"Niso bili redki, ki so me vprašali, ali me njihova zgodba res zanima, saj da niso nič prispevali za osvoboditev."
Srečevanje z ljudmi, ki so varuhi spominov in vez s preteklostjo, je ostalo sestavni del njenega dela. Tudi muzeji so zgodovinarki Ireni Uršič zlezli pod kožo zlezli že kot študentki, saj je že takrat vodila po razstavah Narodnega muzeja Slovenije. Študijsko se ukvarja predvsem s Slovenci v italijanski vojski in njihovimi nadaljnjimi usodami: "Več kot 80 let je že od začetka druge svetovne vojne, pa so te zgodbe v družinah še vedno zelo žive. Še posebej so žive, če ni veliko znanega, kako so ljudje umrli ali kje so bili pogrešani. Svojci si vedno želijo o svojem padlem, umrlem vedeti vsaj podatek, kje in zakaj je umrl, ali - če je mogoče - celo poiskati grob. Izjemno močne čustvene vezi pa so zlasti pri sinovih in hčerah, ki so očeta izgubili malo pred rojstvom ali kmalu po njem."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
