(INTERVJU) Feri Lainšček: Ritem strasti je večen. Večna so tudi čustva, ki cigansko glasbo najbolj navdihujejo

Ob glasbenih trendih, ki prihajajo in odhajajo, je romska ali ciganska glasba večna. Zakaj je tako? Kaj ji ohranja čarobnost?

Ritem strasti je večen. Večna so tudi čustva, ki to glasbo najbolj navdihujejo. Milan Ostojić, glasbenik in skladatelj, ki je za zgoščenko skupine Del tuha ustvaril večino melodij, je nekoč davno, verjetno kar ob najinem prvem srečanju, glasbo primerjal s ptico, ki ne pozna meja. S tem se je posredno dotaknil še ene značilnosti romskega glasbenega izražanja. Želje po svobodi v vseh pogledih. Ciganska glasba ves čas ohranja prvinskost in pristnost, ki sem jo omenil na začetku, obenem pa se navzema vsega zanimivega, s čimer se na svoji poti sreča. Čeprav ne gre za posebej premišljeno podjetje - razen morda, ko je treba poslušalcu vzvaloviti dušo -, je v času in prostoru zmeraj postavljena tako, da se njena formula latentno ohranja.

Joe Zawinull, Django Reinhardt, The Gypsy Kings so igrali romsko glasbo, Ron Wood od Rolling Stonesov in Robert Plant iz Led Zeppelin imata romske korenine.

Pa še mnogi drugi, seveda. Sam za zmeraj ostajam najbolj očaran nad tem, kar je ustvaril moldavski skladatelj Eugen Doga, ko je delal glasbo za kultni film Emila Lotjanuja Cigani letijo v nebo. Gre pravzaprav za take priredbe tradicionalne romske glasbe, ki njene ritme in sentimente samo še potencirajo. Nekako podobno se je tega kasneje lotil tudi bosanski rockovski glasbenik Goran Bregović, ki je prav tako začel z glasbo za film Emira Kusturice, nato pa je imel nekaj časa celo svoj pretežno romski orkester, s katerim je veliko nastopal po svetu. Oba primera omenjam zato, ker so mi bližje tiste priredbe ciganske glasbe, ki svojega navdiha preveč ne zakrivajo.

Esmo Redžepovo in Šabana Bajramovića tudi moram omeniti. Ikoni, kajne?

Omenili ste vrhunska romska pevca in res tudi ikoni. Sta si pa v bistvu zelo različna in morda lahko najbolje opišeta vso razsežnost ciganskega življenja z glasbo. Romska in makedonska glasbenica Esma Redžepova Teodosievska, v svetu znana kot romska kraljica, se je ukvarjala tudi s človekoljubno dejavnostjo, posvojila in vzgojila je več kot štirideset otrok, zavzemala se je za pravice žensk in bila je predlagana celo za Nobelovo nagrado za mir. Romski in srbski glasbenik Šaban Bajramović, ki so mu predvsem na Balkanu pravili tudi kralj ciganske glasbe, je prišel na sceno in odšel v legendo povsem drugače. Končal je le nekaj razredov osnovne šole in si glasbene izkušnje pridobil na ulici. Živel je bolj ali manj boemsko, tudi ko je bil že zelo slaven, je raje kot na koncertih nastopal po kavarnah in zabaviščih. Skratka, glasbena industrija se mu je zdela nujno zlo, njegova avtorska dela so ostala nezaščitena in umrl je pravzaprav povsem obubožan. Nedolgo tega sem v Beogradu slišal pripoved o tem, kako je na koncu moral prodati še svoj znameniti stari mercedes. Ne vem pa, ali je ta zgodba resnična ali gre že za legendo.

Pisatelj Miljenko Jergović je napisal, da je vsak, ki preposluša Bajramovićevo ploščo, cigan, in vsak, ki posluša blues, črn. In da smo vsi, ki imamo radi dobro muziko, tudi cigani in črnci. Kaj pravite na to?

Nekoč sem v šali dejal, da so pri nas sicer mnogi zadržani do Romov, cigansko glasbo pa vsi radi poslušajo. Ko zdaj razmišljam o tem, se mi zdi, da je v domislici veliko resnice. Čeprav je tudi res, da se lahko polno dotakne le tistih, ki se ji upajo povsem prepustiti. Ta ritem vabi na ples, zato je treba plesati, da ga občutiš. Melodija je polna čutenja, besede želijo nagovoriti srce, zato se je treba smejati ali pa, še pogosteje, jokati …

Pri nas imamo Vlada Kreslina, ki ima v svoji panonsko čuteči duši romske glasbene primesi, Zoran Predin zmerom pove, da ima rad ta sentiment. Torej je v Sloveniji v mainstreamu tudi prisotna romska glasba?

V mainstreamu je tako, kot pravite. Sicer pa je pristna in izvirna romska glasba na naših televizijskih in radijskih postajah bolj malo prisotna. Izjema sta svoj čas morda bili skupini Halgato band in Langa.

Langa je celo nastopila na Emi in skoraj na Eurosongu. Tja bi torej skoraj šli tudi vi kot avtor besedila.

Langa bi nastopila na Eurosongu, če se ne bi pri glasovanju malce zalomilo. Pesem je bila potem res velika radijska uspešnica. Še več besedil sem napisal za Halgato bend, ki sva si ga z Milanom Ostojićem pravzaprav izmislila. Ime je recimo dobil po junaku iz mojega romana Namesto koga roža cveti. Halgato bend je bil sicer sestavljen iz terasa glasbenikov in nikoli ni bil povsem romska zasedba. Odlikovalo ga je večglasno petje vseh članov, pika na i pa je bil seveda izjemen vokal romske- ga glasbenika Jožeta Kovača Uri- ja.

Zacumprano srcej je sveža plošča Del tuhe. Kako bi opisali ploščo in glasbo na njej?

Skupino Del tuha sestavljajo romski glasbeniki iz več vasi v Prekmurju in so v tem smislu avtentična skupina. Večino melodij je ustvaril Milan Ostojić in prav preko njih se je, se mi zdi, ta skupina nekako uglasila z izročilom že omenjenih skupin. Skladbe na zgoščenki z naslovom Zacumprano srcej so pravzaprav plesna glasba. Pri nekaterih bolj izstopijo romski ritmi, pri drugih so bolj prepoznavni panonski sentimenti, vsekakor pa je vse to zloženo tako, da zgoščenko lahko poslušamo tudi v avtu in se imamo ob tem lepo. V tem smislu je pričujoči glasbeni material pravzaprav svojevrstna redkost, saj je v slovenski Panoniji malo skupin, ki bi ustvarjale tovrstno glasbo, čas življenja z virusom pa je, kolikor opažam, ustavil še tiste redke, ki so kaj takega načrtovale.