(INTERVJU) Kantavtor Tadej Vesenjak: Nesen kak drügi

Tadej Vesenjak poje v lepem prleškem narečju, je duhovit, pronicljiv, kritičen. Je tisti, ki za idole pravi, da so vsako leto manjši, da je ljubezen mozaik trenutkov v sreči in nesreči, da moda ni razlog, da na sebi nimaš tega, kar ti je všeč, da je politika edina umetnost, ki ga je povsem razočarala, da je rojstvo začetek konca, vendar je zgodba vmes tisto, kar šteje, da je žival pametnejša od človeka, da je sonce bog, pred katerim se je moderni človek začel skrivati in zato veneti, da je smrt zadnji spomin. Te bisere je predlani natrosil v eni od naših rubrik, a je, kot tisto, kar pove in zapoje z odra, ostalo.

Sebe in tisto, kar rad počne, je pred leti opisal v enem od redkih intervjujev. "Gda sen bija star 18 let, sen na kitari potegna prvi akord. Od te dale je nič več ne isto. Pomalen, stalno bole, do sredine je v mene zlezlo nejlepše, kej je človek zmisla. Od te dale se objeta jočema, se smejema, se mama rada. Če sen v kej siguren, je to, ka brez nje ne bi več moga. Ja, muzika! Te, gda zapojen, sen."

Zapel - in je torej bil - je na koncertih, ko so še bili, naredil dva odlična cedeja Samo mrtve ribe plavajo s tokom in Naša dejanja odmevajo v večnost. V pesmih in med njimi pripoveduje zgodbe. Vesenjak živi v Mariboru, in ko si drugje, k uporabi svojega narečja potiskata tudi sentimentalnost in melanholija. Seveda pa teme, o katerih poje, niso samo prleške, ampak globalne. Ljudje si zaslužijo tudi resnico, ne samo zabave, človek mora razmišljati kritično in iskati v pesmih globino, težo. Optimistično pravi, da takšni so.

Z Markom Kočarjem, prleškim pesnikom, sta nastopala v prleškem kabaretu Kisla žüpa. On je igral na kitaro in pel, Kočar recitiral, uro in pol predstave, smeha, zabave, na koncu pa krüh pa zobil pa lük pa malo prleškega vina. Prijatelj in pesnik je februarja, ko sta imela še veliko načrtov, umrl, kar šteje tudi za veliko izgubo za prleško ustvarjalnost.

Naša dejanja tudi v teh nenavadnih časih odmevajo v večnost?

Tega se velikokrat prepozno zavem(o).

Da o tem, da je vse več mrtvih (ki plavajo s tokom), ne govorimo.

Bolj ko je človeštvo odvisno od denarja in trgovin, več je udinjanja brez svojih nazorov in vzgibov.

Vi imate v koronačasih srečo, da se ne preživljate samo s petjem in igranjem?

Kot vzgojitelj imam odgovorno nalogo. Z vsakim dejanjem hočem nekaj naučiti. Na našem Sinjem galebu, ki se vrti okrog sonca, šteje vsak par rok, vsaka glava, vsako srce.

Nesen kak drügi je opis vaše glasbene usmeritve, vašega načina dela. Kako bi še opisali tisto, kar ustvarjate?

Delam z veseljem, ko me zagrabi. Tako se vedno znova dvignem in jadram na tem valu do naslednjega. Drugače pa sem opazovalec življenja, kar ni vedno lahko, ker se zavedam še drugih možnosti. Zase pa se trudim biti zadovoljen z danim, najti pozitivne plati in to deliti z drugimi. Sem kakor ruski bife. Sem tu in ponujam, postreže pa si vsak sam. Če ...

V življenju mora biti tudi prostor za humor. Vi ga imate. Ker je tako lažje?

Življenje me je že velikokrat štrafalo. Pa sem ugotovil, da se ne splača (predolgo) sekirati. To je priložnost za samospoznanje, ki ga nadgradiš s svojo naturo. Hvala bogu za probleme, ker brez njih ne bi bili tako pametni, kot smo.

Nastaja nova plošča. Zaupajte nam, kaj bomo slišali in kakšne bodo teme.

Posvečena bo Marku Kočarju in bo vsebovala skladbe z njegovimi besedili. Imela sva načrt, da bi Kislo žüpo scedejala, pa se je februarja pridružil prleškim velikanom na nebu. Pogrešam ga.

Še kaj?

Radi se imejte in čuvajte zdravje. Za drugo so kreditne kartice!