(INTERVJU) Modna oblikovalka Sanja Grcić: Moja oblačila niso seksi

Saša Britovšek Saša Britovšek
12.03.2023 03:00
Do knjižnice priljubljenih vsebin, ki si jih izberete s klikom na ♥ v članku, lahko dostopajo samo naročniki paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Glasovno poslušanje novic omogočamo samo naročnikom paketov Večer Plus in Večer Premium.
NAROČI SE
Poslušaj
"Držim se načela, da moram sama imeti denar za oblačilo, ki ga prodajam. Da ljudje, ki so podobni meni, lahko kupijo moj kos."
"Držim se načela, da moram sama imeti denar za oblačilo, ki ga prodajam. Da ljudje, ki so podobni meni, lahko kupijo moj kos."
Saša Britovšek
"Domišljam si, da delam za močne ženske, ki jih zanimajo kultura, različne kulture in imajo širino," pravi ljubljanska modna oblikovalka in kostumografinja Sanja Grcić. 

- Kako razume trajnostno modo? "Moda je sistem, tako kot avtomobilska industrija, in ne moremo se pretvarjati, da je električni avtomobil trajnosten ali manj škodljiv za okolje ali da varčuje z energijo, če vemo, kaj vse za to zahteva. Ideja je vedno dobra, tudi atomska fuzija je bila zelo dobra ideja, a atomska bomba je zelo slaba. Kapitalizem še tako dobro idejo prilagodi za svoj žep. S trajnostno modo je popolnoma enako. Svet vodijo globalne korporacije. Recimo Zara, največja tekstilna korporacija na svetu, ki zasluži največ denarja na svetu, vsako leto zažge milijarde svojih neprodanih oblačil. To se dogaja že desetletja, čeprav vedo, koliko lahko prodajo. Trajnostna moda ne pomeni samo proizvajati trajnostno, ampak tudi prodajati trajnostno. Če pomislimo - saj moda je bila nekoč trajnostna in ji ni nič manjkalo. Dokler oblačila stanejo manj kot hrana, jih bomo metali v smeti."

- Ne le, da pozna ljudi, ki šivajo njene obleke, rada spoznava tudi ljudi, ki njena oblačila nosijo. "Ko imaš trgovino, je sicer to vedno težje. Zadnje čase se mi dogaja zanimiva stvar. Na javnih prireditvah srečujem ljudi, ki jih ne poznam, v svojih oblekah. To je nekoliko nenavaden občutek. Zelo sem vesela, ko vidim svojo obleko na koncu hodnika Cankarjevega doma pred Linhartovo dvorano. Ali v Drami ali na letališču. Vesela sem, ko vidim, da človeku pristaja, nakar sem majčkeno zmedena. Vprašam se, ali ti ljudje vedo, kdo sem, kaj moram storiti, ali se jim moram morda predstaviti ... A to je ta občutek, ki ti da jasno vedeti, da živimo v družbi brez zvezdništva."
Ste že naročnik? Prijavite se tukaj.

Preberite celoten članek

Sklenite naročnino na Večerove digitalne pakete.
Naročnino lahko kadarkoli prekinete.
  • Obiščite spletno stran brez oglasov.
  • Podprite kakovostno novinarstvo.
  • Odkrivamo ozadja in razkrivamo zgodbe iz lokalnega in nacionalnega okolja.
  • Dostopajte do vseh vsebin, kjerkoli in kadarkoli.

Sposojene vsebine

Več vsebin iz spleta