(OBRAZI Z MARKOM CRNKOVIČEM) The best of Miša Molk: Polpretekla zgodovina TV Slovenija

Sicer sva bila zmenjena v Le Petit Caféju, ampak me je v zadnjem momentu, ko sem že bil na poti tja, prosila, če lahko pridem kar na Televizijo v njeno pisarno. Ker jo preveč boli roka. Ima namreč zlomljeno. Levo. Ne ravno v gipsu, ker je šla nadlahtnica čisto zgoraj pri ramenskem sklepu, ima pa zanko. Tako me tam v avli objame z desnega boka, da je leva rama na varnem. Ker ona je ful fizična in se rada dotika ljudi. Celo takih zadržanih kot jaz.

Kakorkoli, s kolesa jo je zbil nek woltovec. Me sploh ne preseneča, ti divjaki so itak grožnja urbani civilizaciji. Jaz sem tudi že imel bližnje kolesarsko srečanje z enim od njih, sicer s srečnim koncem — pa še jaz bi bil kriv, čeprav je pridrvel kot norec.

Med antivakserji in avtomatom

Miša ima pisarno nekaj vrat naprej od Marcela Štefančiča. Tako se jaz orientiram na tem dezorientiranem terenu. Meni je na Televiziji vedno neprijetno. Že na hodniku. Pritličje je pa še posebej bedno. Še dobro, da me ne vabijo več. Zdaj je tam nek fancy avtomat za kavo, nič več s tistimi ključki, ampak s čitalci kreditnih kartic — pa vendar ti ne izpljune žličke, da bi si zmešal sladkor.

Ko prideva v njen štiblc, se začne pritoževati, kakšno štalo so delali antivakserji, ki so kampirali nedaleč od njene izložbe na Kolodvorsko. Eh, kaj niso samo peli in govoričili? Kje pa! Drli so se kot živali. Nadirali ljudi. Tudi njo. Gospa Molk, ubijate nas s svojo masko! Gospa Molk, kdaj nas boste spustili pred kamero? A tako, gospa Molk se pa kar s Kavalirjem pripelje v službo! In seveda še zdaleč ni bila edina, ki so jo redno oblajali, ko je prihajala v službo in odhajala domov. Resno se je bala, da bo enkrat priletela granitna kocka v šipo. Nazadnje je začela hoditi v službo skozi zadnji vhod, da se jim je izognila. Res bi morali že prej ukrepati, preden se je to zgodilo.

Ampak prvo, kar v njeni pisarni opazim, je njena lutka. Namreč lutka z njeno podobo. Izdelana v Lutkovnem gledališču. Hommage à. Karikaturna lutka, seveda, takoj prepoznavna. Ne vem točno, katero Mišo, iz katerega obdobja predstavlja, ampak to je ona. Kot je na stenah na uokvirjenih fotografijah tudi takoj prepoznavna — primerno kostumirana in olasuljena — Miša kot Marilyn Monroe in Miša kot Liza Minelli in ne vem še kdo.

Permanentna efemernost

Miša Molk ima toliko televizijskih obrazov, da se jih po mojem niti največji oboževalci vseh ne spomnijo. In če k temu prištejemo še obraze in funkcije za kamero, je jasno, da imamo opraviti s televizijsko legendo, ki je zaznamovala našo polpreteklo zgodovino pred malimi ekrani. Ob preletavanju ceveja, ki mi ga je poslala — na mojo prošnjo, da ne bi česa (bistvenega) pozabil —, pa vidim, da bi že samo z naštevanjem oddaj, ki jih je vodila, si jih izmislila kot urednica in mnoge tudi oscenarila, lahko napolnil prostor, namenjen celemu portretu.

The best of Miša Molk? Ne vem. To bi lahko bil kvečjemu njen osebni cvetober, ne moj. Jaz niti nisem bil njen fan — vsaj ne kot gledalec —, ker se slovenskim razvedrilnim vsebinam nikoli nisem hotel ali upal povsem sproščeno prepustiti. Najbrž sem preveč zatežen kulturni snob za kaj takega.

Z njeno pomočjo pa bi se gotovo spomnil nekih svojih oz. njenih highlightov, ampak kaj hočemo. Usoda televizije in televizijcev je permanentna efemernost. Vsak dan in teden so z nami in vsi mislimo, da jih poznamo. Če nekaj let pa se spomnimo ničesar več — razen njihovega večnega obraza in imena ter naslovov oddaj ali kakega gosta.

Se mi je pa od nekdaj zdela ena najbolj normalnih, simpatičnih, prikupnih, neponarejenih, razorožujoče in nalezljivo nasmejanih televizijcev — pa i šire —, kar sem jih imel priložnost spoznati.

Varuhinja

Tega se ne ona ne jaz ne spomniva več dobro, ampak leta 2013 — verjetno takrat, ko se je Miši iztekal petletni mandat varuhinje pravic gledalcev in poslušalcev — sva se nekaj pogovarjala o tej njeni funkciji in v zvezi s tem kovala benigno, neresno, bolj kot kaj drugega konverzacijsko zaroto. Verjetno je bil moj preblisk, da bi se jaz moral prijaviti za varuha, ker da bi za to bil idealen. Distanciran, neprijateljski, avtsajder, nezagovorniški, nerazumevajoč poznavalec televizije, ki mu je bolj mar za gledalce in poslušalce kot pa za novinarje in urednike.

Miša je kot moja večna fanica z navdušenjem pograbila idejo — o kateri pa čez kakšno uro seveda nisem več resno razmišljal.

Pa jo je to veselilo? Na začetku zelo. Postavila je spletno stran, vzpostavila je klicni center, bila je pri štirih evropskih varuhih, ki so ji razložili, kakšne odzive gledalcev in poslušalcev lahko pričakuje, kakšni bodo verjetni odzivi novinarjev in urednikov, kaj je res kršenje pravic in kaj so samo pripombe. Kršenje je, če ti dejansko umanjka neka informacija ali če informacija ni preverjena, pa otroci v kadru … To so kršitve. Kako pa je nekdo nekaj povedal, s kakšnim glasom je povedal, kako je zgledal, kako je bil oblečen, to pa seveda niso kršitve. Tudi to je stvar debate, ni pa odgovornost ombudsmana.

Sama negativna energija

Na koncu pa je bilo utrujajoče. Ko je končala svoj mandat, si je rekla: Molkova, zdaj pa pojdi v en ašram, da se malo spucaš. Klicni center je bil vedno odprt — in vedno je bila na razpolago pritožnikom in pritoževalcem za dolge, predolge pogovore. Ni čudno, da je bila čisto ožeta. Vedno negativna energija, zelo redko pozitivna. In v tej sedanji situaciji je verjetno še huje. Ideološko smo veliko bolj nestrpni kot v njenih časih in je zelo veliko tega gneva. Pa še covid je svoje opravil.

V zvezi s svojim varuštvom je imela tudi oddajo Je res?. Dobila jo je sicer prepozno, tik pred koncem svojega mandata. Vsak teden je moledovala, pa se dolgo ni premaknilo nikamor. Takrat je bil direktor Guzej, predsednik Sveta pa Granda.

Ko zdaj obuja spomine na čase svoje ombudsmanije, se Miša sicer še danes strinja, da mora biti varuh avtsajder — čeprav v isti sapi pripominja, da niti Ilinka Todorovski niti Lado Ambrožič nimata oz. nista imela prizanesljivejšega odnosa do kršenja oz. pritožb samo zato, ker sta prišla na ta položaj iz hiše.

Na mojo pripombo, da bi RTV rabila nekoga, ki bi sprejemal pripombe — ki jih je največ, čeprav ne spadajo v varuhinjin delokrog —, pa odgovarja, da sta se z Ilinko o tem že pogovarjali. Na te zadeve bi moral odgovarjati PR, ne pa varuh ali varuhinja. Tudi na tehnična vprašanja, ki so zelo pogosta.

PR je premalo prodoren. Kot da si RTV ne upa izpostavljati svojih uspehov — pa naj gre za programskega ali tehnične dosežke ali pa za izstopajoče novinarske ali voditeljske osebnosti. Po drugi strani pa so nekatere oddaje ob launchu deležne blazne promocije, tako v lastnih programih kot v drugih medijih, tudi če niso nekaj zelo izvirnega oz. če so narejene po nekem prevzetem formatu.

Začetki in nadaljevanja

Njena kariera je res dolga. Zgleda še daljša, ker je tako zgodaj začela. Že v gimnaziji. Prijavila se je na avdicijo za oddajo Mladi za mlade, na kateri pa prvotno ni bila sprejeta. Niso prepoznali talenta? Ne, ampak zato, ker je vprašala, koliko bo zaslužila. Ko je potem videla, da drugi z avdicije že nastopajo, je še enkrat poklicala urednika, pokojnega Iva Štrakla, in vprašala, zakaj je ni vzel. Ker da jo je samo denar zanimal. O, to pa zagotovo ne. Samo vprašala je, ker se ji je pač zdelo umestno. Pri njih doma je bil v službi samo oče, pa dve sestri sta bili, zato je vsako poletje delala, da si je zaslužila za počitnice. Tudi v Tovarni kovinske galanterije pa v Ljubljanskih mlekarnah. Ni šlo za to, da bi jo televizija fascinirala. Poskusila pa je vseeno, češ, mogoče pa to znam. Potem so jo le angažirali.

Miša Molk je sicer diplomirala na FSPN z jezikovno temo iz športnega novinarstva, pa vendar smo si njena dva mandata na čelu takrat še enotnega uredništva Razvedrilnega in športnega programa (1996–2004) zapomnili izključno po razvedrilnih oddajah, ne športu. Predstavljam si nekega njenega švicarskega biografa, ki vleče nas finske gledalce za uho in jih sprašuje, kdo si je izmislil Ricolo. Miha Šalehar? Miša. Peter Poles? Miša. Petka od Ivane Šundov? Miša. Videospotnice, Videoring? Miša. Brane Rončel, Izza odra? Miša. Mojca Mavec, Čez planke? Miša. Trend od Jožice Brodarič? Miša. Parada plesa od Barbare Drnač? Miša.

Ampak za vse to je bil potreben fajt. S kom? Ja, z direktorjem, ne. Ki je bil takrat Janez Lombergar. Urednica je bila dva mandata. Enega celega je naredila z Janezom Lombergarjem, drugega pa že deloma z njegovo naslednico Mojco Menart.

Ampak človek bi rekel, da so bili ti direktorji bolj naklonjeni inovativnosti in kreativnosti oz. da so bolj znali prepoznavati dobre ideje kot ti dandanes?

Že mogoče. Ampak odkar ona pomni, so na Televiziji obstajali rebalansi. Vedno so morali zmanjševati budžete in se pogajati z direktorjem. Od nekdaj. Mora pa povedati, da je Lombi zelo zaupal njenim argumentom, medtem ko je Menartova imela to linearno strategijo rezanja stroškov. Da pač malo vzameš vsakemu uredništvu. Malo tu in malo tam. Vsakemu enako.

In to ni pravi način. Treba je reči urednikom: odločite se sami, kaj je manj pomembno. V kaj boste investirali in čému se boste odpovedali. Linearno rezanje pa škoduje vsem. Ker za manj denarja pač vsi dobijo manj produkcije, manj montaže, manj snemalnih dni itd. — in to se vse vidi na produktu. Miša je zelo proti temu.

Je pa bil razvedrilni program vedno privilegiran v primerjavi z drugimi programi? Ja, ampak oni so takrat dobili nazaj tri četrtine vloženega denarja z oglaševanjem. Tega dandanes ni več, ker je konkurenca na oglasnem trgu toliko večja. Pop TV takrat še ni obstajal ali pa je bil šele v povojih, niti ni bilo stotin majhnih televizij, kaj šele internetnega oglaševanja.

Takrat je bilo vse lažje. Ni bil samo trg oglaševanja manjši, manj je bilo tudi televizijskih obrazov. In ker so bili zato tudi bolj prepoznavni, so oglaševalci tem raje vlagali v konkreten obraz, ki je vlekel. Miša je šla v firmo, predstavila oddajo — in zlahka dobila sponzorja. Podobne izkušnje je imel tudi Mario Galunič. Za nagrade so talali avtomobile. Danes pa dobi sodelujoči v kvizu bon za 200 ali 500 evrov, ki jih lahko zagoni v Eurospinu.

Ga. Ema Eminenca

Malo se zadebatirava tudi o Emi in Eurosongu. S tem je imela veliko opraviti (od 2000 do 2009) kot članica mednarodne ekspertne skupine za pripravo in izvedbo projekta Pesem Evrovizije. Z Emo niti ne, ker je to že od nekdaj razpis, na katerega pač pride, kar pride.

Tu se seveda moram posuti s pepelom, ker sem Mišo leta 2014 deklariral kot "gospo Emo Eminenco" v seriji kritik v moji dandanes pozabljeni, četudi meni samemu zelo ljubi seriji v internetni rubriki Medijska mreža na Delu.si.

V zvezi s tem, kar danes o tej sceni razlaga, ji lahko dam samo prav. Glasbeniki se radi pritožujejo, da nimajo priložnosti nastopati na Televiziji. Ko je razpis in ko se prijavijo, pride dvesto komadov. Velikanska večina je ena sama revščina.

Res je, da TVS dandanes nima več glasbenih oddaj kot Aritmija — ki jo sama zelo pogreša — in omembe vredne glasbene produkcije nasploh. Ampak pri Emi je še ta problem, da Slovenci — pa ne samo glasbeniki oz. avtorji — pristopajo k potencialni udeležbi na Evroviziji tako, da se sprašujejo: kakšna skladba je za to primerna? Hja, tega ne vemo. Slovenci iščejo šablono za uspeh, ki pa je nepredvidljiv. Eurosong generira žanre sam. Ni šablone. Enkrat zmaga balada, drugič spet finski hardrockerji, tretjič sentiš Portugalec. Ne moremo ugotoviti, kaj spada na Evrovizijo. Ker je to nemogoče ugotoviti. V Sloveniji pa še vedno prevladuje miselnost, da ta in ta komad ni primeren za Evrovizijo. To iskanje šablone z lahkotnim refrenom je totalno napačno razmišljanje. Samo da je refren, ki gre v uho in malo še v stopala, pa že vsi mislijo, da je to primerno za Evrovizijo. Narobe.

Kar je res, je res

Še dandanes misli, da je bila oddaja Res je njena najboljša oddaja. Vrhunska. Z odlično ekipo, z največ sodelavci, največ researcha. In je tudi imela strahotno gledanost. Veliko so si privoščili in se tudi zelo trudili. Nič ni bilo pretežko in nemogoče. Dobiti izraelskega predsednika Šimona Peresa — čeprav po linku — v oddaji z Milanom Kučanom. Pripeljati Stojanu Pelku iz Pariza Sašo Goldmana in Michaela Nymana. Malo je manjkalo, da se ni po telefonu oglasil še Michel Chion, ampak si je obetal, da bo lahko govoril vsaj pol ure.

Jaz sem prav to oddajo kdo ve zakaj sesul, verjetno še v Sobotni. Pelko mi je zasluženo zameril. Amicus Plato, sed magis amica veritas. Kao. Pa Foxy Teens mu je Miša podtaknila v oddajo, moj bog.

Ne bi pa več tega delala. Ne kot urednica. Oddaja Res je je štartala, še preden je postala urednica Razvedrilnega programa. Lombi jo je vprašal, ali ji bi zneslo delati oboje. Očitno ji je zneslo, ampak tega več ne bi.

Pa misli, da bi taka oddaja danes še funkcionirala? Bi jo še delala? Pod istimi pogoji?

Ne. O tem sploh nima smisla razmišljati. Danes niti researcherjev ne bi mogla plačati. Ampak če bi jih lahko? Hipotetično? No, hipotetično že. Seveda bi jo delala. Pa saj bi tudi TV Križanko delala oz. Križ Kraž. To bi tudi še šlo. Posodobljena, seveda. Slovenci smo narod, ki ima rad enigmatiko. Radi rešujemo križanke.

Delala je tudi podkaste. Pa bi jih še danes, če ne bi bil problem s prostorom. Težko je bilo najti studio. To je delala takrat, ko je bila brez dela. Ne brez službe, ampak brez dela. Nič ji niso dali delati. Tako si je iz dolgega časa zamislila podkaste. Vlekla je sicer normalno plačo, ni pa delala skoraj nič. Tu in tam je imela po par ur treningov nastopanja pred kamero. Čeprav je iz principa vsak dan prihajala v službo.

Dokler ni imela vsega dovolj in se je šla na ministrstvo za delo pritožit. Povedala je svojo zgodbo, oni pa so napisali mnenje in ga poslali na Televizijo. Verjetno je prišla zadeva v roke generalnega direktorja RTV Marka Fillija in direktorice TVS Ljerke Bizilj. Potem pa jo je poklicala odgovorna urednica Informativnega programa Jadranka Rebernik in ji dala oddajo pod svojim okriljem. Ljerka pa je rekla: "Prizorišče si pa sama najdi."

Prosim? Že spet?

Off the record

Tako je Miša Molk začela delati oddaje Zgoraj brez. Na Ljubljanskem gradu. V Skalni dvorani — ki je sicer eden od najbolj brezveznih, neprijaznih in neizkoriščenih prostorov v celem grajskem sklopu. Nekaj časa je z režiserjem Sinišo Gačićem in scenografko Greto Godnič hodila po Ljubljani in iskala primerno sceno. Bilo je ravno pozimi in jih je v Skalni dvorani zeblo kot pse. Hrvaška igralka Mira Furlan je skoraj zmrznila na snemanju.

Miša ima za to svojo neformalno brezposelnost za določen čas seveda razlago — ki pa je off the record in je za nič na svetu ne smem objaviti.

No, nekega dne jo je pri vratarju potem pričakala velikanska orhideja. O, spet kak skriti oboževalec? Ne, ne, pravi vratar, od ženske je. Na kartončku na peclju pa: "Vse dobro. Ljerka".

Nesojena direktorica TVS

Bili pa so tudi časi, ko se je — čeprav že zdavnaj parkirana ali vsaj udobno nameščena — še čutila dolžno nekaj narediti. Dvakrat se je prijavila za direktorico Televizije. Nazadnje pred tremi leti. To je bilo takrat, ko se je prijavila tudi Natalija Gorščak in bila nazadnje tudi imenovana.

No, ampak saj je ja logično, da je ona postala direktorica TVS in ne ti, cinično pripomnim.

Se pa spomni, da je na seji Programskega sveta, ko je bila na vrsti obravnava njene prijave oz. kandidature — še preden je kdorkoli sploh odprl usta na to temo —, član Sveta prof. dr. Janko Kos takoj posegel vmes. Rekoč, o kom ali o čem pa mi zdaj tukaj sploh razpravljamo, češ, pa menda ja ne o gospe Molkovi? Ona tako ali tako ne bo dobila nobenega glasu. Tako da mu je potem rekla, da ga naj bo sram, akademika, da jo tako ponižuje. Na naslednji seji se ji je opravičil.

Tedanji generalni direktor Igor Kadunc je sledil Kosovemu predlogu in prešel k naslednji točki dnevnega reda — obravnavi kandidature Natalije Gorščak. S pripombo, da je ona njegov predlog oz. njegova kandidatka.

Dobro, ampak kaj jo je pičilo? Razmere v hiši, kaj pa drugega. Nič se ni nikamor premaknilo, vzdušje je bilo zatohlo in malodušno, produkcija je drastično nazadovala, vse so samo še krajšali, rezali, kenslali. Pa si je rekla: dajmo nekaj narediti, začnimo spet delati s feelingom, se spet pogovarjati, si gledati v oči, se smejati, se pohvaliti. To jo je gnalo.

Spravljivka

Na koncu, ko se najin pogovor prevesi v fotosešn, se gre Miša v garderobo ali masko preobleč in našminkat in snet zanko za zlomljeno roko. Potem ji kavalirsko pomagam obleči nazaj belo srajco, ker z levo roko nič ne more. Fun fact: srajca je iz fundusa. A uganem, čigava je? Ne? Od Bobovnika. V bistvu. On jo je nosil. (Začnem računati, kdaj je šel Bobovnik v penzijo, ampak me premoti misel, da je ta srajca tako rekoč relikvija!) Je rekla, naj ji dajo največjo moško, ki jo imajo. Najprej so ji hoteli dati srajco od Možine, ampak je rekla, da njegove pa že ne.

Miša je prava spravljivka. To s srajco je še največ, kar si je o nekom drznila povedati. Če si o človeku kaj misli, to pove s prijaznim, odpuščajočim tonom ali komaj opazno zavije z očmi, ponavadi pa se itak izogne vprašanju.

Sicer pa je Miša spravljivka verjetno tudi zato, ker je že dovolj dolgo na Televiziji in si po vseh teh znamenitih voditeljskih in uredniških vlogah in funkcijah — in ne nazadnje insajderskih izkušnjah in poznavanju te hiše v nulo — jemlje pravico, da si sama zase svoje misli.

Tudi sploh ni reagirala na mojo provokacijo — češ, ona se pa že ne krega —, ko sem ji kot sicer neodgovorni, no, ne odgovorni osebi razlagal, kako se mnogi novinarji in uredniki RTV oz. TVS med sabo kregajo na družbenih omrežjih in da bi jim v normalnih firmah za kaj takega že zdavnaj zaprli usta. Pa Boris Vasev proti Jadranki Rebernik pa Eugenija Carl proti Rosviti Pesek pa Jože Možina in Igor Pirkovič proti celi RTV. Čeprav bi morali biti tiho kot miške. (No pun intended.) Ker na družbenih omrežjih nastopajo in objavljajo kot privatniki, posamezniki, ki da so nekaj drugega kot oseba, ki je tam in tam pač zaposlena.

Najbrž res samo jaz sam pripisujem preveč pozornosti temu, kar ljudje na izpostavljenih in občutljivih položajih počnejo na družbenih omrežjih. Moje edino opravičilo je, da tudi oni sami — namreč tako prepirljivci kot njihovi sledilci in detraktorji — temu pripisujejo preveč pozornosti.

Miša sama sicer pravi, da se strinja, da tega ne bi smeli početi. Naša podoba je javna podoba, zato bi morali zanjo skrbeti in se v javnosti izogibati pranju umazanega perila na družbenih omrežjih. To je naš obraz. Tako kot je naš obraz tudi to, da je tam zunaj na hodniku razcefran linolej, da na nekem stranišču ne teče voda iz pipe in da so stopnice poškodovane. V to hišo vsak dan pride toliko in toliko ljudi, zato je pač treba za to poskrbeti. Ker to naredi vtis.