(INTERVJU) Pesnik in pisatelj Franjo Frančič: Zemlja povrne vse, kar vanjo vložiš

Pisatelj in pesnik Franjo Frančič v slovenski Istri kmetuje in piše. "Parecag leži sicer samo štiri kilometre od morja, a moja kmetija je lepo skrita, blizu gozda, praktično vse je posajeno in sadike lepo rastejo," poroča o svojem stiku z zemljo. "Posadil sem 35 oljk, 9 češenj, dve višnji, tri fige, pred meseci dva granatovca; čeprav bi potrebovali dež, na njivah vse uspeva, cvetača, brokoli, zelje, ohrovt, redkvice, veliko graha, ki ga bom najbrž prodajal, čebula, česen itak, krompir že kuka ven, paradižnik tudi, hčerka in gospa nista navdušeni nad trdim delom na zemlji in v oljčniku, zdaj vse upe stavim na vnuka Robina, a kaj, ko ima šele en mesec, morda dočakam, morda ne, da bo enako očaran nad Istro, kot sem postal jaz."
V tem obdobju Istra ponuja veliko, mogoče je posejati in posaditi novo življenje, kajne?
Res je, v Istri je nastopila pomlad, ne samo, da so češnje v polnem cvetu in kljub suši zemlja diha, ta včasih skopa ilovnata zemlja ti povrne vse, kar v njo vložiš. Pri ljudeh ni zmerom tako. Morda so zdaj še toliko bolj izrazita občutja, ko so se ljudje končno le za trenutek, dva ustavili in se zazrli vase in v ogledalo časa.
Zemlja, ki jo človek obdeluje, omogoča zmerom domačo hrano za sproti. Kaj imate vi najraje? Zelena solata je zmerom odlična, paradižnik pri vas v Istri dlje traja ...
Samooskrbnost pomeni raznolikost, konec aprila rodijo prvi grah, redkvice, solata, tržaški radič, da o dišavnicah in zeliščih ne govorimo, te morajo biti na voljo praktično vse leto. Ali v lončkih ali v rastlinjaku, tudi v dnevni sobi je lahko gredica namesto asparagusa. V divjini je obilo šparug, divjih belušev, ki so odlično varovalno zdravilo in gurmanski užitek v fritaji z jajci, olivnim oljem, moko. Kmalu sledita mlad krompir in prvi grah, od Amerike mi je všeč in blizu sorta ameriško čudo, šalotka, bela čebula in česen sta itak. Za tem pa češnje rdeče rad jem, paradižnike, jajčevce, paprike, fižolete, to je nizki stročji fižol, in bučke. Kupljeni paradižniki nimajo vonja, barve in okusa. Paradižnik mora biti trd in sočen kot jabolko.
To, da človek žanje sadove svojega dela, je čisto po naravnih zakonih. Je temu primerno tudi počutje?
Narava človeka ohranja, pomirja in zdravi, samota je zdravilna tudi brez histerično paranoičnih ukrepov politike. A mnogi ne znajo biti sami s sabo. Zato tudi nujno ne potrebuješ ne vem kakšnega posestva. Lahko hodiš na barje, v gozd, soline.
Vrtnarjenje oziroma kmetovanje je seveda trdo delo. Nikoli ni konca. In to je tudi, metaforično, čar tega početja. Je tako?
Seveda je trdo delo, hvala bogu, čeprav imamo zdaj na voljo stroje, je motika glavna igralka. Krogotok, vsak čas zahteva svoje, in narava ima vedno prav. Zemlja diha. Je pa odrešujoče in zdravilno, časa ni, vse, kar vložiš v zemljo, se ti vrača.
Predpisano samoto torej vi tudi po svoje doživljate.
O samoti bi lahko napisal tisoče besed, preprostih ali zapletenih, citatov in nakladanj. Vsak jo doživlja po svoje in morda je v tem čar. Čas, ki ga živimo, čas, ki pelje čez nas, nam redko dovoli, da razmislimo o tem, kaj je bistveno v življenju.
Brecljeva Marko in Arijana vam včasih tudi popestrita dan.
Prijatelj Marko Brecelj živi na Klancu pri Kozini, z veseljem delam za njegov portal Dodogovor.org. Poznava se, reci in piši, 41 let in sem ponosen, da sem lahko njegov prijatelj in prijatelj njegove žene Arijane (ona me prekaša v nabiralništvu). Marko ni le odličen poet in glasbenik, je kritična oseba, ki resnično pove, kaj misli. In misli ostro, kritično prodorno.
Veliko je naredil v glasbi z Buldožerji in tudi kot kantavtor. Kaj od tistega, kar je počel, vi še posebej cenite?
Prve Buldožerjeve albume, na albumih od Pljuni istini u oči do Izlog jeftinih slatkiša Markova besedila. Seveda pa vse to prekaša legendarni Coctail, zame je to najboljša plošča šansonov, z opremo aranžmajev legendarnega Bojana Adamiča. Besedila so čista poezija, le še, tudi moj prijatelj, Pengov se je približal temu, a na neki drugi način. Zdaj je na tej sceni več ali manj ena sama komerciala in revščina.
Vi ste napisali pesem Istra, imej me rada. In v njej, da je trdna in pomirjajoča, gnezdo in ladja, na veke vekov obljudena in samotna, kot ljubezen, kot nebo, kot rojstvo in kot smrt, sredi vesolja, ena sama, lepa in čarna. To je velik poklon krajem, kjer živite.
Istra je čarovniška, zna te začarati. Težko ti odpre srce, a ko ti ga, ti ga za vedno. Težko je ljubiti, kar srcu drago ni, oja, nina, nejna.
Kaj še pri vas nastaja literarnega?
Ja, roman bo šel kmalu v tisk, naslov je Handkejevo prekletstvo Jugoslavije ali odpustiti pred zadnjim dihom. Slikanica, posvečena hčerki Nataši in vnuku Robinu, Princesa in jaz in še kaj se bo rodilo to leto.