Bojan Tomažič
S tem, kar se nam zdaj dogaja, še nimamo izkušenj. Kako vi, pater Vito Muhič, doživljate te razmere?
Priznam, da sem na začetku tudi sam menil, da gre za neke vrste gripo, ki bo kmalu minila, kakor je pretekla leta v tem letnem obdobju. Sčasoma, ko sem poslušal strokovnjake in je bilo vedno več ljudi bolnih, tudi umrlih, me je začelo skrbeti. Spomnim se, da sem se v četrtek, 12. marca, peljal iz Maribora v Starše na zaključek celodnevnega češčenja Najsvetejšega zakramenta in po radiu slišal, da od polnoči do preklica ne bo dovoljeno maševati z ljudmi v cerkvi, ampak bo duhovnik maševal sam. Po sveti maši smo duhovniki sedli, se o tem pogovarjali in kar nismo mogli verjeti. Ker se takšne odločitve škofov iz bližnje zgodovine ne spomnim, sem začel verjeti, da zadeva ni tako nedolžna in da bo strokovnjake in odgovorne za našo domovino treba vzeti zares.
Bolje ta čas izkoristiti z ustvarjanjem kot z jamranjem
Ljudi upravičeno skrbi za svojce in zase
Kaj vendarle opažate pri ljudeh?
Čuti se in vidi na obrazih, da jih je strah. Za to, kar se dogaja, in še bolj za to, kar prihaja, kakšne bodo posledice in izzivi po ustavitvi koronavirusa. Morda so tudi zato njihove molitve bolj močne, bolj globoke in tudi bolj iskrene. Tudi zapisi v knjigo ob vhodu v cerkev izražajo njihovo skrb in negotovost, predvsem skrb in prošnjo za moža, ženo, otroke, starše. Za zdravje in dobre odnose. Tudi za domovino, za voditelje, za zdravstvene delavce in mnoge druge. Pripravljeni so pomagati, znanka že nekaj dni pripravlja kosilo za šest starejših ljudi v bližnji okolici. Njen mož jim hrano vsak dan dostavi pred vrata doma. Zdaj smo v štiridesetdnevnem svetem postnem času. Vsakdo je naredil neko obljubo, načrt, odločitev, kako se čim bolj predvsem duhovno pripraviti na velikonočne praznike.
Zame kot duhovnika in redovnika skoraj ni lepšega trenutka kot biti zraven pri krstu ali poroki
Izredne razmere so opozorilo za vse
Psiha ljudi v osami je na preizkušnji. Kako poskrbeti vsaj za trdnost, če ne že za vedrost, da se ne zlomimo?
Gotovo vse, kar se dogaja, kar beremo, poslušamo, vzbuja skrb in tudi strah. Zato moramo biti oziroma stati drug ob drugem. Bližina, četudi ne fizična, je zelo pomembna, pogovarjajmo se po telefonu, skypu in drugih komunikacijskih možnostih. Katoličani se obračamo za pomoč, varstvo in tolažbo preko molitve svetnikom, nebeški Materi Mariji in seveda nebeškemu Očetu. Zanimivo, da je v teh dneh veliko klicev, kje lahko spremljajo sveto mašo, kako bi se lahko spovedali oziroma prejeli sveto obhajilo. Hvala škofom, duhovnikom in mnogim drugim, ki nam vsem stojijo ob strani in nam tudi tukaj gredo naproti. Jezus želi vstopiti v naše življenje, v naše medosebne odnose in nas tolažiti, na nas pa je, ali ga sprejmemo ali pa ne. Če ga ne sprejmem, ne more delovati, imam svobodno voljo pa tudi razum in ljudi okrog sebe, ki me k temu nagovarjajo ali odvračajo. A za svoja dejanja in odločitve sam nosim odgovornost.
Z lepimi mislimi preženimo črne
Po tej preizkušnji bomo drugačni
Od kod torej te bolezni?
Prijatelj, pretežko vprašanje. Z boleznimi telesa se ukvarja zdravstvo in še kakšna druga stroka. Bolezen duha pa … Odnosi, predvsem medosebni, so na zelo težki preizkušnji ravno sedaj. Družina je kar naenkrat ves čas skupaj, mož in žena, starši in otroci, stari starši in otroci in vnuki. To je resnično preizkušnja. In čestitam vsem, ki zmorejo. Tudi sam bom verjetno od te preizkušnje drugače gledal na marsikaj. Za zdaj smo še pametni, razlagamo, modrujemo, svetujemo, a nekateri bomo že po nekaj dnevih, drugi tednih, pogledali tudi vase. Kaj lahko jaz storim? Ni težko pričakovati, obsojati, negodovati. Težko je spremeniti sebe, svoj odnos do bližjega, do materialnih stvari, do okolja, narave.
Skrbimo za svoj mir in za druge
Kateri svetnik je v teh časih lahko navdih?
Slovenski škofje so pripravili molitev za zaustavitev koronavirusa na čast svetemu Roku, zavetniku proti kužnim boleznim, ki jo molimo duhovniki, redovniki, redovnice in verniki. Najdete jo lahko na spletu. Dodali so tudi tri prošnje: za umirajoče, bolne in sorodnike, za zdravstvene in druge delavce ter za državne in druge voditelje. Sam bi spomnil še na Mater Terezijo, ki jo je papež Frančišek razglasil za svetnico 16. septembra 2016. S svojimi sosestrami je začela streči in skrbeti za najbolj zapuščene, za gobave in tiste, ki so živeli na cesti. Ona je rekla, da ne moremo delati velikih stvari. Delamo lahko le majhne stvari z veliko ljubeznijo. Zdi se mi popolna misel za trenutno situacijo: bodimo strpni, pomagajmo si med seboj, sprejemajmo se takšne, kot smo. Zaupajmo strokovnjakom in državnim voditeljem, da nam želijo in bodo pomagali, gotovo to počnejo z ljubeznijo in spoštovanjem do prebivalcev Slovenije in naše države, domovine Slovenije. Mi jim pomagajmo z upoštevanjem navodil in usmeritev. Če ljudi sodiš, nimaš časa, da bi jih ljubil, je sveta Mati Terezija tudi opomnila. Pa naj bo naša vzornica in tudi priprošnjica tam zgoraj.
Gremo torej naprej. Saj drugače ne gre.
Čim bolj kakovostno preživimo ta čas, s pogovori, z družabnimi igrami, z branjem knjig, z raznimi delavnicami, strokovno se dodatno usposabljajmo, družina naj tudi skupaj kuha. Tisti, ki smo verni, lahko tudi več molimo, na nekaterih televizijskih in radijskih postajah so vsak dan prenosi maš, berimo duhovne knjige. Mladi naj pridno študirajo in sodelujejo s svojimi učitelji in profesorji preko spleta. Sveti Frančišek Asiški, naš redovni ustanovitelj, ki je živel v 13. stoletju, je zapisal: "Gospod, naredi iz mene orodje svojega miru. Naj si manj prizadevam, da bi bil potolažen, kot da tolažim, da bi me razumeli, kot da razumem, da bi me ljubili, kot da ljubim. Amen."
Ja, tako naj bo. Zdravi bodite.
Hvala. Tudi sam želim vsem in vsakemu posebej ljubezni, potrpežljivosti, sočutja in solidarnosti. Ostanite zdravi na duši in telesu.
