Zdaj, ko se pogovarjava, ste na rezidenci v Villi Concordii v Bambergu, skupaj s četverico slovenskih umetnikov. Kaj za vas pomeni to darilo Bavarske in kljub koronačasu plodno sodelovanje z vašimi sorezidenti? Kaj ustvarjate na rezidenci?
"Z nagrado oziroma rezidenco sem seveda počaščena in še posebej vesela v tem času. Veliko sem se posvetila ustvarjanju. Pogoji so odlični. V uporabi imam fantastičen studio s klavirjem, ki ga je lansko leto imel v lasti Helmut Lachenmann. Rezidenca odpira tudi nove možnosti uresničevanja umetniških vizij, prinese večjo prepoznavnost. Pusti pa tudi nekakšen vtis lastne vrednosti sebe kot umetnice, čeprav zame načeloma zunanja kritika - tako pozitivna kot negativna - ne igra vloge, vendar je v trenutkih dvoma nekakšna pozitivna spodbuda za naprej.
Tako z nemškimi kot slovenskimi kolegi smo se zelo dobro ujeli. Ko je bilo vreme ugodno, smo imeli skupne večere, diskutirali o umetnosti, izmenjali izkušnje. Vsekakor so se ustvarile močne vezi in bomo tudi v prihodnje ohranjali stike. Z nekaterimi že snujemo nove projekte. Okolje je definitivno spodbudno za ustvarjanje. V času moje rezidence sem skomponirala operni projekt BalerinanirelaB, skladbo Essence in konceptualizirala nadaljnje projekte, skladbe. V času popolnega zaprtja države pa sem v 20-dnevnem performansu ustvarjala orkestrsko delo pred očmi javnosti.
Trenutno se fokusiram na dva projekta, in sicer na orkestrsko delo, ki je naročilo Švedskega radia kot nagrada Rostruma, ter na nov projekt, ki se je skoval prav zaradi te rezidence: z Natašo Kramberger preslikavava poglavje December njenega romana Primerljivi hektarji v radijsko opero. Nekaj načrtov, kot sta glasbeni portret in snemanje skladbe Amaranthine, pa se je prestavilo v naslednjo sezono."
V Ljubljani je bil lani novembra prvi Forum nove glasbe, vaš delež na njem je bil opazen. Po prenehanju festivala Slowind ohranja stik s sodobno glasbo doma in po svetu.
"Festival, kot je Forum nove glasbe, je ključnega pomena pri izpostavljenosti posameznika v sodobni umetnosti, ki je izraz današnje družbe. Ekipa, ki jo sestavljajo Larisa Vrhunc, Nina Šenk, Gregor Pompe in Steven Loy, je vsekakor kos temu izzivu. Že na prvem festivalu so koncerte kljub spremembi načrtov - bili so v obliki streama - izvedli zelo kakovostno. Ne samo glasbeno, tudi tehnično in vizualno. Pred vsakim koncertom je bil tudi pogovor s skladatelji in glasbeniki, ki poslušalcu ponuja vpogled v zakulisje (po)ustvarjanja. Med festivalom pa so se zvrstila tudi predavanja skladateljev za študente in širšo javnost, kjer se bolj poglobljeno, akademsko osredotoča na posamezno skladateljico oziroma skladatelja, njegov glasbeni jezik, koncept ter odpira diskusije o pomembnih temah v umetnosti in zunaj nje."
Ste Celjanka, ki je po akademiji za glasbo v Ljubljani odšla v Haag na Royal Conservatory - vaša življenjska in umetniška pot je zelo posebna? Kako dolgo že živite na Nizozemskem?
"Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila moja življenjska pot posebna. Vendar če dobro pomislim, je kar nenavadna. Vsekakor sem že od malega imela močan občutek, da sem ustvarjalka. Imela sem jasne umetniške vizije. Izražanje preko glasbe je bilo nekaj naravnega, celo nujnega, kakor dih. Že takrat sem bila vedoželjna, niso me zadovoljili preprosti odgovori. Razmišljala sem o življenju, prostranstvu sveta in postavljala eksistencialna vprašanja.
Natančneje: prihajam iz Petrovč, torej sem Žalčanka. Že ob koncu umetniške gimnazije v Celju pa sem postala mama. Med študijem na akademiji sem začasno z družino živela v Ljubljani. V tistem obdobju smo veliko potovali po Evropi, predvsem zaradi mojih izpopolnjevanj in seminarjev. Iskala sem širino, nova znanja, nove poglede na umetnost, nove kulture. Močna izkušnja je bilo bivanje v majhni vasi v Ugandi, kjer je perspektiva vidno drugačna. Po končanem študiju v Ljubljani sem se vpisala na Kraljevi konservatorij v Haagu. Tukaj živim že deset let. Predvsem zaradi umetniških projektov pa se rada vračam v Slovenijo. Nizozemska umetniška scena me ima za nizozemsko skladateljico, slovenska za slovensko. Sama se vidim kot bitje tega sveta, svetovljanka. Pustim pa se presenetiti, kam me bo pot peljala naprej."
Znani ste po detabuiziranju nekaterih tem, tudi in še posebej v glasbi. Depresija, avtizem, ADHD so redko del glasbenega izraza, vi vse to kombinirate s performativom in videom. Ste izhajali tudi iz osebne izkušnje?
"S senzibilno temo je treba ravnati previdno. Najprej sem se vprašala, ali ima sploh smisel takšno temo umetniško udejanjiti. Prav zaradi lastnih izkušenj sem močno čutila, da moram slediti tej viziji. Ključni aspekti procesa tega večletnega projekta DisOrders so čas, predanost glasbenikov ter sama pot in raziskava. Glasbeniki so se poglobili v umetniško disciplino performance art, se izobraževali o temah in od blizu pridobivali izkušnje posameznikov, kako se s svojo drugačnostjo spopadati v našem družbenem sistemu. Pri tem smo imeli podporo, znanja, izkušnje specialistov tega področja - psihologov, nevrologov, terapevtov.
Vsako solo/duo umetniško delo traja tri ure, več dni zaporedoma in osvetljuje določeno nevrološko-biološko ali psihično stanje. Tema skladbe za violončelo je anksioznost. Desetminutni panični napad se odvije v roku treh ur. V tem času dihaš, čutiš z glasbenikom, občutiš, doživljaš, kar on doživlja. Kolega psiholog je opozoril na to, kako vidni so fizični napori glasbenika, ko izvaja to delo. Pri tem je opomnil na realnost človekovega stanja v trenutkih doživljanja anksioznosti. Medtem ko človek doživlja ta močna notranja stanja, ki zahtevajo ogromno fizične energije, družba od njega zahteva še, da je voznik tovornjaka ali učitelj, starš, da obvlada vse vloge in družbene zahteve. S tem projektom želim vsaj opozoriti na raznolikost nevroatipične perspektive oziroma na tako imenovano divergentno optiko v upanju, da bo to prineslo sočutnost in empatijo do soljudi."
Pripravljate tudi operno delo z libretom po znanem romanu Marka Sosiča Balerina, balerina - o avtizmu?
Roman Marka Sosiča Balerina, balerina mi je odprl vpogled vase, pot do sprejemanja moje drugačnosti
Pretekli mesec me je zelo pretresla žalostna vest o smrti Marka Sosiča. Ideje za ta operni projekt segajo skoraj desetletje nazaj. Dragoceni so bili pogovori s pisateljem, njegov pogled, njegova vizija. Tako blizu smo bili premieri, pa še vedno tako daleč. Kratki film BalerinanirelaB, ki bo predstavljen na filmskem festivalu v Bambergu v tem mesecu, je posvečen Sosiču. Si pa seveda želim, da se bo opera kmalu lahko udejanjila tudi na odru."
Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je bil vaš profesor skladatelj Uroš Rojko. Je bil pomemben za vaš razvoj? Odločitev za Haag je bila spodbujena od njega? Tudi v Haagu ste bili v zanimivem študijskem procesu pri prof. Martijnu Paddingu - bili ste študentje z vsega sveta?
"Pri mladem ustvarjalcu so ključni mentorji. Uroš Rojko je vsekakor igral zelo pomembno vlogo pri mojem razvoju. Verjel je vame, spodbujal mojo unikatnost in svobodo izražanja. Poleg znanja in izkušenj je vsekakor prispeval njegov svetovljanski pogled, saj biva med Nemčijo in Slovenijo. Moja prva želja je bila slediti kolegom skladateljem in oditi v Nemčijo. Zelo po naključju sem na seminarju v tujini spoznala Martijna Paddinga, ki mi je predstavil vizijo kompozicijskega studia po Louisu Andriessenu na Kraljevem konservatoriju v Haagu. Mislim, da je prav ta misel občutiti medkulturno okolje na lastni koži, biti del kulturne izmenjave in divergentnost mišljenj, bila razlog za odločitev za študij v Haagu. Poleg Martijna je bil moj mentor tudi Peter Adriaansz. V Haagu sta ti dodeljena dva mentorja, po možnosti zelo različna skladatelja. Posebej za študente, ki še nimajo oblikovanega svojega jezika in vizije, je pomembna vpetost med dvema poloma. Mentorstvo pa se je s časom prelevilo v kolegialnost, celo prijateljstvo."
Ostali ste na Nizozemskem, najbrž z razlogom? Bolj ustreza vašim inovativnim, drznim pristopom v glasbi? Pogosto vpletate teatrske prvine v vaša dela in družbeni angažma, po čemer ste sorodni Urošu Rojku (spomnimo se samo njegove kritike neoliberalizma skozi glasbo). Vaš projekt DisOrders denimo vsebuje elemente performativa. Povejte kaj o njem.
"Vsekakor so pogoji za ustvarjanje na Nizozemskem veliko boljši. Sodobna, eksperimentalna interdisciplinarna umetnost je že kar integrirana v družbo. Ne omejujem se na umetniško disciplino ne na umetniški jezik. Nov projekt, nova skladba je zgrajena na beli podlagi. Zvok, glasba je še vedno moj močni medij, vendar se zavedam, da poslušalec tudi vidi, občuti, vonja. Kdaj je dovolj zvok, glasba sama, kdaj pa delo zahteva preplet umetniških disciplin. Preko iskanja, fokusa, intuicije postaja vizija vedno bolj jasna. Pri projektu DisOrders mi je bilo ključno, da se glasbeniki zavedajo, kako se izraža na telesu njihovo notranje stanje, njihova čustva, občutki, doživljanje. Zavedanje 'awareness' trenutka med samim performance in vprašanja, kaj je glasbenikov material in kje je fokus gledalcev, so v ospredju. Sledijo materialu, ki je v principu človeško telo, vendar v tem projektu tudi glasbeni, vizualni ali emocionalni. Glasbeniki so naravni performerji, vendar po navadi samo preko zvočnega izražanja. Tukaj človek ponovno postane središče. V letošnjem letu pa pripravljam projekt s pionirji performance arta Black Market International."
So se glasbeniki pripravljeni spoprijeti z drugimi kodi ustvarjanja - najbrž je v tujini lažje in je te odprtosti več kot pri nas? Vi ste pristaš kar se da svobodne interpretacije, kar je v današnjem nadziranem, manipuliranem svetu zelo drugačna ustvarjalna pot?
"Načeloma sta zavzetost in entuziazem zelo vidna pri glasbenikih, s katerimi sodelujem tako na Nizozemskem kot v Sloveniji. Za takšen dolgoročen, zahteven projekt, kot je DisOrders, mora umetniški direktor ansambla predvsem verjeti v tvojo vizijo. Člani nizozemskega ansambla Modelo62, s katerimi delam na tem projektu, prihajajo vsekakor iz lastne želje po eksperimentiranju in iskanju novih poti. Na Nizozemskem je pri novih projektih in sodelovanjih interesantna prav ta inovativnost, drznost, odpiranje novih dimenzij s kritičnim pogledom na lepoto, umetnost. Stik z umetniškim delom je intimen trenutek, ki je za vsakogar popolnoma unikaten. Absolutno mora biti dopuščena svobodna interpretacija tega trenutka. Že pri stopnji prej mora biti svoboda; svoboda ustvarjanja, izražanja. Kaj je svoboda in ali jo res imamo kot ustvarjalci, pa je tema zase."
S skladbo Prana ste zmagali na lanskem Rostrumu. Kakšna skladba je to?
"Prana je skladba za veliki orkester in soliste, ki so razporejeni po dvorani. Skladba je zelo eksperimentalna v smislu uporabe tehnik. Vsa godala so preparirana z magneti, ki ponudijo nov glasbeni jezik. Celo akustika instrumenta se spremeni. Zveni kot elektronski zvok, vendar akustično. Zvok postane zelo senzibilen. V majhnem gibu je velika sprememba. Prav zaradi teh inovacij skladba zahteva ogromno časa, priprav in razlage. Člani orkestra RTV Slovenija in dirigent Rossen Milanov so se zelo poglobili.
Inspiracijo sem iskala v dihu oziroma dihu življenjske sile, energije. Prav zato ta naslov, kajti v hinduizmu je prana razumljena kot univerzalna energija, ki poteka v tokih v telesu in okrog njega. Skladba ponuja veliko različic. Vsak si lahko najde svojo pot, vsakič znova."
Pogosto ste na umetniških rezidencah? Kaj vam pomenijo?
"Umetniške rezidence so različnega tipa, namena. Nekatere so za kratek čas, namenjene ustvarjanju v sodelovanju ali poglobljenemu študiju na primer elektronskih instrumentov, ki jih kasneje uporabiš v delu. Spet druge so daljše. To je moja prva izkušnja v enoletni rezidenci. Pomembne so seveda za umetnika, za fokus, izoliranost in hkrati izpostavljenost, širitev omrežja, kontaktov. Vsekakor pa pripomorejo tudi k razvoju v družbi, saj ponudijo skupen prostor in čas za debate umetnikov; skladateljev, pisateljev, vizualnih umetnikov. Pomembnost vidim tudi v izmenjavi izkušenj, mnenj, kritičnih pogledov na družbo, umetnost, fokusu na stanje umetnosti v družbi, pri čemer se porajajo vprašanja, kot je vprašanje, kako pristopiti do posameznika, ki je v kolesju mašine, da se ustavi in vpraša, kaj mu osebno umetnost lahko ponudi."
Gregor Pompe piše v zadnji Zgodovini slovenske glasbe o Sloveniji kot kompozicijski velesili, če sodimo po izjemnih dosežkih na Rostrumu. Vi ste celo v absolutni kategoriji zmagali. In skladateljice vodite.
"Inspiracija za delo mi je bilo vprašanje, kaj je esenca umetnosti. Da nas predrami, zamaje tla pod nogami, prevzame, odpira svetove, preseka monotonost vsakdana, izolira pred bombardiranjem podatkov, ponudi varno okolje, nudi močno, unikatno, intimno doživetje, brez pravil, kjer se pojem lepota znova izpostavi. Vsako čustvo je dobrodošlo, strah, veselje, gnus, lagodje. V odkrivanju zvokov je neskončni zalogaj. V tem delu je glasbeni material en sam ton, es, ki se ob konstantni repeticiji razširi in transformira. Ponovno se izpostavi razmerje med menoj in svetom, pomembnost vsakdanjega 'čudenja', 'čuditi se'."
Nagrada Berlinske akademije umetnosti je za vas najbrž velik kompliment. Bo tudi preboj v karieri?
"Nagrada Berlinske akademije umetnosti je vsekakor velik kompliment moji predanosti in trdemu delu. Umetniško mi daje spodbudo, da postopam še naprej brezkompromisno in z jasnimi vizijami."
Obiščite spletno stran brez oglasov.
