Denis Bende Živčec
Ankarančan, povejte, vam je ob vsem, kar počnete, letos sploh uspelo priti do morja?
Bolj malokrat. Letošnje poletje je bilo kar pestro z vsemi koncerti, predstavami in vsem, kar se je dogajalo, tako da je morja bilo malo, zlasti slovenskega. Malce sem pobegnil k sosedom, ampak sem hitro prišel nazaj, ker nas je čakal avgusta velik koncert v poletnem gledališču na Studencu in so bile priprave kar dolge. Spraviti skupaj bend pa vaje, da se potem vse skupaj zgodi na odru ... za tem je kar nekaj priprav. Zdaj pa se je začela že nova sezona, poletja je konec in gremo naprej.
K sosedom, pravite. Ste tipičen Slovenec, ki ima počitniško prikolico na Pašmanu?
Ne, nimam nobene prikolice, žal. Imam samo prijatelje z različnimi počitniškimi prikolicami v okolici.
Te dni ste med poslušalce poslali novo skladbo in spot Za vse čase. Pravite, da vam je besedilo prav posebej všeč. Kaj je v njem takšnega? Zdi se, da ste vanj ujeli lep košček poletja.
Drago Mislej Mef je napisal besedilo za to krasno skladbo, in ko sem ga prvič prebral, sem rekel: okej, to je to. Eno lepših besedil, res zajema poletje, vse tisto, kar je poletje predstavljalo za nas. Tisto, kar podoživljaš potem, ko je poletja že konec. Besedilo je preprosto pristno. To imam rad v življenju, tudi glasba, ki jo ustvarjam, je pristna in sega do ljudi. Upam, da je tudi ta pesem segla do vseh vas.
Imate svojo najljubšo primorsko skladbo?
Imam, to je Zate od Bazarjev. Napisala sta jo Drago Mislej Mef in Marino Legovič, večkrat sem jo že prepeval tudi na svojih koncertih, nazadnje smo jo priredili v tercet z Moniko Avsenik in Saro Lamprečnik. Zame to ni le najlepša primorska skladba, ampak slovenska nasploh.
Princ romantike vam pravijo. Meni to zveni že kar malce presladko.
Ah, zakaj pa ne. Meni se zdi tak lep naziv, ni nekaj, kar bi zvenelo grdo. Že princ je taka grajska beseda, kaj šele romantika. (smeh)
Kaj je za vas romantično?
Uf, to je široko vprašanje. Lahko so to poletni večeri v dobri družbi, ob dobri glasbi, to je lahko romantično, ljubezen je romantična, vsak najde svojo romantiko. Zame je bilo to poletje romantično, kar zadeva koncerte, glasbo, mojo ekipo, glasbenike, s katerimi ustvarjamo. To je zame romantika.
Torej taka kolektivna romantika.
Tako. Več nas je, boljše je. (smeh)
Doma sem zmeraj imel svoj steber
Zdi se, da ukvarjanje z glasbo pri vas sploh ni bilo izbira, ampak v zibelko položeno dejstvo. Prihajate iz družine, ki ji glasba pomeni zelo veliko. Ste si kdaj želeli početi še kaj drugega?
Ja, zobozdravstvo. Glasba je res od nekdaj del mene in že ko sem bil majhen, sem se začel ukvarjati s klavirjem, prepevanjem v raznih zborih, otroških, mladinskih. Glasba je absolutno del mojega življenja in ne znam si predstavljati, da ne bi počel tega, kar počnem. Pot me je kasneje sicer zanesla tudi drugam, kot srednješolca te začnejo zanimati druge stvari, tudi medicina, naravoslovje, bil sem kar široko odprte glave, kar se tega tiče, in sem se rad podal tudi v druga znanja ali se ukvarjal z drugimi stvarmi. A vedno znova se je glasba vrnila. Zdaj sem ambulanto dal na stran in glasbi spet pripada sto odstotkov mojega dneva.
Iz kakšne družine prihajate? O vašem zasebnem življenju ne vemo prav veliko, a zdi se, da so vaši starši veliko stvari naredili zelo prav.
Doma sem bil deležen zelo velike podpore, vedno, pri vsem, kar sem počel. Doma sem zmeraj imel svoj steber. To se mi zdi ključno. Karkoli že boš v življenju počel, tudi če boš vmes zašel, boš s podporo doma našel pravo pot. Na ta način je vse lažje.
Tudi vaših staršev se je dotaknila glasba.
Mama je glasbenica oziroma učiteljica glasbe, oče je sicer informatik, ampak dolga leta igra trobento, sestra violo, tako da, res je, glasba nikoli ni bila pod vprašajem. Niti v obdobju, ko sem začel s klavirjem, ali ko so prišla leta, ko se mi tega ni več ljubilo početi. Mama je vedno rekla: najprej boš končal to in ko boš končal teh šest let, se boš odločil, ali boš pustil ali boš nadaljeval. Po šestih letih sem si rekel, da brez tega tako ali tako ne morem.
Ste bili deležni stroge vzgoje? Delujete človek discipline.
Bilo je obojega. Strogih in manj strogih momentov. Mama je verjetno bila bolj stroga v družini, a včasih kak potisk v življenju potrebuješ, da ne zaplavaš drugam. Dobro je, če te med odraščanjem nekdo vodi.
Kaj je najdragocenejši nasvet, ki ste ga dobili doma?
Ta, da naj v življenju počnem tisto, kar me zares veseli. Da se zjutraj zbudim in rečem: danes imam toliko lepega narediti, da lahko opravljam poklic, ki je zame najpomembnejši in me najbolj razveseljuje. To sem, vsaj mislim, zdaj našel. Glasba je postala moj poklic. To je ob koncu dneva najlepše.
Zdi se, da ste se kljub izjemnemu talentu morali za uspeh, ki ga zdaj žanjete, potruditi bolj od povprečnega slovenskega izvajalca. Ste akademsko izobraženi, a trajalo je kar nekaj časa, da se je publika v zadnjih letih tako zatreskala v vas. Festivalske zmage nizate eno za drugo. Nekateri drugi, manj kakovostni izvajalci pa so uspehe želi že prej. Kaj je bila vaša prelomna točka?
Morda imate prav. Ta leta šolanja so bila zame ključna v tem, da sem ustvaril določeno tehniko. Šola je bila zame vedno prva, da se počutim varnega v tem poklicu. Počutim se varnega, ko stopim na oder, ker vem, da bom publiki lahko predal vse tisto, kar ji želim predati. Ključna pa je bila najbrž tudi zmaga na Melodijah morja in sonca. Takrat sem vedel, da se moram odločiti, usmeriti vse svoje misli in čas v glasbo. To je bil trenutek, ko sem odločil, kaj bom primarno počel v življenju.
Niste zdrahar, niste škandalozni tip.
Mogoče mi to ni ravno pomagalo v življenju, ampak tega ne potrebujem, pa tudi mislim, da moja publika ni taka, da bi jo zanimalo, kaj se meni škandaloznega dogaja v življenju. Ker se mi ne. Mislim, da imam to publiko, ki me ima rada zato, ker sem, in ima rada glasbo, ki jo ustvarjam. To je publika, ki mi vrača energijo.
Z Raiven se slišita vsak dan, tudi za popolne neumnosti
Je kakovosti težje prodreti, ko so obča ušesa vajena povprečnosti in instantnosti?
Kako zanimivo vprašanje. Morda. Sam želim glasbo ustvarjati na visokem nivoju in jo takšno predati publiki. Vesel sem, da jo publika vedno bolj jemlje za svojo. Morda je v tem smislu včasih težje, če je publika navajena na druge, drugačne zvrsti. Ponudiš to, kar imaš ponuditi, in upaš, da bo publika to sprejela. Vem, da smo na dobri poti in da nas čakajo še lepe stvari.
Skladba Brajde vam je všeč?
Ne poznam. Res ne.
Magistrirali ste iz opernega petja. Kakšni so vaši spomini na študijska leta?
O, super, lepa leta so bila to. Sredi medicinskega faksa sem se vzporedno vpisal še na akademijo za glasbo, takrat sem spoznal Raiven, ki je bila moja sošolka. Sicer sem eno leto starejši od nje, povezala sva se v absolventskem obdobju in nadaljevala pot na magisteriju. Spomnim se, ko smo bili pri nemščini in je ona z roza lasmi tam nekaj pametovala, profesorica pa je pohvalila njeno barvo las. Nato smo se eno uro pogovarjali o njenih laseh. To so ti spominčki na verjetno najlepša leta.
Vajino prijateljstvo še zmeraj traja in je zelo intenzivno. Skoraj ne mine intervju, da drug drugega ne bi omenjala.
Če pa se imava tako rada. Super sva, slišiva se vsak dan glede vseh mogočih reči, včasih tudi za popolne neumnosti, pa tudi nove projekte. Včasih da ona meni kaj poslušati, včasih jaz njej. Čeprav ustvarjava različne zvrsti, vedno rada stojiva skupaj na odru.
Jo tudi vi kličete Mama tako kot oboževalci?
Nikoli je ne kličem tako, mi niti na misel ne pade.
Imata skupni spomin na kakšno zabavno študijsko dogodivščino?
Veliko tega sem že pozabil. Spomnim pa se, kako sva nekoč pri njej nosila kavč iz spodnjega nadstropja v zgornje po tako ozkih stopnicah, da sva to komaj izpeljala. Vedno se nama kaj dogaja, ko se kam voziva, prepevava, ampak nič kaj zares drastičnega.
Nobeden od vaju pa najbrž ni bil kralj ali kraljica brucovanja.
Skupnega brucovanja niti nisva imela.
Operno petje in pop, kak glasbeni puritanec bi morda privzdignil obrv. Je to preživet predsodek? Ste imeli kak pomislek, ali to sploh združevati?
Morda je to včasih bil predsodek, a danes je veliko glasbenikov, pevcev, ki se ukvarjajo z obema zvrstema. Danes moraš biti prilagodljiv, odprt. Če lahko izvajaš več slogov, zakaj pa ne. Vedno pravim, da je inštrument en, tehnika ena, če pa uporabljaš to za različne stile, različne zvrsti, ti gre to samo v prid.
Raiven je doživela Evrovizijo, vi pa imate radi bleščičaste suknjiče. Nikjer v prodajalnah jih ne vidim. So narejeni samo za vas?
Tu in tam kakšnega zasledim na spletu, nekaj jih je bilo tudi sešitih zame. Prijateljica je stiliska, imam suknjič z velikim srčkom na hrbtu, tega je sešila ona.
Obstaja zelo realna možnost, da se bo naslednje leto vrnila Ema. Zmaga na tem festivalu vam še manjka.
Zagotovo je nastopiti na Emi ali celo Evroviziji moja želja. Ne čutim pa, da bi bilo to že zdaj oziroma na prihodnji Evroviziji. Ampak nikoli ne reci nikoli. Če bomo imeli pravo pesem, če jo bom videl na tem odru, zakaj pa ne.
Ekscesni evrovizijski oder je danes pravzaprav vse to, kar vi niste.
Na takem odru moraš predstaviti nekaj, kar si ti, nekaj, kar predstavlja tebe, ne nečesa, kar je mogoče pompozno navzven, ampak to nisi ti. Če igraš na to karto, da predstaviš sebe, svojo glasbo, svoj vokal ... Najbolj pompozno, kar lahko predstavim, sta moj vokal in moje pevske zmožnosti. Kar nekaj pevcev je bilo na ta način že uvrščenih visoko. Ni pa pravega recepta. A če si res to, kar predstavljaš, ljudje to začutijo. Verjamem v pristnost.
Koliko ste obremenjeni z glasbenimi trendi? Vaša glasba je pravzaprav najbližje slovenski popevki. Zelo slovenska.
Poslušam različno glasbo in hočem to tudi v naše skladbe produkcijsko vpeljati, modernizirati nekatere zvoke in produkcijo. Name je imela velik vpliv Italija, Sanremo, kar se čuti v mojih skladbah. Miro Buljan je produciral moj zadnji album in pripeljal nekaj več hrvaškega popa, dobrega popa, v našo produkcijo. Gre za nekakšen miks slovenskega, hrvaškega in italijanskega sloga. Nikoli pa se nisem zares obremenjeval s tem, kaj je zdaj v trendu, kaj bo vžgalo, ampak tisto, kar je bilo všeč meni in moji ekipi.
Konec koncev ne osvajate diskotek, mar ne?
To nikoli ni bil moj namen, rad pa osvajam dobre odre in dobro publiko.
Ja, imamo tudi zlomljena srca
Ko poslušam vaše skladbe, se mi zdi, da so polne nostalgije, pogrešanja, ljubezni, ki je ušla skozi prste. Ali mora glasbenik imeti vsaj malo zlomljeno srce?
Zagotovo, vsak glasbenik, pa tudi vsak človek nasploh, je enkrat imel zlomljeno srce in to moraš potem preliti v skladbe, napisati tekst. Pri tem se najdemo, tukaj smo lahko res pristni. Tudi če interpretiraš tekst, ki ni tvoj, vedno najdeš nek svoj moment iz življenja, na katerega pomisliš ali pa se zliješ s tem besedilom in ga prepišeš nase. Tako da ja, imamo tudi zlomljena srca.
V kateri pesmi vas najbolj najdemo?
V skladbi Torek, katere avtor sem. Pa tudi Med nama, ki je prva skladba, s katero sem se sploh predstavil na festivalih. To sta skladbi, ki sta najbolj v mojem srcu.
Imate sploh čas za ljubezen?
Vedno je čas za ljubezen, v kakršnikoli obliki že. Brez ljubezni človek ne more živeti, vedno moraš iskati osebe, ki so ti blizu. Kot glasbenik, kot oseba absolutno vedno najdem čas tudi za ljubezen.
Kaj pa čas za zvezo?
Prepuščam se toku življenja in vsem tem stvarem. Zdaj je glasba moja prva ljubezen in z njo sem nekako v zvezi. Prepuščam se, zdi se mi, da je to tak širok pojem, ki ga ne smeš odmisliti, ampak se zgolj prepustiti.
Je lahko dober umetnik zares srečen?
Je, zagotovo, saj na koncu je umetnost tudi sreča. Ne morem si predstavljati, da bi počel nekaj, v čemer ne bi bil srečen. Niso vsi umetniki nesrečni.
Lepo in plodovito je bilo vaše sodelovanje s Triom Vivere. Potem pa naenkrat novica, da odhajate.
V bistvu sem bil malce postavljen pred to dejstvo. Nisem se odločil povsem sam, a bi verjetno sčasoma prišel do te odločitve. Postavljen sem bil pred dejstvo, naj se odločim, ali bom nadaljeval sodelovanje s Triom Vivere ali se popolnoma posvetil svoji glasbi, koncertom, svoji karieri, in nekako se mi je zdelo logično, da sem izbral sebe.
Kdo vas je postavil pred dejstvo?
Da ne bo napačno razumljeno. Oba kolega v Vivere pa tudi moji moji sodelavci, ustvarjalci, glasbeniki. Če me ne bi oni, bi se najbrž prej ali slej moral pred to dejstvo postaviti sam. Vse je za nekaj dobro v življenju. Zagotovo bi postavil svojo kariero pred vse. In ker je do tega prišlo zaradi drugih, mi je bil s tem delček odločitve olajšan. Smo pa s fanti še vedno v super odnosih. Smo odrasli ljudje in ne gojimo nikakršnih zamer.
Zdaj pa še k drugi "romantiki". Ste tudi zobozdravnik.
Zdaj sem dal to na stran, ambulanta je malce na pavzi. To ne pomeni, da se ne bom s tem ukvarjal v prihodnosti, ampak v tem trenutku čutim, da moram svojo energijo, svoj čas popolnoma posvetiti glasbi, svojemu ustvarjanju. Nisem več star dvajset let, da bi bil lahko razpršen na sto koncev, pa bi vse skupaj kar nekako uspevalo. Dan ima le 24 ur in svojo energijo moraš bolje usmerjati v eno stvar in biti v njej stoodstoten. Ker na koncu trpi tvoja služba, tvoja dejavnost.
Vas je to delo kadarkoli osrečevalo? Na eni strani ste bili v notah, na drugi pa v ustih.
Vse ima svoj čar. Stomatološko delo me je vedno zanimalo in vedno sem rad to počel, ker se mi zdi kreativno delo. Ne gledaš samo v usta, ampak je večplastno. Lahko si kreativen, lahko pomagaš, a glasba je tista, h kateri sem se vedno zatekal.
So imeli pacienti čuden občutek, ko jim je po ustih šaril nekdo, ki je zmagal na Popevki?
Na to nisem niti pomislil, morda pa so zato imeli še večje zaupanje, ker so me na nek način poznali. Pa tudi potem, ko so videli, da dobro delam in da je zame pacient zmeraj na prvem mestu.
Ampak v zobozdravstvu, pravijo, je denar
Če bi izbiral po denarju, bi zagotovo izbral zobozdravstvo.
Vaša strast so tudi potovanja. Prihajate od kod? Odhajate kam?
Imel sem en velik plan letos maja, da grem na Japonsko za dva tedna, ampak je vse skupaj padlo v vodo zaradi enega projekta, ki smo ga imeli v Operi, tako da Japonska ostaja na moji listi. Raiven, no, Sara, je bila pred kratkim na Japonskem in jo zelo pohvalila. Morda se kdaj skupaj podava tja. Azija mi je nasploh zelo ljuba, sploh destinacije, kot so Iran, Tajska, Vietnam, Filipini.
Kmalu se bomo lahko z vami družili tudi koncertno. 11. decembra pridete v Narodni dom Maribor. Ste že izbrali božični pulover?
Ha ha, ne, morda pa bom imel kak božični suknjič. To bo tak lep koncert z mojim bendom, od avtorske glasbe do priredb, sigurno bomo kaj novega dodali, kakšno novo priredbo ali že nove skladbe. Zelo se veselim, tudi nasploh štajerskega konca, končno, toliko sem ga čakal in ga dočakal.
