(INTERVJU) Alenka Bikar: Ko sem ležala v bolnici, sem razmišljala samo o tem, kako se čim prej postaviti na noge

Danes stojim in hodim, ne morem pa še teči, ste dejali pred dnevi na prireditvi Športnik leta, ko ste opisovali "grozno" leto 2020. Kako se vas je lotila bolezen?

Začelo se je s pekočim občutkom po levi strani trupa, nato je minilo in sem na to pozabila. Ko se je začela korona, sem sicer bila še vedno fit, a sem vseeno začela malo bolj migati. Predvsem, da sem "terala" otroka, saj bi bila sicer samo doma, kjer sta mi hotela hišo postaviti na glavo. Šli smo ven in sem delala vaje z njima. Ves čas sem čutila, da je moja noga nekam mravljinčasta, topla. Šla sem na pregled, a niso odkrili nič posebnega. Osebna zdravnica je sumila na multiplo sklerozo. Po vseh preiskavah se je spet vse umirilo. Z magnetno resonanco 8. maja niso nič odkrili, 8. junija pa sem že bila sprejeta v bolnico, ko nisem mogla hoditi, spotikala sem se. Partner Marjan me je moral podpirati, da sem sploh prišla do nevrološke klinike. Tam so me zelo hitro sprejeli, opravili nove preiskave in tudi hitro odkrili pravo diagnozo in dali pravo zdravilo, da bi bolezen čim prej ustavili. Vneta je bila skoraj cela hrbtenjača, levo nogo sem sicer čutila, nisem pa z njo mogla čisto nič, desna je bila pa mravljinčasta.

Nato ste bili zelo dolgo v bolnišnici.

Cel junij, julij in del avgusta sem bila na nevrološki, potem so me poslali v rehabilitacijski center Soča. Ko so tam imeli primer okužbe s korono, so nas poslali domov. V tistem času se mi je stanje zelo poslabšalo, saj so me zaradi nekega zdravila grabili krči. Bilo je tako boleče, da sem bila spet hospitalizirana, potem pa ponovno v Sočo, kjer sem bila še dva meseca. Vsega skupaj sem bila v bolnišnicah pet mesecev.

Koga prizadene neuromyelitis optica? Kaj veste o svoji bolezni?

Iskreno - o njej nisem želela ničesar prebrati. Ko so mi povedali diagnozo in kako naj bi potekalo zdravljenje, kaj to pomeni zame, sem se zanašala samo na besede zdravnikov in njihove napotke, njim sem sledila. Drugo me ni zanimalo. Razložili so mi, da je to redka bolezen, avtoimuna, v Sloveniji nas je samo 26 takih bolnikov. Vprašala sem, ali bom lahko spet taka, kot sem bila. Potolažili so me, da se bom v veliki meri lahko vrnila v normalne tirnice, ne bom pa več čisto taka, kot sem bila. Moja sestra, ki jo te stvari malo bolj zanimajo, se je poglobila in vse prebrala. Marjan je o bolezni prebral dve vrstici, in ko je prebral tisti del, da lahko bolezen okvari tudi srce in posledično umreš, je nehal brati. Meni sicer ni nič povedal o tem. Ko sem ležala v bolnici, nisem razmišljala o ničemer drugem kot o tem, kako bomo situacijo rešili, kako se čim prej postaviti na noge in kaj moram za to narediti. Podobno kot v športu - kaj je treba narediti, da bom spet okej. Zdravnici sem povedala, da sem športnica in da še vedno funkcioniram tako. Če sem pri atletiki poslušala trenerja, ga ubogala, sledila njegovim navodilom, mu zaupala, so bili zdaj zdravniki tisti, ki sem jim sledila, zaupala.

Najbrž ste ena redkih, ki se niso poglobili v diagnozo, pogosto se zgodi, da pacienti o svojem stanju poučujejo zdravnike.

Vedno pri vseh stvareh zaupam strokovnjakom, oni bolje vedo od mene. Zakaj bi se vpletala, jim oporekala, če o tem nič ne vem.

Če kaj, znate trenirati. To vam je bilo v procesu rehabilitacije gotovo v pomoč.

Ja, iz tega sem izhajala. Moram se zahvaliti nevrologinji in krasnemu fizioterapevtu na nevrološki, kjer sem že prvi dan začela terapijo. Noga je bila nefunkcionalna, prsta na nogi nisem mogla premakniti, ampak sem kljub temu delala vaje. Ko fizioterapevti vidijo, da imaš željo, da hočeš delati, se verjetno tudi oni bolj trudijo s tabo. Dvakrat na dan sem hodila na terapije, delali smo ena na ena, milijon enih vaj. Zdi se mi, da sem takrat samo trenirala, spala, jedla in dobivala zdravila v žilo. Ko me danes vprašajo, kako sem preživela tako dolgo v bolnici, pa bila je korona pa nisem videla svojih pa sin Matic je imel takrat ravno deset let in smo praznovali preko zooma ... Najbrž je bilo njim težje kot meni. Veliko sem spala in imela veliko dela sama s seboj. Nisem imela veliko časa za razmišljanja ali smiljenje sama sebi, če sem ga že imela, pa si slednjega nisem dovolila. Glavni cilj je bil čim prej stopiti na nogo.

Skušam se bolj poslušati

Včasih ste menda želeli celo pretiravati.

Vseskozi so me morali nazaj držati, pojasnjevati, da gre za okvaro živcev, da to ni poškodba mišice in da se okreva drugače. Sama sem včasih hotela preko vsega, na polno že od prvega dne, vse zato, da bi bila čim prej spet fit. Dobila sem dodatnega športnega pedagoga in še popoldne delala eno uro, ko sicer ni bilo aktivnosti. Vem, da sem si mogoče kdaj tudi škodovala s pretiravanjem, in sem to čutila. Še danes je podobno, čeprav se skušam bolj poslušati. Si mislim, da sem že kar v redu, in če sem včeraj prehodila pol ure, lahko danes 45 minut. Naslednji dan, ko imam težave, ko me vse boli in peče, ko sem utrujena in bi samo ležala, vidim, da sem mogoče hodila prehitro ali pa je bilo tistih 15 minut preveč. Tudi nedavna športna prireditev me je utrudila. Po dolgem času sem obula čevlje s peto, najnižjo v omari. Če sem se že lepo oblekla in uredila, pa ne bom šla brez čevljev s peto. Po bolezni sem jih večkrat obula, a je bila noga nestabilna in nisem mogla hoditi, tokrat pa mi je uspelo, vau! Ampak me je potem še dva dni bolel hrbet. Res ne smem pretiravati.

Pomoči psihologa ob zdajšnji preizkušnji niste potrebovali. Od kod črpate psihično moč?

Ne vem, mogoče imam to v sebi. Tudi prej v tekmovalni karieri nisem potrebovala psihološke pomoči. Z Brigito Bukovec sva trenirali v timu z Juretom Kastelicem, pogosto so nama ponujali pomoč psihologov, da bi morda še izboljšali rezultate, a je nobena ni potrebovala. Sami sva se znali spopadati z vsem oziroma je bil Jure tisti filter, ki nama je pomagal, da sva morda šli lažje na start, četudi sama nisem imela pretirane treme, bolj tisto zdravo. Tudi zdaj sem rekla, da ne čutim potrebe po psihologu. Res pa je, da veliko pomaga krog ljudi okrog tebe, družina, prijatelji. Še vedno sem obdržala kontakt s svojimi nekdanjimi atletskimi kolegicami, veliko smo se o tem pogovarjale in tudi od njih sem dobivala pozitivne misli in energijo. In mi je bilo zato lažje.

Pogovarjali ste se z Brigito Bukovec, pomagala vam je Sara Isakovič ...

Z Brigito sva bili veliko na zvezi, tudi danes sva, saj sva bili skupaj skoraj celo življenje. V tistem času sva še posebej veliko govorili, saj se je v 2020 zgodila še ena grozna stvar, ki me je zelo prizadela. Mesec dni preden sem zbolela, je zelo na hitro umrl najin trener Jure Kastelic. To je bil velik šok, saj nama je bil Jure kot oče. Z drugimi prijateljicami smo se tudi veliko pogovarjale, Sara Isakovič pa mi je pomagala z vizualizacijo. Ko sem še trenirala, tega nisem poznala, morda sem to delala le podzavestno. Sara pa je to doštudirala, sama je to veliko uporabljala. Prav zame je posnela vizualizacijo in prvič v življenju sem se nekako poglobila vase, se poslušala. Sara mi je namreč dobro razložila, da bolj ko bom telesu pošiljala pozitivne impulze, si predstavljala, da sem na stadionu, da hodim, tečem, skačem, prej bo noga funkcionirala. To mi je kar dosti dobro pomagalo. V bolnici sem veliko ležala in sem imela čas in voljo meditirati. Nadaljevala sem doma, tudi zdaj, ko še vedno hodim na terapije, saj imam še vedno mravljince v obeh nogah, ne čutim dobro pol enega podplata. Najhuje pa je, ko me predel okrog trupa, kjer je poškodovan periferni del živčevja, izredno boli in peče, kot da bi me s "šmirgl" papirjem drgnili. Ko grem spat, me boli, ko se zbudim, me boli, hvala bogu vsaj med spanjem najdem udoben položaj in nekako gre. Zaradi bolečin moram uživati različna močna zdravila, biološka pa bom verjetno morala jemati do konca življenja. V bolnico Petra Držaja hodim na ambulantno lajšanje bolečin. Še vedno sem na bolniški, ker sem en dan super, drugi dan zelo slabo, najhujše pa so te bolečine.

Smilili se sami sebi niste, ste dejali. Ali ste se kdaj vprašali, zakaj ravno vi?

S tem so se bolj ubadali drugi. Zakaj? A misliš, da zaradi tvojega športa? Ne, enostavno se zgodi, nimaš kaj dosti vpliva na to.

Kdaj ste nazadnje tekli na 200 metrov?

Ojoj.

Pa tekli?

Ob začetku korone, ko sem "terala'"otroka. Takrat sem tekla in delala vaje z njima. Te dni sva šla z Marjanom na sprehod in sem mu pokazala, kje na travniku smo lani trenirali z otroki in kje sem takrat naredila še tri premete, enega za drugim. Pri 46-ih, brez problema, pa pred tem nisem dosti migala. Otroka sta samo debelo gledala, kaj znam.

Najbrž vam je še ostalo od rednega treniranja. Kako pogosto se srečate s kolegi atleti?

Na žalost premalokrat. Razglasitve športnika leta sem se razveselila zato, da bom po dolgem času mogoče spet videla prijatelje, da kakšno rečemo, ker mene to "nafila". Z Brigito Bukovec se vidiva, kadar pridejo v Slovenijo, drugače se veliko slišiva. Z Brigito Langerholc sva dosti na zvezi, tudi s Saro Orešnik, s katero sem nazadnje trenirala pri Juretu. Neka ekipa punc je, ki se družimo. Še pred korono smo se v zimskem času dobivale in hodile v savno.

Ste imeli med okrevanjem čas za razmislek o preteklosti, podoživljanje tekmovalnih časov?

Sem, ko sem prerazporejala albume in izvlečke iz časopisov iz enega predala v drugega. Odpreš, prebereš, vidiš, se spomniš. Tudi fotografije so bile vmes, sem jih fotografirala in poslala prijateljicam z vprašanjem, ali se še spomnijo. Imam zelo lepe spomine na te čase in tudi to mi, podobno kot srečanje s prijatelji v živo, da energijo.

In česa se najpogosteje spomnite?

Bolj kot tekem in tekov se spomnim, kako smo potovali na tekmovanje, kako smo tam bivali, kako smo se družili, kako smo šli na priprave, kaj smo počeli poleg treningov.

Ob osvojitvi prve atletske olimpijske medalje za Slovenijo, ki si jo je v Atlanti nadela Brigita Bukovec, niste mogli praznovati, saj vas je naslednji dan čakal polfinalni nastop. Kaj ste zamudili?

Vsi olimpijci, ki so že končali nastope, so šli v downtown in tam proslavljali do ne vem kdaj. Mimoidoči so pristali z našimi narodnimi nošami na glavah in še veliko drugega se je dogajalo. Verjetno so kar dosti nazdravljali. Tudi v olimpijski vasi je bilo fino. Enkrat smo se sredi noči zbudili, glavni organizator teh dogodkov je bil veslač Jani Klemenčič, ikona, kar se zabave tiče. Tok, tok, tok je potrkal na vrata. "Kaj je?" "Ajde, dosti spanja, gremo." Sedeli smo pred hišo, tam so bili njegovi prijatelji, veslači iz Škotske ali Norveške, sedeli smo v krogu, bila sem še v pižami. In pili smo neko pijačo, ki so jo v slovenski hiši imeli funkcionarji skrito za proslavljanje, a so jo fantje našli. Zanimivi trenutki. Verjetno je bilo še kaj, ampak je zakopano v spominu, se ne spomnim več kaj dosti.

Mami, a to si ti?

Zaposleni ste na Javnem zavodu za šport Ljubljana. Kaj pa želje o tem, da bi trenirali mlade?

Ko sem si zaželela imeti družino, sem ugotovila, da bi kot trenerka manjkala doma vse popoldneve pa tudi vse vikende, tega pa nisem želela. Ravno sem se "losala" takega načina življenja, hotela sem družino in da smo skupaj. Čeprav mislim, da bi znala biti kar okej z mladimi, a raje z mlajšimi kot mladostniki. Petnajstletna hči Pika je tudi atletinja, a po lastni izbiri. Trenira v Kranju, kjer hodi tudi na športni oddelek gimnazije. Zelo je uspešna, ampak nekako ne mara mojega mnenja. Sta pa otroka šele zdaj začela dojemati, da je njuna mama bila dobra športnica. Pa imamo doma vitrino z različnimi lovorikami. Zadnjič je bila po televiziji neka oddaja in med športniki sem govorila tudi jaz. "Mami, a to si ti?" Predvajali so tudi posnetek teka iz Atlante in sta me najbrž prvič videla tekmovati. Veliko posnetkov je na kasetah in nimamo videorekorderja. Šele zdaj malo ugotavljata, kdo sem in kako sem tekla.

Hči tudi teče?

Ja, kot gazela. Zdaj jo usmerjajo tudi v šprint, jaz mislim, da bi bila dobra tudi v ovirah, a ima še čas, da se razvije. Važno je, da uživa, meni kot staršu pa je všeč, da vem, kje je v prostem času, da mi ni treba skrbeti. Sem vesela, da se je podala v šport. Tako kot tudi mlajši Matic, ki je pa "fuzbalerček". Žoga, žoga. In hiter kot strela.

Še spremljate atletiko? Po nekajletnem generacijskem prepadu so se začeli spet pojavljati mladi, ki žanjejo uspehe.

Spremljam, ker mi je ljuba, rada jo imam. Bila je moje življenje in tega ne moreš kar prekiniti. Zdaj s hčerjo še mogoče toliko bolj, ker ni tako kot v naših časih, ko so v klubu poskrbeli za prevoz na tekmo, zdaj jih vozimo starši. Če se le da, sem zmeraj šla zraven, da sem malo pogledala, pa tudi da sem srečala nekdanje kolege, ki so šli v trenerske vode. Spremljam tudi rezultate naših atletov. So kar dobri, čeprav pa ni nekega nosilca. Letos je bil Kristjan Čeh sposoben osvojiti olimpijsko medaljo, kar je vau, glede na to, kako je mlad in kako malo izkušenj ima. Vsake toliko se najde kaka zvezdica, ki prodre, in potem še ostali za njo. Mislim, da se ni bati za prihodnost atletike, da bi le na pravi način delali naprej.

Imeli ste razgibano kariero, zdaj vas je nekoliko ustavila bolezen. Kaj ste se naučili ob njej, kaj je v življenju pomembno?

Poskušam se bolj poslušati, se poglobiti vase. Nočem pa preveč filozofirati, vedno sem bila človek dejanj. Še vedno sem realistka. Rada se spominjam stvari iz preteklosti, ampak samih lepih, in iz tega črpam za naprej in zaupam, da bo dobro. In zelo je fajn, da imam okrog sebe prave ljudi. Imam izjemno družino. S partnerjem sva skupaj že več kot 30 let in že od vsega začetka mi stoji ob strani. Celo kariero me je spremljal in bil tisti, na katerega sem se najbolj naslonila, kadar mi je bilo težko. Najbolj me je pomirilo in mi dalo moč, kadar je rekel "Alenka, saj bo še vse dobro". To mi še danes reče, ko vidi, da mi je hudo, in to je olajšanje zame. Ko sem bila v bolnici in Soči, je on skrbel za vse.