(INTERVJU) Cirkovški tamburaši so zmerom orali ledino

Mara Urih je bila, preden je prišla za učiteljico v Cirkovce, članica tamburaškega orkestra v Ribnici, in ko so tam prenehali, je Prosvetno društvo Cirkovce njegove inštrumente odkupilo. Leta 1974 je bilo to, društvo jih je najprej podarilo šoli in potem dobilo nazaj. V novembru 1975 so v prosvetni dvorani cirkovški tamburaši imeli prvi nastop. Mara Urih, Dragica Krajnc, Anica Tominc, Peter Krajnc, Branko Kovačič, Stanko Novak, Vinko Pišek, Miran Kovačič, Marinka Brglez, Zvonko Brglez, Leopold Medved, Jože Kramberger, Matevž Vindiš ter dirigent Drago Klein in predsednik prosvetnega društva Anton Brglez so bili na odru. Zaigrali so Ko dan se zaznava, Zbogom, ljubica in Na planincah. Takrat se je začela zgodba, v kateri je bil vsak od članov orkestra pomemben, Anton Brglez, Drago Klein, Peter Krajnc in Ivan Unuk so bili dalj časa na izpostavljenih mestih.

Za sogovornika ob jubileju bi lahko povabili tudi zdajšnjega predsednika sekcije Vlada Brgleza, vendar smo se odločili za mladega člana orkestra, igra prvi brač, Žiga Ciglariča, študenta prava, ki je v orkester prišel leta 2009. "Spomnim se, ko je učiteljica pri razredni uri vprašala, ali bi se kdo pridružil tamburaškemu orkestru. Kot devetletni mulec nisem vedel, kaj je tamburica, še manj sem si predstavljal, kaj pomeni igrati v orkestru. Vendar me je zanimalo," je začel pripoved. "Sčasoma sem se vživel v igranje, slišal in igral nove skladbe, mogoče najbolj pomembno pa je bilo, da sem spoznal ljudi, s katerimi sem odrasel in s katerimi se družim še zdaj, vrstnike, ki smo skupaj prišli v orkester, in starejše, ki so nas tako toplo sprejeli." Dodal je, da je šele v zadnjem času, ko so raziskovali po arhivih, iskali začetke in so starejši obujali spomine, spoznal, da igra v orkestru, ki je oral ledino in to še vedno počne.

Koliko vas je zdaj v orkestru?

V njem nas je 27, kar je največ v naši zgodovini. To pomeni, da je igranje v orkestru še vedno zanimivo. Vsakdo potrebuje neko sprostitev, kamor lahko ubeži pred kruto sodobnostjo. Mi smo ta beg našli v tamburašiji. Velikokrat nam kdo s ponosom pove, da je nekoč igral. Pa da se morda vrne, ko se zadeve umirijo. Zame je igrati v takem orkestru užitek in celo privilegij. Kultura in tradicija namreč od nekdaj spremljata človeštvo in sta odraz družbe. In prav ta raznolikost, ki ju spremlja in ki jo ta društva in orkestri poosebljajo, je nekaj najlepšega. Še lepše je to kulturo in tradicijo prenašati na druge, jih navduševati. Mislim, da bi mi pri tem pritrdili vsi člani orkestra.

Vsak prispeva k celoti in tudi vodenje je pomembno.

Tako je. Vsi za enega, eden za vse. Vsak inštrument je pomemben, od vodilne melodije do ritma. Vse se sestavlja v skupno celoto, vsak prispeva h končni interpretaciji skladbe, dirigent pa nas vse skupaj poveže. Dirigent Peter Krajnc to opravlja več kot odlično. S prijaznim pogledom in toplim nasmehom nas uči in pripravlja na koncerte. Tudi boljšega predsednika, kot je Vlado Brglez, si ne bi mogli želeti. Oba sta odprta za predloge nas mladih, poleg igranja nam nalagata še druga dela in funkcije, učimo se inštrumentov, igranja v orkestru in tudi delovanja v skupini. Ozračje je iskreno, pristno, povezovalno, zaznamovano z veseljem in smehom.

Veliko vas je mladih.

Skoraj polovica v orkestru nas je mlajših od 30 let. Tudi tisti, ki študiramo v Ljubljani, se vselej radi vračamo, saj nas vaje in nastopi orkestra ter druženje ob njih vežejo na domači kraj.

Kakšen je repertoar?

Igramo pesmi Queenov, klasične valčke, Abbo, slovensko narodno in narodnozabavno glasbo in še kakšna stara tamburaška se najde vmes. V 45 letih se je nabralo več kot 320 skladb, gotovo še veliko več, kajti zaenkrat smo pregledali samo tretjino notnega arhiva. Vsi imamo besedo pri tem kaj igrati, mladi in stari, tako lahko dosežemo največji krog poslušalcev.

Torej ste zanimiv ansambel, ki mu je vredno prisluhniti.

Seveda. Kdo pa ne bi rad prisluhnil orkestru s tako tradicijo, tamburaškemu orkestru, ki je prvi v svetu uvedel set bobnov, prvi skupaj s punk bandom nastopil v enourni oddaji na radiu, orkestru, ki igra predvsem za zadovoljno občinstvo ... Po trenutnem projektu prenove, v katerem smo med drugim pridobili več kot 50 novih skladb, bomo zaupanje poslušalcev in skupnosti upravičili. V to trdno verjamem.

Kaj bi si želeli zdaj želeli ob tem, da se znebimo koronavirusa?

Ponovno druženje. Tega, da gre orkester nastopat. Lahko tudi v kraj, za katerega še nisem slišal, in da tam ljudem zaigramo naše skladbe. Prav tako ne bi škodila malo večja pozornost države, namenjena nam, ohranjevalcem tradicije. Pa da končno dobimo tamburaški orkestri priznanje, da smo del slovenske kulture, navsezadnje smo prisotni že več kot 150 let.

Ko bo vse kot prej, pa boste imeli mega koncert.

Ne samo enega. Pripravljamo veliko presenečenje. Upam, da bo to čim prej.