(INTERVJU) Avgust Demšar: Kogar muči nespečnost, naj razmišlja, kdo bi koga ubil

Priljubljeni mariborski pisec kriminalnih zgodb Avgust Demšar pravi, da kriminalni žanr ljubi, odkar pomni. Prebere vse, kar mu pride pod roke, dnevno konzumira tudi po štiri kriminalne serije. Njegova pisateljska pot se je leta 2005 začela iz ženinega izziva, do danes pa prerasla že v dvanajst romanov. Dodatno potrditev je Demšar dobil z ekranizacijo primerov njegovega inšpektorja Martina Vrenka. Material za zgodbe črpa iz svojega življenja, torej tudi rodnega Maribora, obdelal je že kar nekaj lokalnih problematik in tematik. "Najverjetneje bi lahko pisal v kateremkoli mestu. Ne samo v Ljubljani, Kopru, lahko bi to bila tudi Slovenska Bistrica ali pa še manjši kraj. Ampak vedno bolj sem zadovoljen, da sem v Mariboru, ker se mi zdi, da je duša mesta dokaj prikladna. S tem ne mislim, da se tu bolj pobijamo, kot kje drugje," razmišlja Demšar, ki je med odraščanjem na Gosposki ulici videl tudi gospodarski vzpon, nato pa zaton mesta. "Socialna tematika bo vedno del mojih romanov, čeprav nisem pisec socialnega realizma," dodaja.

Bo prizorišče umora kdaj tudi NK Maribor oziroma Ljudski vrt, kjer so vseskozi neke intrige? "Ravno zdaj o tem dosti razmišljam. RTV-ju sem že v prvi in drugi sezoni, pa tudi zdaj v tretji okrnjeni, ki bi se naj kmalu začela snemati, skušal prodati, da bi se vsaj en del scene odvijal na nogometni tekmi. Zamislil sem si sceno, kjer bi se dogajalo na VIP-tribuni, a za zdaj še niso zagrabili. Je pa kdaj pa kdaj že omenjen nogomet, ampak ne toliko, kot bi si želel. To je ena od stvari, ki jih imam vsekakor v predalu," je razkril sogovornik.

Pa mu bralci, znanci, prijatelji, ne nazadnje domači skušajo kdaj prodati kakšne ideje za zgodbo? "Tu sem precej trmast, prvič, ker imam dovolj svojih idej, drugič pa se ne dam tako enostavno kupiti. Sem pa to enkrat vseeno naredil, pa tisti, ki je bil naročnik, na koncu ni bil zadovoljen. Ena od mariborskih knjižničark v eni od enot je enkrat zelo dobronamerno omenila, da bi se lahko kdaj knjižničarji pojavili v mojih romanih in v naslednjem sem opisal bedo naše stare knjižnice, ki so jo zdaj na srečo začeli reševati. In tam je tudi neka knjižničarka, seveda ne dotična, ampak literarni lik, ki je, kot vsi moji liki, mešanica kupa različnih oseb. Ko sem naslednjič prišel v to knjižnico, mi je povedala, da si tega ni tako predstavljala."

Že takoj ste me opozorili, naj vas naslavljam s psevdonimom Avgust Demšar. Zakaj vam je to tako pomembno, vaša prava identiteta namreč ni skrivnost?

Danes, ko je vse tako javno, cenim svojo zasebnost, kar pomeni, da nikogar, grdo povedano, nič ne briga, kje živim, s kom živim, kako živim. Zelo rad pa se odzovem na vaša vabila, kadar se tičejo literarnega dela, žanra kriminalke, mojega pisateljevanja. Psevdonim je tisti, ki malo loči eno in drugo plat.

Kaj je drugače, ko ste Demšar?

Kot prvo, nisem razcepljena oseba (smeh). Gre samo za dvoje različnih poimenovanj. Praktičen razlog je, da me v Cobissu vodijo pod dvema različnima imenoma. Eno je moja strokovna bibliografija, ki jo kot predavatelj na pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru moram gojiti, druga je pa moja literarna. Sicer pa Tomaž Zupančič živi svoje življenje in tam dobiva takšne in drugačne izkušnje, ki jih potem Avgust Demšar uporablja pri pisanju svojih romanov. Avgust Demšar pa vsaj malo vpliva tudi name. Kot predavatelj likovne pedagogike sem začel svoja malo suhoparna strokovna predavanja zavijati v zgodbe in mislim, da študentje nimajo nič proti.

Pa študentje zdaj že vedo, da niste le predavatelj, pač pa tudi znan pisatelj?

Na srečo ne. V mojem službenem okolju večina sploh ni vedela, kaj počnem. Še zdaj je najverjetneje kdo, ki tega ne ve, kar se mi zdi čisto prav. Kot pisatelj si znan, ampak znotraj bralskih krogov, ki niso pretirano veliki. Ko te pograbi televizija, pa je druga pesem, takrat za nekaj časa postaneš malo bolj prepoznaven.

Obkrožen s knjigami zaradi mame

Kako ste se sploh znašli v kriminalnem žanru? Vaš inšpektor Vrenko in prvenec Olje na balkonu sta menda nastala iz heca, zabave. Pisati ste pa tudi začeli relativno pozno, v svojih štiridesetih letih.

Da, za pisatelja precej pozno. Niti v srednji šoli nisem pisal poezije, niti nisem sodeloval v kakršnemkoli literarnem glasilu in nikoli nisem mislil, da bom kdajkoli kaj napisal. Res pa je, da sem bil obkrožen s knjigami zaradi mame, ki je bila slavistka oziroma učiteljica slovenskega in angleškega jezika, tako da bral sem vedno. Ne vem kaj, ampak nekaj sem našel v kriminalki in je nikdar nisem zapustil. V osnovni šoli sem začel s Sherlockom Holmesom in Agatho Christie, ves čas bral in spremljal vse, kar se dogaja. Vse do poletja leta 2005, ko sem na izropanih policah knjižnic iskal dobro kriminalko za dopust in odkril nekega meni nepoznanega tujega avtorja. Po 25 straneh sem ugotovil, da je to zelo zelo zanič kriminalka, ker ni upoštevano niti eno pravilo. Ženi sem ves jezen rekel, da kakšno tako sr**** bi pa tudi jaz znal napisati. Žena mi je potem žogico vrnila, da je lahko bentiti, pa nič ne narediti. Ker ženo moraš ubogati, sem sedel in začel pisati. Kaj napisati, ni bil nikoli problem. Zaradi svoje ljubezni do žanra sem si namreč zvečer, namesto da bi štel ovce pred spanjem, zamišljal kriminalne zaplete. Lepo svetujem vsem, ki jih muči nespečnost, zamišljajte si, kdo bi koga ubil, kako bi to naredil in kako bi se zmazal oziroma kako bi ga ujeli. (smeh) V treh tednih je nastal prvi roman. Videl sem, da je to zanimivo in zabavno početje in drugi je nastal v dveh mesecih. Nato sem poiskal spletne naslove 15 slovenskih založb in jih vprašal, če so zainteresirane. To je bilo obdobje, ko bralci nismo segali po slovenskih kriminalkah, čeprav jih je nekaj bilo, zato si nisem kaj dosti obetal in približno takšen je bil tudi odziv. Dve založbi pa sta zagrizli in Založba Sanje iz Ljubljane je nato izdala prvi roman. Potem se je zgodilo tisto, kar mi je odprlo pot - Olje na balkonu je bilo med nominiranci za nagrado kresnik, kar je bil unikum. Bolj kot mene, ki o tem niti nisem razmišljal, je to presenetilo lastnika in glavnega urednika Založbe Sanje, sam pa potem nisem imel več nikoli problemov z iskanjem založbe, kar je v Sloveniji za avtorje kar velik problem.

Od takrat pa se je tudi kriminalni žanr pri nas zelo razvil. Bralci radi posegajo po domačih avtorjih, vaše knjige so ene najbolj izposojenih v slovenskih knjižnicah. Verjetno kar dober občutek, da ste pomagali v Sloveniji uveljaviti vam ljub žanr?

Nimam se za prebuditelja žanra, mislim pa, da sem začel stvari delati v pravem trenutku, potem so priskočili še drugi. Na ta vlak je stopil tudi kolega Tadej Golob in še dva ali trije. Bralci so začeli temu slediti, slovenske kriminalke so naenkrat bile tiste, ki so bile najbolj izposojene. Nakar so tudi "pravi" pisatelji videli, da se splača, ne samo finančno, ampak tudi bralsko, napisati kakšno kriminalko - ali pa vsaj kakšen svoj roman deklarirati kot kriminalni roman. V preteklosti ni bilo tako. Nenazadnje se je psevdonim uveljavil zato, ker je pisce bilo sram, da si denar služijo s pogrošnimi zgodbicami s kriminalno, grozljivo ali pa ljubezensko, erotično tematiko. Da žanr zaživi, potrebuješ kritično maso, ne le bralcev, tudi avtorjev. Kar se dogaja danes, je odlično za sceno kriminalnega žanra.

Med Slovenci vedno obstaja rivalstvo

Pa med pisci kriminalnih zgodb vseeno obstaja rivalstvo?

Med Slovenci vedno obstaja rivalstvo, ne glede na to, za kaj gre. Osebno s tem nimam problemov. Meni branost v Cobissu na podlagi izposoje v knjižnicah še bolj naraste tisto leto, ko izdam nov roman. Nekaj let nazaj, ko nisem izdal nobenega romana, je pa branost mojih knjig vseeno narasla, ker sta takrat dva druga avtorja izdala svoje kriminalke. Ko prebereš eno dobro slovensko kriminalko, knjižničarja vprašaš, če imajo še kakšnega domačega avtorja - in seveda ga ponudijo. Tako se tu med seboj oplajamo.

Se vam je že kdaj zgodilo, da vas je kdo prehitel s podobno idejo, pa ste jo potem morali zavreči?

Z idejami nimam nobenega problema, nikoli jih ne črpam iz črne kronike in konkretnih primerov, črpam jih iz tega, kar se mi dogaja v življenju. Se mi je pa zadnjič potožil pisateljski kolega Tone Partljič, da sem ga prehitel, ker sem napisal roman z imenom Otok. Tudi on je hotel napisati roman z istim naslovom, zdaj pa je to Ljudje z otoka.

Kdo je vaš najljubši pisec, koga kot velik poznavalec priporočate?

Veliko je tega, a daleč najboljši kriminalni roman, ki sem ga prebral, je trilogija Millennium Stiega Larssona iz leta 2005. Ko sem že mislil, da so vse vrhunske stvari napisane, je bil Larsson zame pravo odkritje. Vsekakor vsem priporočam še angleške avtorje iz 70., 80., 90. let, pa ne samo Colina Dexterja, očeta inšpektorja Morsa, ne samo Iana Rankina, ki je ustvaril inšpektorja Rebusa, ampak vsekakor tudi romane Caroline Graham, avtorice inšpektorja Barnabyja, po katere romanih oziroma idejah se snema že več kot 20 sezon zelo uspešne serije. Zelo priporočam tudi ogledovanje filmskih serij. Dva sta, ki sta res vrhunska pisca, žal pa se večinoma ukvarjata s scenaristiko. Prvi je ustvaril serijo zgodovinskih kriminalk Foyleova vojna in sodeloval pri Umorih na podeželju, Luis pa je zaslužen za zadnja leto vedno boljšo serijo - Endeavour ali Mladi inšpektor Mors. Tam so iz stališča krimi žara in pravil vrhunski izdelki.

Vaš Inšpektor Vrenko je nastal iz vaše glave ali pa po Mariboru hodi pravi Martin Vrenko, pa mi za to sploh ne vemo?

Problem Vrenka je, da sem si ga na hitro izmislil. Danes bi mogoče zastavil ta literarni lik malenkost drugače, ampak zdaj je, kar je. Usedel se je v srca bralcev in se ga ne morem kar tako rešiti. Je pa dokaj klasičen. Je moški srednjih let, tudi jaz sem takrat bil moški srednjih let, nisem si upal prestaviti v kožo popolnoma drugega človeka, recimo ženske ali mladostnika. Ostal sem znotraj varnega zavetja. Vrenko ni narejen po nobeni konkretni osebi ali podobi. Če že kaj, sem malo jemal od drugih literarnih junakov. Vrenku sem dal sposobnost, da je kot diplomirani psiholog tisti, ki začuti, kar je povedano med vrsticami. S tistim minusom, ki po teoriji naredi literarnega junaka malo bolj privlačnega in življenjskega, pa sem imel probleme. Doma so mi takoj prepovedali, da je Vrenko pijanec, ker je to preveč očitno poudarjanje enih stereotipov. Lahko bi sicer bil zdravljen alkoholik, kar je pa spet isto, ker, če v Mariboru nisi alkoholik, si zdravljen alkoholik, druge variante ni. Potem smo pa rekli, da bomo to pustili in Vrenko nima nobenih težav z alkoholom. Če že moramo poiskati nekaj negativnega pri Vrenku, je mogoče to njegova velika samovšečnost, včasih lahko deluje malo nadut, drugih pravih slabosti pa nima. Tudi zato, ker mene osebno motijo literarni detektivi, ki so obremenjeni s kupom travm. Jaz ne pišem kriminalk, da bi razčiščeval osebne travme ljudi.

Kriminalci ne berejo

Kako pogosto pa greste na kavo s kriminalisti, imate kakšnega svojega informatorja?

Do pred dvema letoma sem se lahko pohvalil, da ne poznam niti enega mariborskega kriminalista. Ker ne počnem lumparij, nisem poznal niti notranjosti policijske uprave Maribor (ki jo pa jo opisuje v svojih delih, op. p). Se mi je pa dobri dve leti nazaj po mailu oglasil gospod Jakob Demšar, upokojen kriminalist iz Gorenjske in takratni predsednik Društva kriminalistov Slovenije. Zelo fajn gospod, ki je povedal, da z ženo rada bereta, da se mu zdi moje pisanje zanimivo in če lahko greva kdaj na kavo. Ko sva se dobila tretjič, je predlagal, da mi uredi obisk na mariborski policijski upravi. Moram jih pohvaliti, kako so me sprejeli, imel sem dan odprtih vrat, kjer so me pet, šest ur vodili okrog. Spoznal sem par zanimivih kriminalistov, s katerimi sem se potem enkrat ali dvakrat dobil, ker me je zanimalo par konkretnih zadev.

Na predstavitvi zadnjega romana Estonija ste povedali, da ste se na tem obisku dali podučiti tudi o tem, kako umor naročiti na temnem spletu ...

Vodja sektorja za računalniško kriminaliteto mi je kot zanimivost pokazal dve tovrstni spletni strani, ki sta potem takoj izginili, saj se neprestano spreminjajo. V bistvu lahko naročiš in kupiš umor, tako kot v katerikoli spletni trgovini recimo obleke. Tam si pač izbereš, na kakšen način želiš, da nekoga ubijejo - lahko ga ustrelijo, zadavijo, zastrupijo, toliko, da nimajo popusta za dva ali tri naročila. Zato se je to kot ena kratka zgodbica, zanimivost pojavilo v Estoniji.

Ti morilci imajo menda celo moralni kodeks.

Treba jim je priznati, da so visoko moralni. Ne sprejmejo plačila za uboj otroka in deset najbolj znanih svetovnih politikov. To drugo sicer ne iz moralnih razlogov, ampak zato, ker bi jih policije in tajne službe najverjetneje dobile.

Vas kdaj skrbi, da boste kakšnemu kriminalcu, morilcu dali idejo za umor?

Ne, ker kriminalci ne berejo. (Smeh.)

Radi pišete o umoru, torej samem dejanju?

Ne. Renato Bratkovič iz Slovenske Bistrice, tudi avtor kriminalke Plavalec in moj dober kolega, je nekoč rekel, da so pisci kriminalnega žanra v bistvu zelo miroljubni ljudje, ki ne bi storili nič hudega niti muhi. Jaz glede muh nimam problemov, drugače pa se ne naslajam nad nasiljem, umori, uboji. Kri in ostalo me ne fascinira. Umor je v kriminalki zato, ker mora biti. Zaradi vloma v klet in treh kozarcev ukradene marmelade ne boš bral sto ali dvesto strani. Jaz umore opišem, ob tem ne trpim, se pa nad njimi ne navdušujem ali jih poveličujem.

Kaj pa vas potem navdušuje pri kriminalkah?

Všeč mi je, da gre za eno simpatično mešanico med dokaj lahkotno literaturo, ki pa vseeno ponuja, kar ponuja literatura, po drugi strani pa gre za uganko in uganke radi rešujemo. Križanke rešujemo takrat, ko se želimo sprostiti in mešanica enega in drugega je tisto, kar mene žene. Še vedno želim zastaviti uganko, ki bo bralcu toliko zanimiva, da bo z mano tekmoval.

Vrenko je bil poškodovan

Inšpektorja Vrenka ste že upokojili v Tajkunu, ampak ga še kar vleče nazaj na kraje zločina. Se vseeno mogoče bliža koncu svoje kariere? Se ga boste kdaj znebili, kot se je Arthur Conan Doyle v nekem trenutku znebili svojega Sherlocka Holmsa, ker se ga je naveličal?

Bog ne daj, niti slučajno. Problem z Vrenkom je bil ta, da sem ga formiral kot izkušenega kriminalista, ki je bil star blizu 50 let. Zdelo se mi je, da ima pred seboj še ohoho časa. Ampak ta ohoho čas se po 15 letih pisanja približal temu, da, če vsaj malo računaš in bralci kriminalk radi računamo, bo Vrenko dosegel svojih 60 let. To so - po trditvi kolega sodnika - leta, v katerih ni noben več aktivni kriminalist, ker imajo vsi benificiran delovni staž. Zato je tudi Vrenko odšel v pokoj, ampak to je samo tehnični problem, Vrenko je še vedno glavni literarni junak, še vedno bo reševal primere, le da jih bo zdaj reševal z malo drugačnega zornega kota. Da bi ga ubil, pa mi sploh ne pride na misel. Tudi ne želim, da se mi zgodi to, kar se je Doylu, ki je moral pojesti, kar je naredil, in Sherlocka obuditi od mrtvih.

Novinarja še niste imeli v svojih zgodbah, ampak Večer pa že večkrat. V uredništvu smo veseli, da nas tako promovirate in smo hvaležni, da smo lahko del vaših zgodb.

Večer je pomemben del Maribora, še ena plat identitete mesta - in kot tak se pojavlja, čeprav v čisto marginalnih vlogah. Novinarjev se malo izogibam, ker je to eden od klišejev, ki jih uporabljajo sodobne kriminalke, tako literarne kot filmske, pa tudi vašega dela ne poznam dovolj dobro. Tukaj ima dosti boljšo pozicijo kolegica Mojca Širok, dolgoletna dopisnica RTV, ki to zelo dobro izkorišča v svojih kriminalkah.

Ko ste za najin intervju prišli k nam v Gosposko ulico 8, ste se na nek način vrnili na prizorišče zločina. Le streljaj od tu, v Gosposki ulici 11, ste odraščali. Kako se spominjate tistih časov?

To so bili drugi časi. Jaz sem rojen v prvi polovici 60. let, mama je bila samohranilka, sama z dojenčkom. Ni imela stanovanja, bila je podnajemnica v eni od vil v Tomšičevem drevoredu, kjer pa lastniki niso niti želeli slišati o kakem otroku. Zato sem prvi dve leti bil v reji na eni kmetiji pod Pohorjem, mama me je seveda vsak dan obiskovala. Potem sva pa imela blazno srečo, saj je preko podjetja ženske obutve Lilet, kjer je delala, dobila stanovanje. To je bilo 17 kvadratov v 250 let stari hiši v Gosposki ulici 11, kjer sem preživel obdobje do 13. leta. Bil sem priča zgraditvi prve veleblagovnice v Mariboru, to je tu, kjer se zdaj nahajava, v nekdanjem Kviku, s prvimi tekočimi stopnicami. Ko sem bil star 13 let, sva se pa preselila v lepo stanovanje v Jemčevem vrtu v Prešernovi ulici v Mariboru, kjer sem delno še danes.

Vaši bralci iz drugih krajev Slovenije pravijo, da so Maribor prvič obiskali ravno zaradi vaših knjig, tudi vse tiste lepe kulise mesta, ki so prikazane v TV-seriji, so seveda pritegnile marsikoga. Ste kaj ponosni, da pomagate mariborskemu turizmu?

Vesel sem vsekakor. Je pa moj odnos do mesta zelo ambivalenten. Nikoli ne bom izjavljal, da je najlepše mesto na svetu, ker se mi zdi to ena velika neumnost. Mesto včasih sovražim, ni mi všeč, kar se dogaja v njem, po drugi strani pa je logično, če si se v tem mestu rodil in v njem živiš, se ti usede, zleze vate. Sicer pa ni toliko ljudi, ki bi romali v Maribor zaradi mojih romanov, jih je pa kar nekaj.

Zakaj Maribor včasih sovražite?

Ni mi všeč zatohlost razmišljanja, to, da se vsi poznamo in da je vse javno. Ljubljana tu ni nič kaj drugačna. Rad bi malo več odprtosti v mestu. Ko gledam nogomet, recimo nemško drugo ligo, mi je všeč, da s tribune navijaške skupine mahajo tudi z mavričnimi zastavami. Všeč bi mi bilo, če bi bile to sposobne storiti tudi Viole, pa še en kup takšnih stvari je, ampak suma sumarum imam svoje mesto precej rad.

Kako pa ste doživeli ekranizacijo svojih knjig. Vašim bralcem se je zdelo, da se je s prevodom izgubilo preveč, izginile so namreč vse lokalne finte, tudi mariborščine pravzaprav skorajda ni, karakter inšpektorja Vrenka pa so popolnoma spremenili. Umirjenega in srečno poročenega gospoda so oblekli v usnjeno jakno, ga dali na motor in poslali preganjat punco iz Ljubljane.

Da so ljudje govorili druga narečja, tudi meni osebno ni bilo vseeno. Moja izkušnja s filmsko ekranizacijo je, da je to popolnoma druga stvar. Če pišeš roman, si sam, pri filmski ekranizaciji pa je kup drugih ustvarjalcev z drugačnimi pogledi, tvoje avtorstvo se zgubi. Všeč mi je bilo, da so na RTV spoznali kakovost mojega literarnega dela do te mere, da so bili pripravljeni dati nekaj čez 800 tisoč evrov za vsako od sezon, kar je lep denar za slovenske razmere. Ni mi pa bilo všeč, kako so spreminjali zgodbo in kaj so iz nje naredili. Ampak tu mi je Jani Virk, glavni urednik igranega programa in v veliki meri odgovoren za to, kar je nastalo, nekoč lepo pojasnil, da je serija kot tvoj otrok, ki je postal polnoleten, kar pomeni, da ga moraš pustiti, da gre po svoje. Ker jaz sem se skozi vmešaval v tisto, kar so počeli. V svoje romane sicer nikoli nisem vpletal nobene ljubezenske zgodbe, Mojco in Vrenka sem postavil kot par, ki je že dovolj dolgo poročen. Lahko bi vpletal kakšne afere, a namen kriminalnega romana je, da pripelje storilca pred roko pravice, ne pa mladoporočenca pred oltar. To je Van Dine lepo napisal. V TV-seriji pa so Mojci dali popolnoma drugačno vlogo in mi spet dali jasno vedeti, da nekaj erotične napetosti v televizijski seriji mora biti. To linijo scenarija so peljali oni.

Bomo doživeli tudi celovečereni film o inšpektorju Vrenku?

Ne. Imam zelo slabe izkušnje s scenarijem za celovečerni film na podlagi romana Miloš. Res sem se potrudil, pomagal je Boris Matijaševič, scenarij je bil dan v branje tudi nekaterim dokaj priznanim filmskim ustvarjalcem, ki so rekli, da je fajn. Prijavili smo ga, mislim da dvakrat ali trikrat, na Filmski sklad Slovenije, vedno mu je zmanjkalo par točk, ker po moje žanrska usmeritev pač ni nekaj, kar bi komisije podpirale. Jaz sem dvignil roke od Miloša, s tem se mi več ne da ukvarjati.

O čem pa pišete zdaj, kdaj nas boste razveselili z novo knjigo in kakšno?

Eno knjigo na leto se mi že zdi fajn napisati, če se že greš pisateljevanje. Tako da mislim, da leta 2025. Trenutno nadaljujem zgodbo, ki sem jo končal z Estonijo, s tem, da sem imel trilogije Vodnjaki dovolj in tudi niso preživeli. Je pa bil Vrenko poškodovan in lahko že rečem, da bo v zdravilišču, kjer se bo seveda spet zgodil umor. Kako se bo razpletlo, trenutno še niti sam ne vem. Dobil sem idejo tudi za kratke kriminalne zgodbe, povezane s sodobno likovno umetnostjo, o kateri predavam svojim študentom. Kdaj bodo zrele, da bi jih kdo lahko bral ali pa celo, da bi jih kje izdali, je pa še v zraku.