(INTERVJU) Pesnica in psihologinja Alenka Rebula: Iz izkušenj vem, da je življenje zahtevno

Na začetku leta smo spet začeli nekaj novega, v datumu sta dve dvajsetici. Kakšno bosta leto in novo desetletje?
Odgovor je v naravi, ki nosi v sebi zakone življenja in resnice, ki je ni mogoče prikrojiti po svoje. Vsak začetek je vedno nadgradnja minulega. Nič ne gre v nič, vse se nadaljuje, vse je gibalo naslednjega. To je temeljni zakon vsega živega. Kar smo delali prejšnje leto, to bo zdaj rodilo. Začne se kazati, kar vemo, da smo delali, a tudi tisto, česar nismo videli, da delamo. V slabem in dobrem. V slabem zato, ker površno življenje, ki ga ne opazujemo in ki se mu ne posvečamo zares, rojeva množenje starih težav. V dobrem zato, ker bo vse zares plemenito izrazilo svojo moč. Začetek leta je zato priložnost, da pogledamo v resnico minulega leta. Ovrednotimo storjeno in nadgradimo, kar ima zdrave temelje in je naše trdno, rodovitno, zdravo življenjsko drevo. Opazimo pa tudi, kaj bi bilo dobro narediti, pa nismo, in zakaj nismo. Kaj je bolje opustiti, spustiti iz rok. Lahko opazimo, česa ne znamo, in si priznamo, da se tega nikoli nismo učili iz srca in zares in da zato ne speljemo. Načrti ob novem letu so zelo pogosto hiša iz kart, sestavljena iz nepoznavanja sebe in iz iluzij. Sil, ki nas obvladujejo, ne poznamo, zato jih tudi ne moremo uporabljati v svoj prid.
Torej se moramo, kot slišimo z vseh strani, spet spremeniti?
Spremembe so šele zadnji korak. V dobi, ko gre vse na klik, ljudje včasih pridejo enkrat na delavnico in hočejo odkriti, kdo so, kaj hočejo, in tudi najti moč, da to izpeljejo. Sprememba, ki jo izpeljemo, pa je le zaslužen sad. Prej je še setev, potem sledijo klitje, nega rasti, cvetenje in zorenje. Kako spremenim zapuščeno ali izčrpano pokrajino v rodovitno in razkošno področje? Spremembe so v bistvu obnova zapuščenih delov našega bitja, počasen, temeljit in globok proces, ki prikliče življenje, nazadnje tudi drugi opazijo spremembo.

Globinski posluh je vir moči in navdiha

Z Josipo Prebeg pišete knjige o veri vase. Zadnja z naslovom Z živim korakom in v veri vase 2020 je celo priročnik, da bi, kot ste napisali, zajeli iz svoje globine za vsak dan.
Res je. Vera vase je celostna in izvirna metoda osebnega razvoja, ki jo je ustvarila Josipa, in omenjeno besedilo sodi v ta pristop. Obe iz izkušenj veva, da je življenje zahtevno in da je treba vsak dan kaj narediti, da smo mu kos, opremljeni in varni v sebi za karkoli, sva sestavili dnevnik. Pa ne zato, da vanj pišemo svoje obveznosti, čeprav ima datume kot rokovniki. Dnevi so realnost, dejstvo, tedni in meseci odmerjajo naš čas. A tisto, kar bi bilo najvažnejše beležiti za spremljanje svojega življenja, niso obveznosti. Še pomembneje je beležiti notranje dogajanje.

Zima je zato, da pride odtajanje

O februarju, v katerega smo vstopili, v zadnji knjigi pravite, da je obdobje, ko je čas navadil skale na nove prehode. "Nove poti poišči, veliko jih je in vse postanejo vidne, ko ti zima odpre oči." Zima je torej tudi zato, da pride odtajanje. Tega še posebno ljudje, ki ne zaupajo vase, še kako potrebujejo.
Gre za dve resnici: ledena zima ima svoj smisel in nalogo, ne sme pa trajati v nedogled. Po določenem času je treba preiti v otoplitev. Talimo pa se lahko le pod soncem. Sonce je v našem globinskem doživljanju povezano s srcem, s srčnostjo, s svetlobo, s prebujanjem dneva in prerojenjem. Nihče se ne more odtajati v senci in na samem, temveč le, če stopi na toplo, pod luč, med ljudi, ki ga lahko sprejmejo, podpirajo. Prehajanje v sončnost, v prisrčnost pogosto ni lahko, a nas poveže z ljubeznijo do življenja. Otoplitev je notranji proces, v katerem začnemo dojemati svoj led kot zaščito, ki je imela nekoč smisel, da smo preživeli, zdaj pa ustavlja pomlad. Zato se lahko od njega ločimo, ne da bi izgubili varnost. Svoj led in led v sočloveku je treba spoštovati, obenem pa iskati stik s sončno silo okrog sebe in v sebi. Ob veščem spremstvu in iskrenem iskanju vira svoje moči lahko preidemo v otoplitev. Naše bitje vedno odgovori s tem, kar še zmore, in največkrat zmore veliko več, kot si predstavljamo.

Srce je pregledovalec resnice

Naše srce torej pozna naše pomanjkanje, pa tudi pot in vse naše možnosti, ste napisali. Upanju torej res nikoli ni treba umreti?
Srce je pregledovalec resnice, ker se skozenj pretaka kri, v njej pa molekule naše vsebine, doživetega, potlačenega in neuslišanega. Zato mu je jasno, kaj nas boli, zaradi česa trpimo, kaj iščemo že dolgo in neuspešno. Okrog njega se zakrči in zapre prsni koš ter ukloni hrbet. Zraven seveda nastane trdovratnost, kajti glava ne bo priznala, da smo klonili. Tako se naučimo živeti z minimalnim odmerkom zraka oziroma svobode in samostojnosti, veselja in navdiha. Obenem pa srce pozna našo moč, vse izkušnje trdoživosti, ki so šle tudi skozi srce in se naložile v spominske arhive. Zato pozna naše močne točke in vse, kar nas oživlja, našo ustvarjalnost, ki smo jo imeli že kot otroci.
Ki smo jo torej imeli in je nismo uporabili?
Pogosto v osebnem svetovanju odkrijemo, kako je kdo bil nadarjen za kaj, kar je že pozabil. Otrok še prosto in neomejeno sanja, pa čeprav na skritem, mladostnik že manj, odrasli pa se pod pritiskom razmer in nezaupanja vase, zlasti pa zaradi pomanjkanja podpore, ki si je ne dajemo, prilagodi svojim strahovom, ko bi bilo treba izbrati, kar je možno. In zastaviti svoje sile. To vem zato, ker sem sama to delala veliko let in sem šele na pragu tretjega obdobja ob Josipi prepoznala svojo moč in specifiko svojega daru. Ne verjamem, da bi mi sami uspelo narediti kaj bistvenega zase. Zelo sem se trudila veliko let, da bi sama dosegla premike v sebi, nazadnje sem sprejela, da sem povezana z drugimi v svoje in njihovo dobro.
Torej je dobro imeti nekoga ob sebi.
Če gledam naravo, vse deluje kot velikanski sistem neštetih povezav in nobeno bitje si ne domišlja, da bo reševalo svoje življenje brez drugih. Samo človek si to domišlja. Srce, če smo naravni in brez predsodkov, vedno išče stik s sočlovekom, tudi v najmanjših stvareh, da le lahko kaj naredimo skupaj.
Najhuje je, ko se zdi, da nič ne moremo. Imamo vsi možnosti, priložnosti?
Vsak dan izbiram, če gledam sebe. Kaj bom opazila ali prezrla, kaj bom brala, s kom se bom ustavila in s kom ne, kaj bom zanemarila, kaj ovrednotila. Vsi izbiramo. Le da to lahko počnemo avtomatizirano, torej ne vklopimo zavesti in svobodnega odločanja, ali pa to delamo. Če v našem življenju vlada zlo oziroma imamo vtis, da ne moremo iz svoje nesreče, ne gre za to, da ni mogoče. Trenutno res ni mogoč, a zato, ker poskušamo sami in vedno na isti način in v drži, ki oddaljuje cilj. Predvsem pa si ne priznamo, kako rušimo. To je najtežje. V zastoju smo navadno navezani na zamero, grenkobo, jezo in očitanje, zato lahko samo hiramo v svoji okamenelosti. Res, obstajajo bolečine in meje, ki so očitna dejstva. Mnogo ljudi je na primer preživelo večino življenja v zakonu brez srčne povezanosti ali doživelo otroštvo brez topline.