Peter Lovšin si danes pušča več ustvarjalne svobode, to poletje je nastopal s kar štirimi zasedbami. S Pankrti je imel izjemen koncert v Ljubljani, saj so poslušalci zaradi njihove energije kar pozabili na dež. Skalarji so zasedba, v kateri je zbral same vrhunske glasbenike, tako da nekateri pravijo, da bolj kakovostne zasedbe še ni imel. Španski borci so njegova stalnica že kar nekaj let. Za morsko turnejo pa je nastopil v triu. Pero je torej pripravljen na vse možnosti, kar dokazuje tudi v pogovoru, v katerem je bila glasba na bolj stranskem tiru. Kaj naj - Lovšin je tako razgledan in širok človek, da praktično ni teme, ki je ne bi obvladal in o njej ne bi imel izdelanega mnenja.
Kakšno poletje ste imeli?
Poleti smo imeli praktično razprodano kvarnersko turnejo (Cres, Krk, Novi Vinodolski). Vzdušje je bilo presenetljivo prijetno. Nastopali smo tam, kjer se sicer dogajajo koncerti resne glasbe, jazza in etna. Zdaj so tam prvič doživeli, da je na koncert prišlo občinstvo, ki je tudi plesalo, ni samo sedelo in ploskalo. Igrali smo na trgu pa v letnem kinu, dvakrat v lokalu na obali. Prišli so tudi lokalci, otočani, večinoma pa je bilo slovensko občinstvo, pri katerem se je čutilo, da je veselo, da na polno živi. Čutilo se je, kako ljudje potrebujejo druženje. Osnova človeškega bivanja ni samo ustvarjanje ekonomskih presežkov, ampak še kaj drugega.
Peti inu obstati
Zdaj se pripravljate na festival To še spijemo pa gremo, za katerega delate novo pesem.
Gre za oživitev starega festivala, na malce drugačen način, bolj v kantavtorskem duhu. Naša povezava z organizatorjem je Zoran Predin, ki je predstavnik festivala.
To pa je zanimivo. Zoran torej sodeluje na tem mariborskem festivalu, vi pa ste aktivni pri festivalu Peti inu obstati.
Rašica s Trubarjevo domačijo je idealen prostor za festival akustike. Vsi, ki so bili tam, so rekli, da je to eden najlepših prostorov v Sloveniji. Ima močno energijo slovenstva - že zaradi Trubarja. V teh krajih so doma tudi drugi pomembni literati, kot sta bila Levstik in Stritar. Zdelo se mi je, da potrebujemo tak festival v času, ko naša država izgublja svojo identiteto, ki jo je komaj dobila. Vsaka vlada razprodaja na svoj način: eni so odprodali našo lastnino, srebrnino, drugi nam hočejo vsiljevati tujo ideologijo, ki se zelo razlikuje od tistega, kar smo imeli v mislih ob osamosvojitvi. Tak festival slovenske glasbe v krajih, kjer so v zadnjih letih sicer največkrat nastopali Hrvatje ali pa so tam predvsem veselice, je dobra dopolnitev izbora, že zato, da je kuhinja malo bolj raznolika. Na Rašici imam besedo glede tega, kdo se festivala udeležuje in v okviru danih sredstev - to namreč ni festival, ki bi si lahko privoščil največja imena, saj nima vstopnine in ni komercialen v smislu, da bi se igralo celo noč in se služilo od pijače. Zagotoviti poskušamo udeležbo kvalitetnih glasbenikov, med katerimi je kar nekaj mojih prijateljev. Žanrsko je festival široko zastavljen, od rocka, jazza, etna, nastopili so res različni glasbeniki, od Benča do Leonardija, Ane Vipotnik in Rudija Bučarja.
Je korona kaj spremenila odnose med glasbeniki, obstaja zdaj večja tekmovalnost? Glede na to, da kar nekaj časa nihče ni mogel nastopati, si je verjetno vsak želel čim več nastopov.
Ni ne tekmovalnosti ne sodelovanja. Organizatorji pač poiščejo ljudi, ki so prosti oziroma so ustrezni za določene stvari. Scena je sicer po koroni zelo spremenjena. Glasba, kultura nasploh, je med družbenimi aktivnostmi doživela največ udarcev. Rad pa bi pohvalil organizatorje, ki so se na vse načine trudili, da kaj naredijo - recimo festivali Lent, Pivo in cvetje, Castle Rock, razni motoristični zbori, aktivnosti v določenih mestih, kjer so storili vse, kar je bilo mogoče, da so obdržali glasbenih duh. Posebej bi izpostavil še organizatorje Restart toura. Ljubljana je dobila imenitno novo prizorišče pod Halo Tivoli, kjer smo igrali s Pankrti; kljub slabemu vremenu je bila organizacija odlična, prireditev je bila razprodana, vzdušje odlično. Prav presenečen sem bil. Žal so državni organi čez noč uvedli mnoge spremembe, čez noč so spreminjali pogoje. Saj to po svoje razumem, vendar menim, da niso bili uravnoteženi. V tem času pa je postalo jasno, da ljudje hočejo več slovenske glasbe v živo, tako na porokah kot na različnih proslavah, na primer ob okroglih obletnicah. Ljudje hočejo stik s slovenskimi izvajalci. To se je letos najbolj videlo.
Torej so ljudje pogrešali glasbene dogodke?
Imel sem občutek, da zelo. Če ni šlo drugače, so jih sami organizirali. Igrali smo na primer v zadružnem domu ob 40. rojstnem dnevu nekega oboževalca in tam se je družila vsa vas. Dvorana je bila polna in koncert dejansko ni bil samo zanj. Kar nekaj podobnih primerov je bilo na druge teme. Imel sem dva odlična koncerta na porokah, v polnih zasedbi, res pravi žuri. Letos je bilo dejansko nekaj posebnega, povsem drugače kot prej, ko sem sicer tudi nastopal na kakšnih zasebnih zabavah, a zdaj je odziv še veliko večji.
Kako vas je kot oboževalca skupine The Rolling Stones prizadela smrt bobnarja Charlieja Wattsa?
Nekaj dni pred smrtjo smo se pogovarjali, da ga je zaradi zdravstvenih težav na novi turneji že zamenjal bobnar, ki je bobnal na zadnjih albumih Keitha Richardsa in se s Keithom odlično ujame. Je tudi najboljši učenec Charlieja Wattsa. To smo sprejeli, ampak smo verjeli, da se bo Charlie vrnil. O tem sploh nismo dvomili, ker smo bili prepričani, da so Stonesi večni. On je bil v ritmu videti trden kot skala, suveren.
Pomeni njegova smrt konec neke dobe?
Eni menijo, da je, drugi, da ni. Kolikor vem, bo turneja kljub njegovemu slovesu. Lahko bi bil konec neke dobe, ko so umrli vsi člani skupine The Ramones. Gotovo se krha nekaj, kar je rock'n'roll prinesel od petdesetih in šestdesetih let naprej. Ampak v bistvu je bilo tako že pred desetimi, dvajsetimi leti … Če bi verjel tistemu, kar misli polovica sveta, bi rekel, da se nam ne obeta nič dobrega. Po drugi strani pa sam ne morem verjeti v to. Jagger je na primer pred nekaj meseci napisal super skladbo. Glasba ima moč in se bo obrnila. Na koncertu Rudija Bučarja na Rašici sem res užival. On in še nekaj mladih fantov je, ki bodo prispevali k temu, da bo šla pri nas glasba naprej. Kako, bomo pa še videli. Dajati napovedi, podobne tistim o segrevanju zemlje, da gre pač vse k vragu, pa res nima smisla. Res pa je, da se mora človek bolj aktivno zoperstaviti marsikakšni zadevi. Tako kot moraš tudi iskati dobro glasbo in mislim, da jo lahko najdeš - sam odkrivam kar nekaj italijanske, grške in francoske glasbe.
Bolj pesek v oči kot zabava
So vam všeč rockerski evrovizijski zmagovalci, skupina Måneskin?
Mislim, da je precej boljših italijanskih izvajalcev, imajo pa dober "attitude". Sicer pa je to, kar ponuja evropska televizijska kultura, bolj pesek v oči kot zabava. Če to gledaš, lahko postaneš klavstrofobičen in črnogled. Sploh na televiziji težko odkriješ kaj povprečnega, kaj šele presežnega. Seveda najdemo izstopajoče produkcije, recimo fantastični seriji Černobil in Genialna prijateljica, ki dajeta upanje. Včasih smo imeli na televiziji vsaj uro in pol na dan kakovostnega programa. Če imaš 300 kanalov, boš danes našel tisto eno uro na teden …
Tudi na porokah naredimo pravi žur
Ali vsaj s športom nadoknadite ta primanjkljaj? Kolikor vem, pridno spremljate vse mogoče tekme.
Tudi šport se je v tem času kar preveč preoblikoval. Absolutno preveliko vlogo ima denar. Zame je slovenska liga postala bolj zanimiva kot vse druge evropske lige, morda z izjemo francoske, ker je lani PSG izgubil prvenstvo in je zato malo bolj zanimivo. A tudi tu imamo po drugi strani presežke, ki so jih letos recimo pokazali naši olimpijci - naši neverjetni kolesarji, košarkarji … Imamo nekaj razlogov, da na osnovi teh presežkov vidimo, kako lahko izostrimo pogled v pozitivno smer.
Kot novinar in urednik ste pokrivali marsikaj, od kmetijstva do pornografije, glasbe in športa. Ste takrat še več spremljali šport ali vse življenje približno enako obsesivno spremljate nogometne in smučarske tekme ter še marsikaj?
Določene stvari so bile takrat morda bolj poglobljene, zdaj pa sem za amaterja kar dobro obveščen. Z novimi pravicami za posamezne tekme, ki jih imajo nekateri kanali in jih nima vsak, se po mojem mnenju izgublja tudi nacionalna identiteta. Dostikrat je tu v ospredju predvsem profit in vidi se, da se zato izgublja tudi zanos gledalcev.
V zadnjih desetletjih je v ponovnem vzponu nacionalistična politika. Na začetku sva govorila o slovenstvu, zdaj ste omenili nacionalno identiteto. Torej se vam to zdi pomembno. Kako pa gledate na politike, ki v ospredje postavljajo nacionalizem?
A niso to bolj bleferji? Prodajajo nam srebrnino ali nas porivajo v neke čudne povezave. Ne vidim zelo zavednih politikov v Sloveniji. Večinoma imajo figo v žepu in delujejo iščoč koristi zase ali za svojo stranko. Je pa tudi nacionalizem drugod stvar politične igre. Vemo, da se daleč največ denarja obrača v korporacijah, in vprašanje je, koliko posamezne države dejansko vodijo nacionalni voditelji. Zdaj ko svet doživlja veliko krizo, vidimo, da zares bogati samo peščica zemljanov. Pred nami se igrajo astronavtske otroške igrice, ki stanejo milijarde evrov, otroci pa umirajo od lakote, gozdovi hirajo, krči se zeleni pas. Zdi se, da se še vedno bije glavni boj za surovine, ljudje so bolj ali manj stranski učinek kupčije.
Piarovci so v znatni prednosti pred novinarji
Se vam ne zdi, da so v zadnjem času, še bolj kot prej, bogataši postali ljudem vzor? Loginova, Merlak pri nas, v tujini Gates, Musk, konec koncev tudi Kardashianovi. V medijih spremljamo njihove intervjuje, v katerih med drugim govorijo, kakšen naj bi bil svet. Kako gledate na to?
Po eni strani so ljudje vedno imeli radi kralje, kraljice in bogataše. Za fante, ki igrajo nogomet, je prav gotovo neka stimulacija videti, kako živijo njihovi idoli. Po drugi strani pa je s tem povezano vprašanje, ali je zanje bogastvo osnovni motiv. Pri Slovanu, s katerim sodelujem, to ni tako. Pri nas je glavni moto trenerjev ta, da otroka vzgojijo v mladeniča, ki se bo znal postaviti v kolektiv, ki bo sodeloval v njem, ki bo vzgojen v zdravem športnem duhu, bo pa seveda sposoben prikazati vse svoje sposobnosti in bo tudi tekmovalen. Vse te lastnosti naj bi pozneje znal prenesti tudi v službo. Šport je še vedno zdrava baza življenja. To se recimo vidi na olimpijskih igrah pri športnikih, ki uspevajo v športih, ki niso tako atraktivni niti ne prinašajo veliko denarja, a vseeno dajo ti športniki vse od sebe, da se dokažejo, da pokažejo svoje pozitivne lastnosti. In to je v redu. Če pa omenjamo klasične bogataše, so to velikokrat posredni ali neposredni lastniki medijev, tako da sploh ni nenavadno, da se pojavljajo kot neki vzori. V medijskem smislu se mi zdi bolj pomembno to, da polovica ljudi, ki so izšolani za novinarje ali za to, da bi konstruktivno analizirali svet in dogodke, dela samo še v piarju. Kaj je informacija in kaj piar, skoraj ne ločiš več. To je vedno bolj zakrito oziroma prepleteno. Dober primer tega sta invazija na Afganistan in poraz Zahoda, ki je hotel pod krinko - med drugim tudi osvobajanja žensk - voditi svojo politiko sebičnih interesov. Vtis je, da so trenutno v medijski tekmi piarovci v znatni prednosti pred novinarji.
Vedno me je kaj vleklo domov
Ste kdaj želeli kje ostati, se sploh ne vrniti domov? "Ne. Vedno me je kaj vleklo domov, k družini, k mojim. To je osnova. Sem si pa v kakšnem zalivu mislil: 'Tu bi še ostal. Sem bi se še vrnil.' Kar se je tudi zgodilo. Imam pa v krvi, da ne obtičim nekje, ampak se še nekam obrnem. To rad delam v glasbi, poskusim iti še v kakšno drugo smer, čeprav vem, da mi najbolj leži rock'n'roll. Včasih vseeno poskusim narediti kakšen grški ali karibski komad. Nekaj me pač vleče in tako me vleče tudi na potovanja. Včasih moram kam preprosto kar iti. Očitno imamo to v družini. Naš stari oče je bil železničar, vlakovodja, in je imel brezplačno vozovnico po Jugoslaviji. Ko je imel krepko čez osemdeset let, je doma rekel babici, da gre v Niš na golaž. Babica je telefonirala mojemu očetu, češ, kaj da se je spomnil, oče pa ji je rekel, 'no, naj pač gre'. Nekaj vagabundstva torej imam v sebi. Vseeno pa je dom osnova, čeprav je izmuzljiv. In si ga je treba vedno znova priboriti."je spomnil, oče pa ji je rekel, "no, naj pač gre". Nekaj vagabundstva torej imam v sebi. Vseeno pa je dom osnova, čeprav je izmuzljiv. In si ga je potrebno vedno znova priboriti."
Radi imate zgodovinske knjige, se pravi, da dobro poznate zgodovino. Ste si kdaj predstavljali, da bi bili baron Lovšin ali kavboj Lovšin? V kateri čas bi se prestavili?
Pri zgodovini v šoli sem bil sicer kar dober, a bolje poznam romaneskni svet, svet izmišljenih zgodovinskih zgodb, ki delno temeljijo na resničnih dogodkih. Ta literatura, ki je ene vrste iluzija, mi je bližje kot čista realna zgodovina številk in nizanja dogodkov. Kot mulc sem si res predstavljal, da bi kolovratil po Divjem zahodu. Posebno blizu sta mi bila Poslednji Mohikanec in odkrivanje tega sveta. Rad sem bral indijanarice, od Karla Maya do Jamesa Fenimorja Cooperja in drugih. V zadnjem času sem bral precej angleške zgodovine srednjega veka. Nekaj avtorjev je res odličnih, recimo Conn Iggulden v enem od svojih del opisuje vojno vrtnic. Iz teh knjig izveš, kako neizmerno krut je bil ta svet v Angliji. Najbrž ni naključje, da so bile te države tako neizprosne kolonialne sile. Sporočilo zgodovinskih romanov bi lahko strnil v ugotovitev, da smo mi, ki smo rojeni po drugi svetovni vojni na tem predelu Evrope, živeli v enem najbolj mirnih časov. Morda se je tudi zato v obdobju od petdesetih do osemdesetih let prejšnjega stoletja razvila najboljša glasba sveta do zdaj: Chuck Berry, Rolling Stones, Beatles, Johnny Cash, Sex Pistols, The Kinks ... Po mojem bodo še čez tisoč let rekli, da je takrat prišlo do razcveta svetovne kulture. Takrat so se pojavili tudi vrhunski filmi, kot so recimo Amarcord, Pat Garrett in Billy the Kid, Ne joči, Peter, Za dolar več ... Nastajala je tudi vrhunska in hkrati zabavna literatura. Takrat smo knjige požirali, zdaj pa je knjig ogromno, a težko kakšno prebereš do konca.
Govorila sva o vaših ljubeznih, novinarstvu, knjigah, filmih, športu. Mednje pa sodijo tudi potovanja. Ste prepotovali ves svet ali je še kakšna črna lisa?
Nisem prepotoval toliko kot nekateri, sem pa videl vse celine. Veliko mi pomeni, da sem videl nekatere najlepše koralne grebene in presmučal precej čudovitih smučišč. Spoznal sem tudi prevej glasbenih centrov sveta.
Potovanja ste torej povezali še z drugimi svojimi ljubeznimi?
Če si na Jamajki oziroma na kakšnem od karibskih otokov, veš, da boš še posebno užival. Reggae in kalypso sta namreč zame med najljubšimi zvrstmi. Res je dobro na potovanjih združiti več ljubezni, recimo potovanje in zgodovino. Ko določene stvari vidiš v živo, se ti odpre nov pogled. A tudi v Ljubljani lahko vedno kaj novega odkriješ, pri Zlati ladjici so na primer odkrili zasnove mostu, ki se mu je reklo Mesarski most in je bil v 17. stoletju predhodnik Čevljarskega mostu. Čudovito je premisliti, pogledati, kako se je razvijal svet. Ko prideš v bolj odmaknjene kraje, lahko še vidiš, kako so živeli v zgodovini. To lahko odkrivaš tudi v Sloveniji, recimo ljudske običaje. To je kvaliteta, ki se je premalo zavedamo. Mi to zdaj še lahko vidimo, eno, dve generaciji za nami pa bo vse to samo še v muzejih. Mi torej dejansko lahko odpotujemo ne samo v drug kraj, ampak tudi v drug čas.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
