(INTERVJU) Bojan Cvjetićanin, frontmen Joker Out: Svet uničujejo nesrečni ljudje, zato lahko mi poskušamo osrečiti čim več ljudi

Dekleta predstavljajo večji del njihovega občinstva, kar ne preseneča, saj so v zasedbi sami postavni, nadarjeni, pa tudi inteligentni mladeniči. Frontmen zasedbe je Bojan Cvjetićanin in je večinoma tudi avtor skladb. Študent sociologije navdušuje v mnogih pogledih, saj je kljub mladosti izvrsten in široko razgledan sogovornik.

Presenetilo me je, kako zelo so vaši starejši glasbeni kolegi navdušeni nad vašim uspehom. Pravijo, da prinašate upanje, da bo glasbena scena ponovno zaživela.

Veseli me, da nas ne gledajo kot na grožnjo, zato sem bil zelo vesel, ko sem videl njihovo iskrenost. Zadnjič je do mene prišel Boštjan Meglič in mi z iskrenim nasmehom povedal, da smo ga spomnili na njihove začetke.

Ja, zagotovo vas lahko primerjamo s Siddharto - po njih pa do zdaj v resnici ni bilo benda, ki bi povzročil tako histerijo in navdušenje.

Lahko bi rekel, da se je res vse lepo izšlo. Covid je imel na nas pozitiven učinek, saj smo komaj čakali na prvo ploščo. To je bila za nas velika stvar. Ker ni imelo smisla, da bi jo izdali v času, ko ni bilo koncertov, smo jo dodelali in preoblikovali tako, da smo z njo res zadovoljni, za sebe pa lahko končno rečemo, da smo res dober bend. Med nami vlada prava energija, vsi smo dobri instrumentalisti in tudi naši aranžmaji so dobri. Smo trdna ekipa.

Zdi se, da ljudje danes nimamo več toliko potrpljenja kot nekoč, tako da še dobro, da vas ta dolgi premor ni demotiviral. Imate občutek, da so tudi drugi mlajši glasbeniki pripravljeni potrpeti za uspeh ali ste vi bolj izjema?

Upam si trditi, da smo pristopili k stvari zelo zrelo, saj smo zaobjeli vse aspekte, ki so potrebni, da to deluje. Vedno smo bili pripravljeni igrati zastonj kot predskupina za publiciteto, brez nekih finančnih pogojev. To se nam je zdelo razumljiva naložba in mislim, da tudi nekateri drugi delajo tako - skupine, kot sta MRFY, Koala Voice … Začeli smo se tudi zavedati, kako pomembna je celostna podoba, saj je treba tudi navzven izžarevati to, kar predstavljaš v glasbi. Zdi se mi, da mnogi to podcenjujejo oziroma se jim zdi kot šopirjenje, vendar je garderoba na odru v resnici pomembna, saj tudi igramo drugače, ko si nadenemo posebna odrska oblačila. Sicer pa smo se oblekli v nekaj, kar v resnici čutimo, in pri tem nismo iskali navdiha v modnih revijah.

Gotovo pri nas rockerji večinoma podcenjujejo videz - morda se bojijo, da bi bili potem videti preveč pop. Po drugi strani pa so od nekdaj resni rock glasbeniki dali velik poudarek na zunanjo podobo in posebna oblačila - pomislimo samo na Bowieja, Freddieja, pa tudi Gunse ali AC/DC, ki jih gotovo ne moremo šteti k pop izvajalcem! Ali pri nas Siddharta. Morda ste v primerjavi z drugimi mladimi bendi naredili tak preskok ravno zato, ker se ne greste ljubiteljskega muziciranja, ampak razumete, da ima tudi ta posel svoja pravila?

Zagotovo. Spoznali smo, da ni sramotno, če rečemo, da je to naš posel. Dokler pri nas vlada mnenje, da je biti glasbenik hobi, do tedaj bo to konjiček. Nič manj nisi umetnik, če iz tega narediš posel!

Kdaj ste začeli skrbeti za svoj videz? Ali bi bili taki na odru Cvetličarne tudi pred epidemijo korone?

Imeli bi podoben stil, saj smo se že na začetku zavedali, da mora Joker Out delovati kot celota. Za Cvetličarno smo šli v fundus RTV-ja in si oblačila sposodili. Naša stilistka Suzana Juršič je šla z nami in pomagala izbrati primerne kose.

Na oder kot seks simboli

Ko sem vas pred koncertom poiskala v zaodrju Cvetličarne, ste me opozorili, naj nikar ne zamudim začetka. In res je bil izvrsten - pripravili ste video uvod. Kako to?

Želeli smo si epski uvod, nismo pa si znali predstavljati, kako bo to videti. Mark Pirc, ki snema naše video spote, je hitro začutil, kaj mislimo, zato smo mu prepustili, da je zasnoval celoten vizualni koncept. Kasneje nas je poklical in povedal, da potrebujemo posebna oblačila, v katerih smo potem nekaj dni pred koncertom posneli uvod.

Ves čas omenjate stalne sodelavce, torej imate razširjeno ekipo, kar je v Sloveniji posebnost, saj običajno vse deluje po principu "sam svoj mojster" - bom že sam, da bom prihranil pri plačilu honorarja.

To je del hobi programa, ki sem ga prej omenjal. Vsi lahko vse sami, da le prihranijo, mi pa smo druga področja prepustili ljudem, ki se na to spoznajo. Hitro smo ugotovili, da potrebujemo okoli sebe ljudi, ki nas imajo radi in razumejo, kaj bi mi radi postali. Joker Out ni samo nas pet, ampak so tukaj Mark, ki dela videe, tu je tonski mojster Sandi, pa lučkar, fotograf. Redni del ekipe je majhen. Imamo še fanta, ki nam pomaga nositi in postavljati opremo, nekaj časa smo imeli tudi fotografinjo, ki je sedaj nimamo več. Imamo tudi PR-ovca.

Kaj to za vas pomeni finančno? Ste že v plusu ali imate zaradi ekipe še minus?

Absolutno. Minus je velik del naše zgodbe in še vedno gremo v minus, če je potrebno. Večkrat nas boli glava, ko gre za konkretne zneske, vendar gremo na bankomat, saj verjamemo v našo zgodbo. In na bankomat hodimo kar veliko … (nasmešek)

Vse uspešne zgodbe so se začele tako, da so člani zasedbe vložili svoj kapital, ker so verjeli v svoj posel - taki so bili Čuki, Siddharta … Je pa v resnici malo ljudi pripravljenih na finančni vložek.

Hitro se lahko zgodi, da je riziko velik, nagrada pa majhna. Mi imamo srečo, da nikoli nismo verjeli v neuspeh. Naše sanje so bile, da bomo igrali na velikih odrih, nikoli pa ni bil proces za nas nujno zlo. V vzpenjanju smo uživali. No, pa saj nas čaka še kar nekaj vzponov! Prvi vzpon nam je uspel in smo sedaj na prvem sedlu …

Ali se ne bojite, da je to morda že kar vrhunec?

Iskreno se tega ne bojim, ker v sebi čutim ogromno kreativne energije. S to ploščo nismo povedali vsega, kar imamo. Nikogar tudi ne skrbi, da bi bila naslednja plošča manj uspešna. Upam si trditi, da smo od skoraj vseh alter izvajalcev tisti, ki največ naredimo sami in tečemo kot dobro naoljena mašina. Že naša prva plošča je komercialno uspešna, kar nas zelo veseli.

Album je dostopen na spletu, ste pa tudi izdali zgoščenko za fene. Koliko plošč ste prodali?

Natančnih številk ne poznam, vem pa, da smo samo na dveh koncertih v Cvetličarni prodali med 500 in 600 zgoščenkami, kar se zdi drugim ogromno.

Brez skrbi, to je res ogromna številka za te čase. Ali se počutite kot seks simbol, saj so že pri drugi pesmi na oder prileteli nedrčki?

Prvi večer smo bili sprva zelo prestrašeni, saj smo leto in pol čakali na ta mitični dogodek. To je gotovo povečalo pričakovanja, pa tudi stres. V glavi sem si prevrtel milijon različnih scenarijev, potem pa se je začelo dogajati …

Ali ste imeli tremo?

Imel sem neko čudno tremo. Ni me bilo strah iti na oder, nisem pa vedel, kaj se bo zgodilo kasneje. Ko smo stali in čakali, smo slišali vse, kar se je pod odrom in na odru dogajalo, zato smo šli gor kar precej prestrašeni in šokirani. Kar nismo mogli dojeti, da je vse navdušenje samo zaradi nas! Drugi večer smo šli na oder že kot seks simboli, tako smo se res počutili.

Verjetno ste pri dekletih najbolj popularni vi, ker ste najbolj izpostavljeni?

Ustvarili so se različni kampi, zato smo vsi zadovoljni. (nasmešek) Ko se pojavi kakšna objava, komaj čakamo, da vidimo, za koga od nas ljudje navijajo, kdo je najbolj seksi …

Čakajo vas še večji odri od tistega v Cvetličarni, sicer pa ste že poleti igrali tudi na manjših odrih po Sloveniji. Je bil tudi tam takšen odziv kot v prestolnici?

Kamorkoli smo šli, je bil odziv res dober. V Cvetličarni so ljudje že poznali besedila, ki sploh še niso na internetu! To nas ni presenetilo, ker smo vedeli, da bodo tisti z naših poletnih nastopov prišli tudi na drugi konec Slovenije na naš koncert. Imamo nekaj občudovalk, ki so bile na več koncertih kot Kris, ki je dva nastopa zamudil zaradi potovanja z dekletom! (smeh)

In vi ste mu to dovolili?

Zaradi takratnih razmer je imel že vse rezervirano, torej ni šlo drugače. Vseeno sem bil takrat jezen. K sreči imamo kolega kitarista iz skupine Fat Butlers, s katerim smo zelo povezani in je lahko hitro vskočil, saj je poznal naš repertoar.

Ko nekdo res uspe, to da zagon celotni glasbeni sceni. Tudi takrat, ko je uspela Siddharta, je bila rock scena na splošno v izvrstni formi, vsi so veliko nastopali. Ali se vaši mladi kolegi zavedajo, da se je zaradi vas odprla možnost tudi za njih?

Vem, da se je kolektivna scena res dvignila, vendar ne morem reči, da smo za to zaslužni prav mi. Ko smo pred dvema letoma napovedali koncert v Cvetličarni, je naša predskupina Kokosi ravno izdala prve komade. Njih smo izbrali, ker so se nam zdeli izjemno zabavni na nastopu na Škisovi tržnici in so imeli dobro energijo. Takrat so to skupino poznali redki, danes pa so se že zgradili kot izvajalci, za seboj imajo že kar nekaj publike. Sedaj jih pozna tudi naša publika, zato so bile vibracije res dobre že pri njihovem nastopu.

Starši so poslušali Indexe in Bijelo dugme

Prihajate iz družine zdravnikov. Ali sta starša kaj jezna, ker niste šli po njuni poti?

Ne, zelo sta vesela. Mama je presrečna, da se nisem odločil za študij medicine, oče pa bi bil vesel, če bi bil tudi jaz zdravnik. Ampak ni nobene slabe volje, saj je z babico moj daleč največji oboževalec. Oba gresta vsak dan na youtube in mi sporočata, koliko ogledov imamo, kdaj bomo na radiu … Imam pa še starejšo sestro, ki je izjemno pridna pravnica. Tudi ona je zelo ponosna na mene.

Torej bo sestra pregledala vse pogodbe, da vas ne bi kakšna založba in organizator ogoljufala?

Tako je. (nasmešek)

Vaša starša sta se preselila v Slovenijo zaradi vojne na Balkanu. Ali zaradi tega čutite v družini kakšno zagrenjenost, kakšne travme?

Oba sta doštudirala medicino v Banjaluki, med vojno pa sta prišla v Slovenijo, kjer sta opravljala specializacijo. Oba imata Slovenijo za dom, saj sta se tu počutila sprejeto, ko sta potrebovala pomoč. Nikoli ni bilo občutka, da smo tujci. Seveda jima je bilo na začetku težko in sta bila tujca v do pred kratkim skupni državi, ampak sta kljub temu uspešno končala specializacijo in začela "novo življenje". Sam se nikoli nisem počutil kot tujec.

Ali niste bili nikoli deležni predsodkov?

Hodil sem na osnovno šolo, kjer je bilo nekaj "čefurjev". V osmem razredu sva imela le dva ocenjeno slovenščino z odličnim - poleg mene je bila to še sošolka, ki se je pisala na -ić. Verjetno niti niso vedeli, kdo prihaja od kod.

Danes je zelo popularna med mladimi balkanska glasba. Kako ste jo vi spremljali? Ste ji bili zaradi korenin bolj naklonjeni?

Skoraj zagotovo. Ko sem bil majhen, so bile doma plošče. Kot otroci smo poslušali glasbo, ki so jo poslušali starši. Če so bili to Indexi ali pa Bijelo dugme, smo to poslušali tudi mi. Ko sem dobil svoj MP3, mi je sestra naložila tudi nekaj pesmi od Siddharte, Big Foot Mame, Trkaja in Murat & Joseja. Ti štirje izvajalci so bili moji najljubši in lahko bi rekel, da so še danes, vseeno pa imam zelo rad jugo rock glasbeno sceno, sploh novi val.

Ali ste besedila takoj začeli pisati v slovenščini?

Prvo besedilo je bilo v angleščini in ga ima Martin na listu še vedno shranjenega doma. Melodija je bila dobra in jo lahko uporabim, besedilo pa je bilo grozno. Nikoli nisem mogel pisati besedil brez melodije, zato najprej naredim melodijo. Pa tudi še nikoli nisem napisal besedila na že narejeno melodijo od koga drugega. Razen prvega v angleščini sem vsa druga napisal v slovenskem jeziku, pišem pa le takrat, ko me zadane trenutek navdiha. Takrat sedem in začnem delati in iz tega potem nastane nova pesem. Zelo malo pesmi zavržem, če nekaj ni dobro, običajno ugotovim že po prvi kitici. Običajno me odnese do točke, ko gre naprej. Pesem Gola sem najprej napisal drugače, vendar mi refren ni bil všeč. Kasneje me je Kris spomnil nanjo in takoj sem vedel, kaj moram spremeniti, da bo zazvenela, kot je treba.

Torej ste kar samokritični?

Res je. Včasih mi je nekaj najprej zelo všeč, čez teden dni pa vidim, da me ne zadovolji. Takrat sem žalosten, ker sem se razočaral, in to zavržem.

Kljub vsemu je srbohrvaški jezikovni trg veliko večji od slovenskega. Ali imate pripravljene pesmi tudi v srbskem oziroma hrvaškem jeziku, ki ga zaradi korenin gotovo obvladate?

Ne vseh, vendar sem na poti do tega, da adaptiram celotno ploščo. Pesmi lažje pišem v slovenščini, res pa je, da tudi nikoli nisem začel pisati pesmi v srbohrvaškem jeziku. Poskusil sem napisati eno pesem v srbskem jeziku, vendar mi je zvenelo melodično tako slabo, da sem hitro odnehal.

Kako pogosto ste v Banjaluki?

Kot otrok in mladostnik sem bil tam zelo pogosto, od epidemije pa ne, zato jo že zelo pogrešam. Pogrešam babico, ki tam živi. Živimo delno v mestu in delno na vasi in prav ta vaški del najbolj pogrešam. Tam je res vse tako nepokvarjeno. Vse je še točno tako kot takrat, ko sem bil otrok, enaki so tudi ljudje. Na podeželju v Bosni ni stvari, ki bi te lahko prizadele ali razočarale.

No, politiki v Bosni še vedno potencirajo nacionalizem, zato je ves čas napeto.

Banjaluko imam zelo rad, a odkar sem odrasel, je tam že ves čas napeto ozračje, zato mi to vzdušje ni všeč. Skrbi me za babico, ki tam živi, saj časi niso videti dobro in lahko hitro poči. Na vasi pa se na srečo tega ne čuti.

Ali lahko glasba in vaša sporočila pomagajo izboljšati ta svet? Se vam zdi, da lahko z glasbo kaj spremenite?

Svet uničujejo nesrečni ljudje, zato lahko mi poskušamo osrečiti čim več ljudi. Zdi se mi, da je širjenje ljubezni in pozitive največ, kar lahko naredimo. Goran Bregović je v intervjuju povedal, da je nehal verjeti v to, da lahko glasba spremeni svet, ko so se združili vsi glasbeniki in ostali kulturniki, pa vendar niso mogli zaustaviti vojne. Mislim, da ni naloga nas, glasbenikov, da bi širili mir na svetu, lahko pa poskusimo osrečiti ljudi, saj srečni ljudje ne bodo povzročali vojn.