(INTERVJU) "Kultura, ki ni požegnana s strani mož v politiki, žal po njihovem mnenju ni vredna nič. Ali pa vsaj manj kot kak hostel"

Besedila njune glasbe ne vsiljujejo, kaj naj mislimo, temveč s satiričnim in igrivim podtonom pokažejo, o čem bi bilo vredno premišljevati. Da je treba tistim, ki se rogajo drugi barvi kože, pokrasti izpred hiše vse rože; da bi bilo bolje, če bi pokazali krivi prst grdi diktaturi in demokraciji vsepovsod na široko odprli duri, sta sporočala že s svojo prvo ploščo, ki je izšla leta 2018. Zdaj prihaja nova.

Njuna glasba je žanrsko pestra, razigrana in tako čustvena, da ti kdaj pa kdaj v oko nažene kakšno solzo, drugič pa nasmeji s pronicljivim humorjem. Vendar jima epidemija ni prizanesla. Medtem ko so koncerti vztrajno odpadali, sta mlada ustvarjalca nihala iz obdobja navdiha v obdobje žalosti in spet nazaj. 

Oglasim se v njunem podnajemniškem stanovanju v Ljubljani, ki si ga delita s cimri. Na balkonu žvrgolijo vrabci. "Medtem ko se ptičev vsi otepajo, ker jim umažejo balkone, smo jim mi na našem balkonu postavili krmilnico," začneta, jaz pa priklopim diktafon. 

Vprašanje, ki ga bom zastavila najprej, je morda tisto, ki se v časopisih in na ekranih pojavlja največkrat. Gotovo je tudi malce nadležno. Pa vseeno – kako gre? Saj ne da jamramo, privajamo se. Kako torej teče vajino privajanje na vsakdan, v katerem smo se znašli?

Laura: Velik del najine identitete je to, da nastopava, da sva na odru. Ko tega kar naenkrat ni več, se ti včasih zazdi, kot da si izgubil nek velik del sebe. Med temi samoizolacijskmi časi se mi je kdaj zgodilo, da sem se zbudila v kak dan, ki bi ga najraje preskočila, vendar življenje ne deluje tako. Dneva ne moreš preskočiti kot strani v knjigi, če ti ni všeč. Seveda je to obdobje po svoje tudi zanimivo, človek se je primoran soočati s stvarmi, ki mu niso najlažje, s tem pa poleg vsega drugega tudi osebnostno raste in se spoznava v neki drugi luči.

Ko smo pred dvema letoma govorili prvič, sta rekla, da se kot ustvarjalca žanrsko ne opredeljuje. Se je to do danes spremenilo? Novi album bo izšel bo maja.

Laura: Še vedno sva žanrsko raznolika, saj se najina glasba dotika predvsem ljudi in njihovih ter najinih življenj. Že en sam dan se lahko začne tragično in konča komično, vse te barvite emocije pa poleg besedil slikava tudi skozi žanr. Vsak žanr ima svojo zgodbo; lirika roko podaja spevnim in nežnim melodijam, ulica potrebuje potres, in nevihto, šanson šaljivost. Najina glasba zaživi s spajanjem življenja in okolja. Navdihujejo naju tudi prostori, v katerih ustvarjava in igrava. Muziciranje v dnevni sobi ali pa na odru zahteva drugačne pristope, vendar pa sva midva to kar se je razvijalo v dnevnih sobah - šanson, intima, humor, satira, čutnost - v bistvu samo prenesla na oder, povečala sva samo najino prezenco. Potem pa pride ulica, ki terja največjo prezentnost in ki je zmeraj, predvsem na najinih potovanjih in ko je bilo še vse bolj prosto, predstavljala velik del najinega odra. Za tja sva rabila nekaj udarnega, to pa sva našla predvsem v etno instrumentalih. Nezavedno naju seveda navdihuje tudi najino razmerje, najine anekdote in emocije, veliko pa dobiva tudi od prijateljev in njihovih ter naših skupnih življenj. Zgodi pa se, da vse skupaj včasih zaplava tudi v popolno fikcijo. Včasih se mi zgodi, da se v meni prebudi nekakšna trpeča ženska, ki je izgubila moža in otroka, ter svoje tragične zgodbe izlije v mojo beležko. Stvari pa poleg vsega drugega pridejo tudi iz jedra domišljije, navdihujejo pa naju seveda tudi aktualne družbene in politične situacije. Ko pišem besedila, sicer poskušam biti strpna tudi do stvari, s katerimi se ne strinjam, vendar bi si kdaj želela biti tudi kaj manj politično korektna.

Kako pa se nova plošča razlikuje od prve in kaj jo povezuje?

Laura: V srčici je album vsebinsko precej podoben prvemu, povezujeta pa se tudi z žanrsko raznolikostjo, zvočno pa je drugi album precej širši.  Vsi tisti, ki sodelujejo pri izvedbi skladb na prihajajočem albumu, so del najinih življenj. Na novem albumu je recimo skupina Sled, v kateri pojem že od 4. razreda osnovne šole, ostale sodelujoče pa sva spoznala preko Floating castle festivala. Prijatelj iz Čila je posnel čarango, prijatelj iz Češke klarinet, kontrabasistko Neža Pavlovič  in tolkalistko Ines Ljubej pa sva spoznala na Kavč festivalu v Mariboru. Na odru sta se nama pridružili pri igranju najinih pesmi, takoj smo se ujeli in vprašala sva ju, če sta z nama pripravljeni sodelovati in posneti del albuma. Takoj sta bili za! In to je tisto, kar iščeva, neko dobro povezavo. Lahko je muzičar neverjeten virtuoz, vendar če z njim ali njo nimaš osebne povezave, sodelovanje ni tako sladko. Album nama veliko pomeni prav zato, ker so pri oblikovanju sodelovali sami dragi ljudje. Še ovitek bo oblikovala moja bivša sošolka iz srednje šole. Nekateri glasbeniki morda lahko rečejo: 'Ta projekt izraža izključno mene' pa četudi je pri njem sodelovalo še ogromno drugih ljudi. Midva pa na tej točki nisva več samo 'Zajtrk' temveč  'Zajtrk s prijatelji'. 

Sven: V najini glasbi ni sovražnosti, vseeno pa hočeva nakazati, ko se nama zdi, da kaj ne štima. Na albumu bo spet sreče, žalosti, veselja. Podprto bo z malo več inštrumenti, zvočno bo širše in polnejše. Na njem praktično delava že od takrat, ko je izšel prvi album; veliko je sicer nastalo v zadnjem času, določene stvari pa so se nabirale in zorele skozi čas. Vmes sva imela obdobje, ki je bilo zelo produktivno, v roku dveh ali treh mesecev sva naredila večino. Nabralo se je toliko materiala, da bi ga bilo dovolj za dva albuma, in rekla sva si, da je čas. 

Pred epidemijo vama je velik del prizorišča predstavljala ulica, ki ima čisto svojo dinamiko. Med epidemijo taka izvedba ni mogoča. Sta se poskušala prilagoditi razmeram, ki narekujejo spletne koncerte?

Sven: Ne samo ulice, tudi koncertov ni, ničesar ni! Kar ti preostane, je spletni stream, spletno prenašanje dogodkov. A to ni nekaj zares inspirativnega.

Laura: Midva delujeva na pogon dialoga z občinstvom. Ker pa žal preko spletnih streamov ni publike, pa sva čim bolj poskusila izkoristiti video medij in naredila glasbeni kabaret. Tako sva Svenovo domačo hišo izkoristila na način, da sva vsak komad izpeljala v enem prostoru. Njegov oče je snemal, mama in babica pa sta prižigali in ugašali luči, odpirali in zapirli vrata in nastavljali šilčke rakije. Zajtrk je pač slajši z družino in prijatelji. 

Je igrati na tujih ulicah drugače kot na domačih, recimo v Ljubljani? Z ozirom na funkcijo prostora si predstavljam, da tudi kraj doprinese k interpretaciji. 

Laura: Zame je ulica zmerom ulica. Razlika je v tem, da so po različnih ulicah različni odzivi. Midva imava slovenska besedila, saj je to en od najinih glavnih konceptov ustvarjanja, to pa je faktor, ki naju omejuje na Slovenijo oz. Balkan. Z ozirom na to je ulica prostor, ki je dal glavni povod za najino ustvarjanje instrumentalne glasbe v najinem repertoarju. To je jezik vseh narodnosti, midva pa sva iskala, kako se čim bolj približati vsem prostorom in ljudem.

Sven: No, jaz pa mislim, da so razlike; ja, ulica je ulica, a ko greš nekam daleč  in igraš tam ter se nabere neka množica, ki te podpre, je to poseben dosežek, na katerega si lahko še posebej ponosen.

Umetnik, še posebej vsak manjši umetnik, ki ni zelo prepoznaven in komercialno 'prodan', je v našem prostoru dojet kot boem. Zakaj je dojet kot nekaj 'bluzerskega'?

Laura: Zdi se mi, kot da publika vidi umetnika, v našem primeru glasbenika samo na odru, ne vidi pa zgodbe, ki je za tem. Na odru seveda glasbeniki uživajo, ljudje se smejijo, po koncertu ljudje glasbenikom čestitajo in spijejo kako pivo. To je ta lepa slika. Vendar je za to, da človek nekaj zna, potrebnega veliko odpovedovanja in truda. Znati igrati, znati ustvarjati je intelektualna lastnina! Tudi športnik mora veliko trenirati, da pride na olimpijske igre in tudi muzičar je v inštrument vložil ogromno energije, dela in strasti. Res je da imamo umetniki to srečo, da delamo, kar nas veseli, še vedno pa je to trdo delo z veliko odpovedovanja.

Sven: Morda je razlog tudi v tem, da človek, ki situacijo dojema na tak način - pa če sam je ali ni umetnik - hodi v službo, ki traja osem ur na dan in se obenem zaveda, da ti ne hodiš v take vrste službo. Morda se temu zavedanju pridruži še zavist, ali pa preprosto samo nerazumevanje. Lahko ti 12 ur vadiš inštrument, pa bo marsikdo to razumel kot da se doma v svoji sobi samo nekaj igraš. 

Laura: To izvira tudi iz te slovenske mentalitete - če delaš, si priden, delaven človek je dober človek. A delo je nasploh v Sloveniji žal večinoma dojeto v kontekstu utrujajočega fizičnega dela. To ne pomeni, da je katerokoli delo, pa naj bo to delo v steklarni ali pa delo umetnika manj vredno - enako je, so pa različni konteksti. Vsako delo je potrebno, da poganja družbo. Konec koncev lahko tudi politiziramo, saj se veliko problemov povezuje z načinom vladanja v Sloveniji. Najprej so začeli sekati po kulturi in umetnosti, ne zavedajo pa se, da si človek duše ne more nahraniti s tem, da je ves dan samo zgaran. Po navadi si jo hrani z umetnostjo. Lahko je to čisto preprost film, ki ga gledaš na televiziji, lahko je to visoka umetnost. Različni konteksti umetnosti spadajo k različnim konceptom ljudi. 

Določene oblike umetnosti imajo neposredno korist, denimo vajina glasba na ulicah, ki takoj sproži navdušenje in odziv. Pomen drugih umetnosti je manj viden, včasih pa v danem trenutku popolnoma neviden. Zakaj naj obstane tudi subkulturna umetnost? 

Sven: Vsa umetnost, ki ne vzpodbuja sovraštva in razlik, je potrebna in pomembna. Po mojem že zato, ker se vedno se najde kdo, ki se lahko z njo poistoveti.

Laura: Ljudje smo zelo različni in različnosti peljejo v ekstreme. Tako kot družba pa tudi umetnost potrebuje strpnost. Res je, da je težko sprejemati stvari, ki jih ne razumeš. Tudi fašizem in rasizem izvirata iz nekega nerazumevanja; danes smo v drugačnem času, še vedno nepopolnem, a jaz mislim, da dobra okolica, ki izobražuje in ignoranco ruje iz podtalja, zagotavlja večje razumevanje. Tako bi moralo biti tudi pri umetnosti - da se jo v čim večji meri predstavi kot pomembno in ključno za družbo, tudi če ni vsakemu posamezniku fizično ali v smislu razumevanja dostopna. Kar je zate smet je lahko za drugega ves svet. 

Taka mnenja postajajo vse glasnejša.

Sven: Ja, ker nam to vse bolj intenzivno jemljejo, vedno manj je prostorov, v katerih lahko taka umetnost živi. Tudi Rog so zrušili Ljudje, ki so po njem pljuvali, verjetno pa nikoli niti niso bili tam.

Laura: Ljudje so tam videli samo 'džankse', niso pa videli rojenja umetniških praks, ki so se v teh prostorih razvijale. Sama npr. sem se tam učila plesati na svili, igrati inštrumente, pela v zboru, tam sem delala tudi ulične predstave. Kultura, ki ni požegnana s strani mož v politiki, po njihovem mnenju žal ni nič vredna, ali pa vsaj ne toliko kot kak hostel. 

Kaj pa komercializacija? Ali je mogoče, da v teh časih ne težiš k 'prodajanju'? Vidva sta od vsega začetka, torej tudi pred epidemijo, prisegala na manjše, srčne koncerte. 

Sven: Zdi se mi, da v tem času še bolj stremiš k temu, da se ne skomercializiraš. Žal smo trenutno priča času, ko izgubljamo pomembne sub-kulturne prostore in ko se politika vtika v umetnost, jo onemogoča in celo lastno voljno izbira kaj je sprejemljiva umetnost in kaj ni. To je samo eden vendar zelo močen razlog zakaj je zdaj zelo pomembno, da se ne ''prodamo'', ostanemo zvesti sebi in ohranjamo uporniški duh.

Laura: Nekdo, ki ima to prioriteto, da venomer ostaja zvest samemu sebi pri samem vrhu, se najbrž ne bo skomercializiral. Ne zamerim pa ljudem, ki se, saj ne poznam njihove zgodbe. Morda je za marsikoga to edina možnost, da sploh lahko kaj dela, z delom pa pride tudi denar. Je pa odvisno tudi od tega s kakimi ljudmi si obdan in kakšne so tvoje življenjske prioritete. Kot umetnik, če že ne zavedno pa podzavestno, ustvarjaš nekaj, kar misliš, da je prav znotraj tvojega okolja in kroga ljudi; skušaš biti blizu nečemu, kar ti je že tako ali tako drago. Nama so drage skupnost, iskrenost, čisti odnosi. Tudi z glasbo poskušava črpati iz ljudi, na odru pa slednje dati nazaj ljudem.  Vsak dela po svoje, različni svetovi obstajajo, tako fizični kot mentalni. Je pa res, da bi mene osebno praznilo, če bi pela plehka besedila in konvencionalne melodije, za katere bi imela občutek, da so iz trte izvite in prazne. Sploh v avtorski glasbi.

Kakšna pa je vajina vsakodnevna dinamika? Vstaneta, zajtrkujeta in potem 'Zajtrkujeta'? 

Laura: Heh, ne, veliko bolj spontano je. Velikokrat sploh zares ne veva, kdaj in kako je neka pesem nastala. To, da album pride maja, je najin edini rok, ker pa sva to že tolikokrat poudarila, zdaj očitno zares mora priti. Nič, kar sva ustvarjala, ni nikoli imelo 'deadlina', in če delaš s prijatelji, ki ti pomagajo zastonj predvsem pa s srcem, stvari ne moreš siliti. Ta neposiljena spontanost pa pogosto dozori v kaj dobrega. Prva karantena je bila super, veliko sva vadila; druga pa je, ne morem reči da ne, bila malce melanholična in z manj ustvarjalnega navdiha. V zvezi s tem se na neki točki pojavi tudi  slaba vest, ker nič ne špilaš, pa bi kao mogel, ker si muzičar. Vendar sva se poskušala naučiti do samega sebe biti potrpežljiva. V drugi karanteni sva se zato ukvarjala s čisto tehničnimi vidiki albuma. Nekatere zasedbe, ki so pa prej samo koncertirale in niso imele časa za kreativno plat, pa so v tem času imele mir pred turnejami – našle so mir in ustvarjale nove stvari.

Sven: Ko ti prihodnost ne obeta nobenih koncertov, lahko hitro izgubiš inspiracijo za igranje. Na koncertu vendar nekaj doživiš, koncert ti da zagon za naprej. Če pa tega ni navdih sicer lahko najdeš v drugih stvareh, a ti ga lahko tudi prej zmanjka, če svojega dela ne moreš deliti z drugimi. Upam, da se bo kmalu kaj premaknilo. Bliža se pomlad in dogodki bi se lahko na prostem in na razdalji že začele odvijati. Zakaj lahko greš v šoping po obleke, na manjši koncert, kjer je zagotovljena razdalja, pa ne? Pa ne gre zgolj za nas, glasbenike. Vsi hlepijo po umetnosti. Menim, da šele, ko ti je odvzeto nekaj kar si imel za samoumevno ugotoviš koliko ti je zares pomenilo in najbrž so tudi tisti, ki se prej tega niso zavedali, zdaj opazili, da jim kultura in umetnost bogatita življenje bolj kot so si mislili.

Laura: Ko greš na koncert, si za kratek čas del neke skupnosti. Za kratek čas se vsi zbrani odločijo za isto strast in z njimi deliš večer, domov pa greš nahranjen. Umetnost je podtalna sila, ki goni družbo. Po čem vendar najbolj poznamo ljudstva, ki so oblikovala našo civilizacijo? Po umetnosti. Noben mi ne more reči, da je to nekaj nepomembnega.