasbena scena iz bivših jugoslovanskih republik je boljše organizirana kot slovenska. "Vodi jo nekaj menedžerjev, ki so v Sloveniji dosegli nenormalne cifre, tudi desetkrat višje kot doma. Daniela mi je na nastopu v Krškem, kjer je dobila sedem tisoč mark, povedala, da ima naslednji dan v Poreču v Internationalu nastop za 700 mark. Nam pa že Školč ni dovolil ustanoviti sindikata glasbenikov, čeprav smo imeli vse pripravljeno. Slovenceljni pač."
In na jugu niso tako zadrto zaprti in izključujoči kot pri nas. "V zadnjih letih se tam na veliko kot avtor udeležujem otroško-mladinskih festivalov. V žirijah so vedno profesorji glasbe, profesorice petja, zborovodje, skratka šolani glasbeni strokovnjaki, a kljub temu, da pišem komercialno, hitovsko, z našimi otroki osvojimo številne nagrade, tudi prva mesta. Kljub svoji visoki izobrazbi razumejo komercialnost pesmi in ne bluzijo kot naši pametnjakoviči."

Odločilna centralistična oblika promocije

Glasbeni kritik Branimir Lokner iz Beograda pravi, da Novih fosilov nikoli ni pretirano poslušal, vendar je spremljal njihovo kariero, ki je imela štiri faze, s pevcem, z eno in drugo pevko ter zadnjo po razpadu Jugoslavije. "Glavni avtor, Rajko Dujmić, je ob Đorđu Novkoviću eden najproduktivnejših avtorjev na jugoslovanskem prostoru, skladatelj z ogromno hiti. Pesmi bile narejene za okus več generacij, najbolj za srednjo in staro. Takšne so bile najprimernejše za nastope v radijskih in televizijskih oddajah. V svoji glasbi tudi niso imeli nikakršne politične dimenzije, vsem so bile všeč, nič negativnega ni bilo v njih."
V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja so velik pomen za rast skupin imeli festivali. Teh je bilo veliko po vsej državi, predvajali so jih po televiziji in Novi fosili so bili zmerom poleg. "Imeli so centralistični način promocije in prezentacije, veliko je bilo vlaganja v reklamo, podpiral jih je velik menedžmentski aparat in imeli so strahovito pomoč medijev. To danes ni več mogoče. To, da je Dujmić v resnici skladal hite, ki so jim radi prisluhnili stari in mladi, jim je še olajšalo pot do velikega uspeha." Lokner spomni, da so samo leto pred uspehom Novih fosilov vse to, kar so naredili oni, počeli Pro arte. "Model tega, kako skrbeti za kariero, je bil prisoten, evidenten, lahko ga je bilo posnemati."

Včasih je bilo več pravih hitov

Matej Krajnc, glasbenik in pisec o glasbi, je bil v času, ko je bilo mogoče Nove fosile slišati iz posode za sladkor, ko smo odprli okno v stanovanju, dvignili pokrov stranišča ali prižgali radio, še rosno mlad, vendar je vedel zanje. "Pravzaprav sem rasel tako ob lahkih kot ob zahtevnejših notah, ker je bilo v hiši na voljo vse, od šlagerjev do klasike, jazza in rocka, med drugim tudi plošče Novih fosilov, stare zasedbe z Đurđico Barlović, ki sem jo zelo rad poslušal. Poznejše pesmi, s Sanjo Doležal, že malce manj zavzeto, čeprav tudi, ker smo doma spremljali vse festivale. Z današnjega gledišča je šlo - kljub mnogim banalnejšim vižam, Diridonda, Sanja ali pa Šta se smiješ, klipane, denimo - v primerjavi z današnjimi za precej bolj kakovostne in domišljene popevke. Tekste je pisal tudi Momčilo Popadić, ki je imel tudi pesniške trenutke."
​Podobno Krajnc ugotavlja tudi za Srebrna krila, ki so bila v letih 1979 in 1980 v primerjavi z današnjimi pop zasedbami kakovosten popšansonski bend, sodelovali so z Arsenom Dedićem in Đorđem Balaševićem, in je njihova raven začela strmo padati pozneje, okrog leta 1981. Novi fosili so bili najboljši v letih od 1978 do 1982. "Včasih je bilo več pravih hitov, takšnih pesmi, ki so bile uspešnice in so ostale v ljudskem spominu kot evergreeni, kar se dandanes, morda ravno zaradi poplave vseh mogočih godb, redko zgodi. Morda pa tudi zaradi kakovosti. Dobra popevka zdaj navkljub vsem mogočim platformam redko pride do poslušalcev."
​Po eni strani je škoda, da ni več odmevnih festivalov, ker je tudi raven glasbe lahko bila višja, poudari Matej Krajnc. Čeprav so na njih nastopali izbranci, se je debitant, ki je bil dober, lahko vrinil. "Danes se bolj kot ne izbira zgolj po principu povprečnosti. Po drugi strani so pop festivali škodili recepciji nepop glasbe, progresivne, alter glasbe, ki je težje prispela do širših ušes, čeprav se je včasih tudi to zgodilo pogosteje kot danes, ker ni bilo toliko medijev, zlasti komercialnih. Primer je denimo Jani Kovačič. S pesmijo Delam, ki je angažirana satira, je imel v prvi polovici osemdesetih uspešnico na lestvicah ob boku festivalom. To je danes nemogoč dosežek. Na Dnevih slovenske zabavne glasbe je leta 1980 zmagala pesem Dan neskončnih sanj, ki je zahtevna in kakovostna popevka. Dandanes celo največji alternativci priznavajo, da so Hazard bili dober pop bend, čeprav jih takrat niso marali."
​Raven slovenske pop glasbe je začela strmo upadati nekje sredi osemdesetih. "Takrat so v pisma bralcev prihajali protesti poslušalcev, da so besedila popevk slaba. Danes je ravno obratno, na umetnike letijo očitki, kaj si mislijo, da so. Pravzaprav bi današnji čas, po pravici povedano, kar zadeva pop sceno in festivale, takoj in z veseljem zamenjal za sedemdeseta in osemdeseta."

To je bila kakovostna pop glasba

Vedran Ivorek, kantavtor iz Zagreba in pisec o glasbi, tudi sodi med mlajšo generacijo poslušalcev jugoslovanske popevke. "Novi Fosili so bili ena od prvih skupin, ki sem jih kot otrok poslušal. Doma smo imeli nekaj njihovih albumov in kaset in pogosto so jih vrteli na radiu. Bili so naša ABBA, še posebej, ko je z njimi pela Đurđica Barlović, je to bila kakovostna pop glasba." Ivorek meni, da bi njihov pristop lahko glasbeniki uspešno uporabili tudi danes. "Kar zadeva glasbo, so časi zmerom enaki. Po mojem je največji problem zdajšnje glasbe, da ni dobrega popa. Tako alternativa ne more biti nikomur alternativa, lestvica je spuščena nizko in kakovost še pada. Zdajšnji pop postaja neka vrsta glasba za reklamne spote, križana s pesmimi za otroke."