Humor v času korone: Romeo, kdaj se vidiva? Julija!

Šaliti se je bilo tudi nevarno. Med letoma 1942 in 1944 je bilo v Nemčiji zaradi humorja, ki so ga nacisti razumeli kot dejanje izdaje, na smrt obsojenih 4933 ljudi. Pa so šale bile nedolžne, v slogu, da morajo biti Arijci blond kot Hitler, vitki kot Göring in visoki kot Göbbels. Torej šale niso bile upor po Freudovi teoriji humorja, da se skozi humor izražajo misli, ki jih družba prepoveduje ali potlači. Bolj je šlo za to, da se človek s prestopanjem meje družbene sprejemljivosti družbi prilagodi, se sprijazni z razmerami. To smo imeli tudi mi v Jugoslaviji.
Med drugo svetovno vojno je pri nas bil partizanski in domobranski humor. Prvega je bilo več, partizan Slavko Krušnik, ki je napisal osem knjig o humorju, je zbral tudi partizanske šale, te so bile v glavnem takšne, da so naši bili pametni in iznajdljivi, frici pa butasti, domobranci pa hudiči v podobi župnikov. Domobranci so "zločinca iz zagrebških zaporov številka 4873 Josipa Broza" narisali, kako pred fotoaparatom pozira s križem in rožnim vencem v roki in pravi, da naj bedasti Kranjci verjamejo, da ni več razbojnik in komunist.
Sicer se Slovenci v strahu in paniki praviloma v zgodovini nikoli niso zatekali k humorju, če so se ga že uporabljali, je bilo to na račun drugih in ne na svoj račun, berem v diplomski nalogi Katje Romih s Fakultete za družbene vede. Ugotavljala je, da imamo Slovenci radi humorne stereotipe, na svoj račun se naši predniki nikoli niso radi šalili; ker so bili vedno ogroženi, so se zatekli k zgodbi o trpljenju slovenskega naroda. Ugotavlja pa, da je smeh vendarle tudi pri nas na socialni ravni aparat za utrjevanje skupnosti in razlik med skupnostmi. "Ker so Slovence, zgodovinsko gledano, drugi narodi potiskali v podrejeni položaj, je njihovo hlapčevstvo postalo njihov obrambni mehanizem v težnji po samouveljavljanju," je zanimiva teza naloge, ki jo potrjujejo tudi citirani raziskovalci. V Jugoslaviji Slovenci niso dobili nič kaj dosti samozavesti; če so se šalili, so to počeli na račun drugih in ne na svoj račun. Seveda najbolj na račun drugih jugoslovanskih narodov.
Slovenski humor je tudi v samostojni Sloveniji zelo navezan na jugoslovanskega. V času koronakrize pri nas ni bilo avstrijskih, italijanskih ali madžarskih šal, bile so hrvaške, srbske, bosanske. In so tudi originalne domače. Tudi na naš račun. V Sloveniji imajo težavo s predpisano dvometrsko razdaljo med ljudmi, ker je država premajhna, je vic iz Hrvaške. Pri nas so se med ljudmi širile številne duhovitosti, za katere se ne ve, kdo so avtorji. "Na koronavirus smo bili pripravljeni, vse dokler se ni pojavil." "So bili že večji problemi, ki jih nismo rešili." "Romeo, kdaj se vidiva? Julija!" "Prvič se je zgodilo, da je original prišel iz Kitajske, replika pa iz Italije." "Tito v delavnici. Kaj delaš, tovariš maršal? Respiratorje, bedaki nesposobni."
Quentin Tarantino je postal Quentin Karantino. Da bi leto 2020 morali na novo inštalirati, ta verzija ima namreč virus, je nekdo napisal. Reklama spletne trgovine iz virusnih časov: "Kupite si pri nas dudo, virus ne napada otrok!" Tudi takšne kritične so: "Gresta gripa in korona na kavo in se gripa pritožuje, da nima dela. Korona ji odvrne, da je to zato, ker nima pravega marketinga." Pri nas imamo na čelu koronamarketinga vrhunskega strokovnjaka Jelka Kacina, ki je tudi poskrbel za (grenki) smeh, ko je slovenske državljane pozval, naj se obnašajo v skladu s pritiski, nameraval je reči predpisi, vendar je iz podzavesti vdrla druga beseda.