(INTERVJU) Irena Shyama Hlebš: Na krilih ljubezni vse do športnega uredništva

Saj poznate predsodke o lepoticah, kaj šele blondinkah, ki naj bi imele bolj malo v glavi. No, novinarka in voditeljica športnega programa Irena Shyama Hlebš je zagotovo izvrsten dokaz, da lahko na tovrstne stereotipe pozabimo. Postavna svetlolaska na kameri blesti - ampak ne samo zaradi videza, pač pa tudi zaradi izvrstnih jezikovnih sposobnosti, razgledanosti … Sicer ni čudno, da se spozna na mnogo stvari, ko pa jo vendar zanima vse mogoče. Njeni premiki po uredništvih nacionalne televizije so le en dokaz tega, strast do potovanj, kjer osebno raziskuje zanimive kotičke, ljudi, navade, kulture, drugi, ampak Shyama ima še kar nekaj konjičkov - celo detektivsko licenco je opravila v zadnjem času. Poleg vsega pa je na televiziji tudi v svetu delavcev, nedavno so ji sodelavci zaupali že drugi mandat, kar pomeni, da jo imajo za preudarno in odgovorno.

Čeprav ste še v najboljših letih, je za vami že res zavidljiva kariera. Če začneva pri televiziji - se sploh še spomnite, kako ste se počutili kot 16-letnica pred kamero na TV3?

Od tega je res že kar nekaj let tako novinarskega kot voditeljskega televizijskega ustvarjanja, a se tistega prvega stika s kamero dobro spomnim. Vtis je še vedno zelo živ in ta prva televizijska izkušnja me je zaznamovala. V pozitivnem smislu. Bilo je prijetno, sproščeno, k temu je zagotovo veliko dodala tudi mladost. Če bi se to zgodilo kasneje, bi imela verjetno več treme, odvil bi se drugačen miselni proces. Razmišljanje o mojem nastopu pred kamero je prišlo z leti, tudi trema se je pojavila kasneje. Takrat kot sproščena najstnica, ki se je bolj kot s posledicami ukvarjala z izzivi, ki so me čakali, nisem toliko razmišljala o odzivih gledalcev, nadrejenih, nisem razmišljala, kako in kaj z rokami, pomembno se mi je zdelo le sporočilo, ki sem ga želela predati, bila sem povsem neobremenjena.

Tako kot imate tudi sicer veliko konjičkov, ste tudi na televiziji pokrivali zelo različna področja: glasba, turizem, svetovalna oddaja … in zdaj šport. Ali potrebujete spremembe ali so vas drugi prestavljali kot šahovsko figuro?

Vsa področja, ki sem jih pokrivala, so mi predstavljala svojevrsten izziv in na srečo me je pot večinoma vedno samovoljno zapeljala tja, kjer sem v delu uživala, brez dodeljenih usmeritev. Glasba je eno mojih ključnih vodil v življenju od nekdaj, zato sem si želela voditi glasbeno oddajo - prišle so Videospotnice. Turizem se je v moje življenje vpel spontano in sem ga prav tako z užitkom pokrivala najprej v Poletnih potepanjih, potem v oddaji Na lepše. Šport pa me tudi tako ali tako spremlja že od mladih nog in v športnem uredništvu sem si že od nekdaj želela delati. Se je že zgodilo, da sem sodelovala pri oddajah, ki mi zaradi okoliščin, povezanih predvsem z odnosi, niso bile povsem pisane na kožo, na srečo le krajši čas, večinoma pa so spremembe izhajale iz moje težnje po novih izzivih. Spremembe potrebujem, ne želim, da zapadem v rutinsko delo. Američani pravijo, da mora vsak vsaj dvakrat v življenju zamenjati službo. Moja služba sicer v osnovi ostaja enaka, sem pa že spremenila delovno okolje, kar je bila - čeprav sem v isti hiši že dolga leta - podobna izkušnja, kot če bi zamenjala službo.

Nedelja je enaka torku

Kje vam je bilo pred športom najbolje?

Hum, težko izpostavim eno oddajo … Videospotnice so bile zagotovo ena najlepših izkušenj v tistem obdobju mojega življenja. Oddaja Na lepše mi je omogočila številna osebna spoznanja, mnoga poznanstva in me obogatila, predstavljala sem destinacije, v katerih sem združevala adrenalin s preostalim športom predvsem v naravi in s kulinariko, tudi glasbo, a sem ji v dolgih letih ustvarjanja dala vse, kar sem oddaji imela za dati. Tako kot se razvijam osebnostno, je bilo tudi z mojim televizijskim delom.

V čem je delo v športnem uredništvu drugačno?

Predvsem je drugačen način podajanja informacij, športna poročila so v terminu informativnega programa. Če sem imela prej denimo v Na lepše na voljo 13 minut, da sem predstavila kraj, imam zdaj za novico le okoli 20 sekund. Torej, raba jezika je drugačna, v športu se le redko zgodi, da se lahko vsebina nadgradi s številnimi pridevniki in se ji doda neko besedno mehkobo. Tudi pred kamero je delo drugačno - Na lepše smo po dva dneva snemali na terenu, sledila je montaža, pri oddajah v živo pa je vse v pripravi, in ko je konec, je konec. Ne vem, ali bi še vedno tako uživala na tako dolgih terenih vsak teden, kot sem takrat, zdaj mi res veliko bolj ustreza studijsko vodenje. Tudi športni tereni mi ustrezajo, čeprav ne grem prav pogosto nanje … Ko pa grem, se tega dela zelo veselim.

Urnik v športu je verjetno bolj zahteven kot drugod?

Ja, šport ne izbira dni, ne izbira praznikov, športna poročila so na sporedu vsak dan, vse dni v letu, in še preden sem prišla v to uredništvo, sem se zavedala, da je pri takšni dinamiki dela nedelja enaka torku, praznik enak četrtku. Imam trenutke, ko mi je prav zaradi urnikov težko, a družine še nimam in lahko vse skupaj lažje uskladim. Poleg tega tudi nadrejeni upoštevajo želje, če je kakšen vikend, praznik ali katerikoli drugi dan, ki ga želim iz kakršnegakoli razloga prostega. Ker pa sem tako ali tako nočna, lažje delam v popoldanskih urah kot zgodnjih jutranjih, kar mi delo v športnem uredništvu večinoma omogoča.

O problemih RTV-ja

Na televiziji pa niste samo pred kamero ali na terenu, pač pa ste že drugi mandat tudi v svetu delavcev. Kaj vas je pritegnilo k temu izzivu?

Predsednik enega od reprezentativnih sindikatov na RTV Slovenija, v katerega sem se pred leti včlanila zaradi več nepravilnosti, ki so se pojavljale v hiši, me je pred volitvami v svet delavcev za mandatno obdobje 2017-2021 seznanil z delom v tem organu in mi predlagal uvrstitev na kandidatno listo. Sprva sem imela pomisleke, ko sem bila izvoljena v prvem mandatu, spoznala pomen tega organa in samo delo v njem, pa sem bila vesela, da sem lahko ena izmed petnajstih članov. In hvaležna sem vsem kolegom, ki so me podprli, da sem lahko njihova predstavnica tudi v drugem mandatu.

Koliko teže sploh ima ta svet?

Svet delavcev je soupravljavski organ, ki zastopa pravice delavcev. Vsako podjetje lahko dobro posluje le, če so delavci zadovoljni in jim vodstvo poskuša zagotoviti čim boljše delovne pogoje. RTV Slovenija ni zgolj informativni program, o katerem se v zadnjem času in v času kakršnihkoli kriz največ govori, tu so namreč še druga uredništva, regionalna centra v Mariboru in Kopru, radijski programi, oddajniki in zveze, ZKP …, je nekaj čez 2000 zaposlenih, ki jih zastopamo v svetu delavcev. Na mesečnih sejah poskušamo z vodstvom urediti nepravilnosti, ki se pojavljajo, in vodilne seznanjamo s problematiko, ki bremeni zaposlene, predvsem pa iščemo rešitve, s katerimi bi izboljšali delovno okolje v različnih delovnih skupinah, v katerih se pojavijo težave. Ni najlažja naloga, odvisno je tudi, kdo je v določenem mandatu na mestu vodilnih. Menim pa, da smo bili v prejšnjem mandatu, najbolj po zaslugi predsednice Petre Bezjak Cirman in preostalih polpoklicnih članov, uspešni na več področjih, od urejanja dela na domu, letnega ocenjevanja do sistemizacije delovnih mest.

Ali je med zaposlenimi na RTV Slovenija neki konsenz glede tega, kaj bi morali narediti v prihodnje?

Kar se tiče programa - vsako uredništvo pripravi vsebinski del, ki se ga umesti v PPN (programsko produkcijski načrt), tega pa potrjuje programski svet. Kako ga posamezno uredništvo pripravi, je odvisno od finančnega dela, kadrovske politike in izpolnitve zakonskih obveznosti. Kar se tiče dela, pa so tu zakonske podlage, s katerimi sicer nekateri nadrejeni ali niso povsem seznanjeni ali pa namerno spregledajo določene člene. V tem primeru se zaposleni lahko po pomoč ali nasvet obrnejo na svet delavcev. Konsenza, ki bi nastal med zaposlenimi, ki bi želeli uveljavljati neke svoje smernice, tako rekoč ni, ker je vse jasno zapisano, le včasih je treba v roke vzeti katerega od pravilnikov, statut, prebrati kolektivno pogodbo ali zakon. Se pa res večina vodij na RTV Slovenija zavzema za zdravo delovno okolje, v katerem lahko vsi (ne le novinarji in ustvarjalci, ki jih gledalci vidijo, slišijo) delajo motivirano.

Bi rekli, da je največji problem RTVS politika?

Največji ne, zagotovo pa je eden izmed problemov. Že, ko pogledamo sestavo programskega sveta - izmed 29 svetnikov so le trije predstavniki zaposlenih, podobno je v nadzornem svetu … Politika naj ne bi imela vpliva na vsebino, ta naj bi bila objektivna, tudi na kadrovanje ne. Kakšen poseg želi na teh področjih, pa je odvisno, kdo sestavlja aktualno politiko. Na šport načeloma nima vpliva, prav tako v nekem večjem obsegu ne na večino preostalih uredništev, zagotovo pa se neki vpliv čuti v informativnem programu, ki je tudi največja tarča politične sfere. Ko se govori o napadih politike na RTV, je to mišljeno predvsem na informativni program, ki pa je, kot sem že omenila, le ena skupina izmed mnogih, ki soustvarjajo program, in žal se potem celotna RTV enači z le enim delčkom v mozaiku. Na trenutke se mi zdi, da se tako politika kot tudi velik del javnosti niti ne zaveda obsega dejavnosti RTV Slovenija, "opazi" se le informativni program.

Brazilija, Kalifornija, Slovenija

Veliko ste potovali, v Braziliji ste celo živeli. Zakaj je za vas Slovenija še vedno dom?

Sama dom pojmujem nekoliko drugače kot večina tistih, ki jih poznam. Predvsem je dom okolje, v katerem jaz in meni bližnji ustvarimo domačnost. Moj dom je bil tudi Brazilija, kot dom bi lahko začutila tudi na primer Santa Barbaro oziroma Kalifornijo. Slovenija mi je domača in domačna, geografsko izjemno lepa dežela, ki ponuja številne možnosti za aktivnosti in gastronomijo, ljudje, sploh zunaj večjih mest, so primer gostoljubja, a žal se sama prevečkrat tu ne počutim tako dobro.

Kako to?

Predvsem zaradi sistema, ki na marsikaterem področju zaide in mi neredko ustvarja vtis, da se ljudem ne želi olajšati življenja in jim nuditi okoliščin, iz katerih bi se lahko razvil neki patriotizem, za katerega menim, da ga Slovenci premoremo zgolj ob športnih uspehih. Verjamem, da dejstvu, da nekdo neko deželo začuti kot dom, botruje kolektivna zavest, gre torej za ljudi, ob katerih se nekdo počuti doma. Vsekakor pa povsod ponosno povem, da sem Slovenka, verjetno sem bila z določenim namenom nekih samorealizacij postavljena v to okolje. (smeh)

Kakšne načrte imate glede potovanj? Boste bolj previdni zaradi novih ukrepov?

Potovanja so moja največja strast. Vse do lani sem živela za potovanja, vsi prihranki so bili namenjeni doživetju nepoznanih dežel, zdaj pa se je to spremenilo. Za zdaj sem se sprijaznila s tem, da nekaj časa ne bom potovala in da so z redkimi izjemami meje Slovenije tudi meje mojega sveta, kar mi sicer na trenutke povzroča tesnoben občutek. Če nekega okolja ne morem spoznati v polnosti, kar je zaradi ukrepov po vsem svetu zdaj to večinoma nemogoče, niti nima smisla. Sicer si raje izberem destinacije, kjer masovnega turizma ni v ospredju, a so ljudje v takšnih krajih verjetno še bolj prestrašeni. Upam, verjamem, da se bo vse to kmalu končalo, da bo svet spet zadihal s tisto mehkobo, ki nas je obdajala do lani, in nas bodo spet kmalu pestile le tiste vsakodnevne težave, na katere je zdaj marsikdo pozabil.

Se imate blondinke res bolje?

Nikoli nisem bila temnolaska, tako da ne vem. Prepričana pa sem, da barva las ne vpliva na prav nič, ne zasebno in ne v delovnem okolju.