Verjetno naslavnejše potniško letalo vseh časov, ki se ga je kljub nenavadni, ne prav elegantni obliki zaradi njegove velikosti in prevlade v flotah letalskih družb v preteklih desetletjih prijelo ime kraljica neba, je staro dobrih 50 let, na komercialnih poletih leti že natančno pol stoletja. Pravzaprav danes v potniškem prometu z njim letijo le še redke letalske družbe, bolj ga uporabljajo za prevoz tovora, a jumbo jet se je že zdavnaj zapisal med legende letalstva. Prispeval je tudi k velikim družbenim spremembam ob koncu šestdesetih in v sedemdesetih letih 20. stoletja, saj je v temeljih spremenil način in možnosti potovanj na dolge razdalje. Omogočil je dotlej nepredstavljivo povečanje števila potnikov in tovora v enem letalu, kar je precej zmanjšalo stroške, to pa pospešilo naglo rast potovanj, turizma in povezovanja ljudi po vsem svetu.
Ideja o za takratne razmere orjaškem letalu se je začela razvijati v šestdesetih letih 20. stoletja, v obdobju velikega povečanja letalskega prometa in razmaha reaktivnih letal. Takratna majhna letala niso bila kos povečanemu številu potnikov, zato je predsednik letalske družbe Pan American Juan Trippe pritiskal na Boeing, naj izdela letalo, dvakrat večje od takrat najbolj razširjenega boeinga 707 ali douglasa DC-8.
Trmasti slovenski sin
Projekt se je izkazal za dražjega od pričakovanj, zato je družba od Sutterja zahtevala, naj odpusti tisoč inženirjev in s tem prihrani nujno potreben denar za nadaljnji razvoj letala. A vročekrvni glavni inženir tega ni hotel storiti, nasprotno, zahteval je celo dodatnih 800 inženirjev. Čeprav je pričakoval, da bodo odpustili tudi njega, se je zgodilo prav nasprotno. Dosegel je svoje, Boeing je zaposlil še dodatnih 800 inženirjev.
Tako je bil prvi prototip jumbo jeta izdelan že po vsega 28 mesecih, predstavili so ga 30. septembra leta 1968 v velikanski tovarni v Everettu v zvezni državi Washington, tedaj največji na svetu sploh, zgrajeni prav za razvoj in kasnejšo proizvodnjo jumbo jetov.
Testno letalo je prvič poletelo 9. februarja 1969, pilotiral ga je Boeingov testni pilot Jack Waddell. Tista različica jumbo jeta je bila dolga 70,66 metra, njegov razpon kril je znašal 59,6 metra, kar je daljše od košarkarskega igrišča. V tovornem prostoru je bilo možno shraniti 3400 kosov prtljage, ki so jih lahko razložili v sedmih minutah.
Med mitom in resničnostjo
1. Boeing 747 je bil kar 37 let največje potniško letalo na svetu.
2. Tako prepoznavno obliko naj bi imela samo še steklenica kokakole.
3. Jumbo jet je s kraja pristanka nazaj na vzletišče na Floridi prevažal space shuttle, pripete na svoj hrbet.
4. Strmoglavilo je 60 letal te vrste, skupaj je v teh nesrečah umrlo 3722 ljudi.
5. Kar dva jumbo jeta sta bila vpletena v najhujšo letalsko nesrečo vseh časov, ko sta se 27. marca 1977 na letališču na Tenerifu v gosti megli zaleteli letali družb KLM in PanAm. Umrlo je 583 ljudi.
Saj pristane skoraj sam!
Kot se je kasneje spominjal John Sutter, se ni bal, kako bo letalo prestalo testni polet, strah pa ga je bilo, ali bo pri svoji velikosti lahko tudi varno pristalo. A boeing 747 je po uri in šestnajstih minutah prvega leta pristal brez kakršnih koli težav. "Saj pristane skoraj sam," je bil navdušen testni pilot Jack Waddell. A vedeti je treba, da so takrat leteli skoraj brez elektronike, navigacijski sistem prvih jumbo jetov je imel manjšo maso kot današnji prenosni računalniki.
Komercialno je jumbo jet začel leteti leta 1970, a se je zapletlo že na uvodnem letu. Prvo potniško letalo je 15. januarja 1970 na letališču Dulles v Washingtonu slovesno krstila tedanja ameriška prva dama Pat Nixon. Šest dni kasneje bi moralo to letalo poleteti iz New Yorka v London, a zaradi težav z motorjem so morali poklicati nadomestno letalo. S precejšnjo zamudo je nato prvih 360 potnikov le poletelo in naslednje jutro uspešno pristalo v Londonu. Sodobnejše različice jumbo jeta so lahko sprejele precej več potnikov, tudi več kot 500 potnikov, v izvedbi s samo enim razredom celo 600.
Air Force One
Boeing 747 je najvarnejše letalo na svetu, vendar ne v svoji potniški ali tovorni različici, temveč v močno predelani različici za ameriškega predsednika. Air Force One sta dve enaki letali, ki nista eno od drugega nikoli oddaljeni več kot pol ure vožnje. Obe sta odporni celo proti jedrskim eksplozijam in raketnim napadom. Ker lahko gorivo dotakata v zraku, lahko letita več dni.
V predsedniškem letalu je 370 kvadratnih metrov prostora, predsedniška rezidenca je v nosu letala. Poleg spalnic in kopalnic sta v letalu še manjša telovadnica in bolnišnica.
Do sredine osemdesetih let so ameriški predsedniki leteli z boeingi 707, administracija predsednika Reagana pa je naročila dva jumbo jeta. George H. W. Bush je bil prvi predsednik, ki je začel uporabljati novi letali. Močno predelani letali Boeing 747-200B z repnima oznakama SAM 28000 in SAM 29000 sta v uporabi še danes, saj je predsednik Donald Trump prekinil načrte za izdelavo novega predsedniškega letala.
Air Force One sicer ni letalo, ampak klicna koda kontrole zračnega prometa za letalo vojnega letalstva Združenih držav Amerike, s katerim leti ameriški predsednik. Uradno se naziv Air Force One uporablja samo za letalo s predsednikom na krovu, neuradno pa za obe letali, ki ju vojno letalstvo vzdržuje izključno za predsednika, ter tudi za druga letala, ki jih predsednik občasno uporablja.