(INTERVJU) Dr. Bojan Knific: Obutev še vedno nosimo zato, da z njo zavarujemo noge pred vplivi okolja. Eni več dajo na udobje, drugi na modo

​Punčohi, šolni, črevlji, šuhi, na različnih delih slovenskega ozemlja so obuvala ljudje različno poimenovali.

Povsem drži. Na Slovenskem so ljudje uporabljali številne izraze za različna obuvala. Danes poznamo čevlje, škornje, copate, opanke, cokle in še mnoge druge, katerih imena razkrivajo, čemu so namenjeni oziroma na podlagi česa so se razvili. Še vedno so znani salonarji, balerinke, adidaske, kroksi, poleti nosimo japonke, nekaj časa so bile pozimi priljubljene skibucke, za v moker sneg so prek čevljev obuli galoše ali snežke. Za smučanje uporabljamo pancerje, za drsanje drsalke, za nogomet kopačke, za plezanje plezalke, kotalke so nadomestili rolerji. Ampak to je zgolj današnja doba, lahko si predstavljate, da je bilo imen v preteklih stoletjih še veliko več, mnoga so skoraj pozabljena, predvsem pa je na podlagi zapisov včasih težko razvozlati, kaj je imel avtor mislih, ko je omenil kakšno obuvalo.

Od kdaj je izraz čevelj?

Prvič se omenja leta 1555, pogosteje kot čevelj so rekli črevelj, ime se je razvilo iz besede čȇrvo, ki je označevala kožo in usnje. Znane so še mnoge različice zapisa tega imena, na primer zheuli in zhrevli, črieul, čeul, čriulji, čreuli in podobno. Poleg tega so za čevlje uporabljali številne druge izraze: čižem, punčoh, šolen, bakanč, rančoš, mestve ..., ponošenim čevljem in drugim obuvalom rečemo škrpet, škrpeta, škrpetelj, tudi šveder. Beseda punčoh, ki je bila na Štajerskem najbolj pogosta za visoke čevlje z vezalkami, je prevzeta iz nemščine, kjer so takim čevljem rekli Bundschuh. Prekmurci so take čevlje pogosto imenovali čižmi, besedo so prevzeli iz madžarščine, a so hkrati s tem izrazom označevali tudi škornje.

Potem so skoraj vsa obuvala postala čevlji: nogometni čevlji, smučarski čevlji, planinski čevlji, pohodni čevlji, čevlji za golf in tako dalje.

Danes nam je jasno, kaj je čevelj, pozabljamo pa, da so v preteklosti s tem izrazom v Porabju in marsikje na Štajerskem označevali tudi tisto, čemur bi danes rekli škorenj. Še bolj zapleteno je s topankami, ki so jih poznali Prekmurci in vzhodni Štajerci. Očitno gre za opanke, za katere bi mnogi rekli, da jih Slovenci niso poznali in da gre za obuvala, ki so jih nosili južno na Balkanu. Vendar ni tako, opanke so pred stoletji nosili domala povsod na Slovenskem.

V kmečkem okolju so bili bosi

Kaj so v preteklosti obuvali, je bilo seveda tudi odvisno od tega, h kateremu stanu je kdo pripadal. Kako so bili pri nas obuti pripadniki najnižjega stanu?

Predvsem so ljudje v kmečkem okolju stoletja hodili bosi. Deloma zaradi podedovanih navad, a hkrati zato, ker si obutve niso mogli zagotoviti oziroma so z njo varčno ravnali. Pogosteje kot odrasli so bili bosonogi otroci, ženske pogosteje kot moški, pogosteje kot v mestih so ljudje hodili bosonogi v kmečkem okolju, praviloma toliko bolj in pogosteje, kolikor bolj revni so bili. Bosi so hodili predvsem poleti, praviloma ob vsakdanjih dneh, za pražnje priložnosti so nosili preprosto izdelana obuvala.

Bosi smo radi hodili otroci.

Ja, najdlje se je bosost ohranila pri otrocih, za katere je še v letih med obema vojnama veljalo, da so obuvanje povsem opustili po cvetni nedelji, ko so rekli, da je zemlja žegnana in da je od takrat do jeseni otrok lahko bos. Sicer pa je Valvasor še v 17. stoletju pisal, da na Slovenskem ljudje v snegu in najhujši zimi hodijo včasih bosi po deželi, ne zaradi revščine, ampak ker prezirajo mraz.

Premožnejši so že sledili evropskim trendom in tudi modi. V vaši knjigi omenjate kljunaste čevlje. Kakšni so bili?

Ljudje praviloma želimo izstopati iz povprečja, si izmišljujemo mnoge stvari, da bi bili drugačni, boljši, novi, moderni ... In tako so v poznem srednjem veku prišla v modo obuvala, ki so bila spredaj izrazito podaljšana, imela so dolgo konico, rekli so ji kljun. Dolžina tega kljuna je bila odvisna od položaja nosilca, določali so jo oblačilni redi, danes bi jim rekli zakoni. V njih je bilo zapisano, kako dolgo konico ima lahko pripadnik posamezne družbene skupine, višje na družbeni lestvici je bil, daljša je bila lahko njegova konica. Knezom in princem je bilo dovoljeno imeti konico dolgo do 2,5 stopala, visokemu plemstvu do dveh stopal, vitezom do 1,5 stopala. Takih obuval že stoletja ne poznamo več, se je pa od takrat ohranil rek živeti na veliki nogi, kajti ti najpremožnejši so res živeli na njej, čevlji so dajali vtis, da je njihova noga velika. Imeli so veliko pod palcem, lahko so veliko zapravljali, živeli so na veliki nogi.

Čevlji so prisotni v pregovorih in tudi pesmih.

Prav neverjetno je, kako so se obuvala v številnih prenesenih pomenih usidrala v naš jezik. Še vedno uporabljamo številne reke, čeprav ne poznamo njihovega prvotnega pomena.

Ženski čevlji so tudi že pred stoletji bili posebni, imeli so zelo visoke podplate.

Težko si predstavljamo, da bi danes nosili čevlje s tako debelino podplata, kot so jih nosile najpremožnejše in ekstravagantno obute plemkinje v 16. stoletju. Debelina podplatov se je sčasoma večala in dosegla tudi pol metra, da so bile ženske videti kot velikani, same pa praktično niso mogle hoditi in so potrebovale pomoč služabnic. Tudi ti čevlji so pustili sledi v sodobnost. Tako debelih podplatov v spodobnem obuvanju sicer ne poznamo, čeprav so bili debeli podplati priljubljeni v sedemdesetih letih 20. stoletja, ohranil pa se je rek, da daš nekoga na čevelj. Zgodba namreč govori, da sta se služabnici, ki sta pomagali svoji gospodarici pri hoji na teh visokih čevljih, z njo sprli in jo pustili na njih. Ostala je v milosti in nemilosti, da ji nekdo drug pomaga s teh čevljev. Kakor mora danes tisti, ki ga na primer v službi dajo na čevelj, iskati pomoč pri drugih, tisti, ki ga je dal na čevelj, se z njim ne bo več ukvarjal.

So bili še kakšni obutveni ekstremi?

Še mnoge zanimivosti so bile povezane z ekstremnimi oblikami, z njimi so ljudje skušali opozarjati na svoj ugleden družbeni položaj. Čevelj, ki so mu rekli kravji gobec, tudi medvedja taca ali račji kljun, je bil nekaj časa priljubljen. Ta spredaj ni bil dolg kot kljunasti čevelj, ampak izrazito širok. Ekstremi v obuvanju so številni, v sodobnosti so to pete, ki so včasih prav nerazumno visoke, kažejo pa prav to, kar nekateri ljudje potrebujejo: da so opaženi.

​Leseni klini v obuvalu

Praktičnost pa je vendarle vsakič prevladala, ali ne?

Seveda, med največjim delom prebivalstva je bila praktičnost vedno v ospredju. Modne muhe, kakor bi jim rekli danes, pridejo in se poslovijo, predvsem pa jim v ekstremnih primerih večinsko prebivalstvo ne more slediti. To je tudi temeljni cilj mode, moda skupaj z novimi tehnološkimi rešitvami vedno vpliva na ljudi, a ekstremi ostajajo rezervirani za posameznike. Obutev še vedno nosimo zato, da z njo zavarujemo noge pred vplivi okolja. Eni več dajo na udobje, drugi na modo.

V teh časih imamo v prodajalnah posebej oddelke za ženske in moško obutev, čeprav se nekatere niti ne razlikujejo bistveno.

Točno tako je. In se nam ne zdi čudno, če na primer moški in ženska nosita enake planinske čevlje, podobno je s copati in še s čim. Je pa dejstvo, da je večina obuval namenjenih ali le moškim ali le ženskam. Podobno je bilo v preteklih stoletjih. Cokle enakih oblik so obuvale ženske in moški, tudi druga obuvala so bila v osnovi podobna, v nadrobnostih pa so bile vseeno razlike. Tudi v tem, katera obuvala so bila bolj pogosta pri enih ali drugih. To je bilo povezano tudi z družbeno vlogo posameznika, ženske so bile pogosteje doma, moški so odhajali na pot, opravljali težja fizična dela.

Kako je bilo z materiali? So pri tem tudi bile zmerom kakšne novosti?

Nedvomno. Za pražnje dni je bil poljubljen telečji boks, kot najslabše je veljajo svinjsko usnje, podplati so bili najpogosteje iz govejega. Zlasti od 19. stoletja dalje, ko se je bolj intenzivno začela razvijati serijska izdelava obutve, so inovacije korenito spremenile način izdelovanja in podobo obuval. Do sredine 19. stoletja so bili vsi čevlji izdelani tako, da je bil podplat prišit na zgornji del, potem se je razvila klinčana izdelava, pri kateri so bili podplati na gornji del pribiti z lesenimi cveki, klinčki. V 20. stoletju se je razvila lepljena izdelava, ob njej še mnoge druge, ki so omogočale hitrejšo in cenejšo proizvodnjo. Spremenile so se tehnologije izdelovanja usnja, razvili so se številni umetni materiali, čevljarji še vedno iščejo načine, kako izdelati obutev, ki se bo najbolje prodajala.

Veliko se je spremenilo.

Res je. Ljudje pol tisočletja niso poznali čevljev, ki bi razlikovali levo in desno nogo, vsi so bili izdelani, pri nas so rekli, na glih kopit, torej bili so simetrični. Če je bilo to v navadi še pred sto leti, je danes skoraj nepredstavljivo, da bi nam bilo vseeno, ali bi čevelj dali na levo ali desno nogo. Le pri kakšnih preprostih copatah se je ta simetrična oblika, ki obliki nog ni prilagojena, še ohranila.

Od Tržiča do Maribora in Turnišča

Na Slovenskem je bilo veliko izdelovalcev čevljev, od kod so bili najpomembnejši?

Težko ne omenim Tržiča, kjer se je čevljarstvo razcvetelo v sredini 19. stoletja, ko so letno na deset tisoče čevljev prodali tudi na sejmih na Štajerskem, Žiri so bile veliko čevljarsko središče, v Škofji Loki so bili znani po izdelovanju obuval iz polsti, kot dobri izdelovalci obutve so bili znani čevljarji v Turnišču, seveda tudi v Mariboru in drugod. Skoraj ni bilo vasi, v kateri ne bi bilo čevljarja, več jih je bilo v trgih in mestih. Večinoma so obutev izdelovali za ljudi v svojem okolju, v večjih čevljarskih središčih pa so jo izdelovali serijsko, jo podajali na sejmih in pozneje v specializiranih prodajalnah.

Ob razstavi v Trstu konec 19. stoletja sta čevlje razstavljala tržaški in mariborski mojster, piše v vaši knjigi. Kakšne je izdeloval mariborski mojster?

Iz leta 1871 je zapis o Tržaški razstavi, na kateri je obuvala razstavil tudi čevljar iz Maribora. Izdelana so bila iz različnega usnja, tudi iz volnenega blaga, polsti, žameta in svile. Pisec je posebej omenil čevlje za gospe in gospice in pri tem poudaril, da kažejo ono nenaravno, nezdravo podobo, da imajo visoke drobne, drobne pete, tako da dotična oseba v resnici hodi po prstih! Zapis je treba razumeti v kontekstu časa, je pa jasno, da so v Mariboru izdelovali tedaj modno obutev s petami, ki si je utirala pot v meščanskem okolju.

Kaj so si natikali na noge Štajerci?

Če pogledamo precej nazaj, v 18. stoletje, se za kmečko prebivalstvo na Štajerskem omenjajo rjavi in rumeni škornji, ne rumeni, kakor bi to barvo razumeli danes, šlo je za škornje, ki so bili izdelani iz nebarvanega usnja. Škornje so nosili moški, zelo pogosti so bili med ženskami tudi še pozneje v 19. stoletju, ko so Štajerci pogosto nosili tudi škornje z vihali, torej visoke škornje, ki so segali prek kolen, gornji del pa so lahko zavihali, da jih niso ovirali pri delu. Uveljavili so se nizki čevlji, šolni, ki so se na nartu lahko zapenjal iz zaponkami, v drugi polovici 19. stoletja pa začnejo prevladovati visoki čevlji z vezalkami, najpogosteje so jim rekli čižmi ali punčohi. Podobno je bilo v Prekmurju, od koder so se ohranili posebni škornji z gubanimi golenicami, del ob gležnju je bil urejen v gube, ki so jim dale svojstven videz. So pa prišli taki škornji v rabo na Slovenskem z meksikajnarji, slovenskimi vojaki, ki so se v Mehiki borili za cesarja Maksimiljana, brata cesarja Franca Jožefa. In še ena posebnost se je razvila in ohranila na Štajerskem, natančneje na Pohorju, najbolj na Skomarju, kjer je bil rojen ljudski pesnik Jurij Vodovnik (1791-1858). V svojih pesmih je pogosto omenjal cokle, ki so bile sicer znane povsod na Slovenskem, a so na Pohorju postale prepoznaven identifikacijski simbol, s katerim se ljudje istovetijo še danes.

Čevlji so bili vedno zelo velik strošek. Tako so šli iz roda v rod, kajne?

Za otroke nedvomno drži, da so čevlji prehajali s starejših na mlajše. Znana so številna pričevanja, da so revni otroci zaradi pomanjkanja tudi pozimi hodili bosi, da so imeli v družini ene čevlje za otroke, ki jih je za v cerkev k prvi maši obul najstarejši, ko se je vrnil, pa je šel k drugi maši z njimi mlajši. Zapuščinski inventarji zlasti za starejša obdobja pričajo o tem, kako malo obutve so imeli ljudje, mnoge so v edinih čevljih, ki so jih imeli, pokopali. Predvsem se je treba zavedati, da so pri kmečkem prebivalstvu obuvala služila namenu zaščite noge pred mrazom in poškodbami nog. Ni jih bilo v izobilju, poleg tega moramo vedeti, da so ljudje veliko hodili po blatnih in kamnitih poteh, na katerih so se obuvala precej hitro obrabila. V naših predstavah je ostalo, da so bili čevlji včasih bolj trpežni, da je bilo usnje boljše, a če pogledamo dlje v preteklost, ni bilo tako. Predvsem podplat je hitro dobil luknje, zato so se mnogi čevljarji ukvarjali s popravilom čevljev. Rekli so tudi, da so na podplat pribili nado - upanje, da bodo še nekaj časa služili namenu.

Zdaj ima vsak več parov čevljev, večina niti ne ve, koliko. Gotovo tudi vi sodite med take?

Res jih nimam preštetih. Bi rekel, da kar se tega tiče, sodim med povprečne Slovence. V omari imam nekaj parov, ki jih hranim bolj zato, ker mi jih je škoda zavreči, in nekaj parov, ki so mi udobni in jih redno nosim. Imam pa še nekaj parov, ki niso namenjeni nošenju, temveč razstavljanju, v tem sem pa verjetno drugačen od večine Slovencev.

Je pa velika škoda, da so naši odlični proizvajalci čevljev propadli. Veliko znanja je bilo, proizvodnja je bila utečena.

S tem je narejena domala nepopravljiva škoda, a je še vedno čas, da se vsaj nekaj znanj ohrani. Upam si trditi, da bomo ljudje tudi v prihodnje hodili večinoma obuti, obuvala bomo potrebovali. Možnosti, da nosimo obuvala, ki so izdelana v Sloveniji s slovenskim znanjem, je še veliko in bodo ostale, dokler bomo imeli čevljarje, ki jih bodo izdelovali. Je pa res, da jih je vedno manj. Šole, v kateri bi se čevljarji izobraževali, nimamo več. Znanje gre ponovno le od ust do ust, oziroma kot so rekli včasih, da se znanje z očmi krade, a to ni dovolj. Generacija čevljarjev, ki se je šolala, je že v zrelih letih, zato je za sodobnost in prihodnost ključno, da se znanja ohranijo v praksi, da dobimo novo mlado generacijo čevljarjev, ki bo poznala dediščino, a bo hkrati gledala v prihodnost.

Seveda, staro naj bo podlaga za prihodnost.

Trenutno v Sloveniji ni čas, ki bi bil naklonjen množični industrijski proizvodnji, obstajajo pa druge možnosti, povezane z razvijanjem znanj in novimi tehnologijami, pa tudi z razvijanjem obuval, ki jih bomo Slovenci nosili zato, ker so izdelana v Sloveniji, ker smo na to ponosni in ker se zavedamo, da ima kupovanje slovenskih proizvodov poleg praktičnega tudi druge pomene. Če se bodo na osnovi dediščine razvili kakšni sodobni čevlji, ki bodo nosili tudi pridih obutvene ali druge slovenske dediščine, se mi zdi to še toliko bolj dragoceno.