Bojan Tomažič
Negotovosti, ki jo čutimo v zadnjih tednih, občutek omejenosti, tesnobe in strahu pred prihodnostjo so ponekod v svetu že dolga desetletja vsakdan za družine, posameznike in otroke brez staršev. In tudi tam zdaj grozi koronavirus. "Ogromno ljudi živi na ulicah mest in širjenje virusa bo težko obvladovati," o etiopskem primeru pove Polona Domnik, laiška misijonarka, ki v Adis Abebi v don Boskovem centru dela z otroki z ulice; v njihovem centru so fantje, obstaja tudi dom za dekleta.
Salezijanska sotrudnica iz Ljubljane je prej že bila prostovoljka v Keniji. "Delam vse, kar mi je zaupano kot laiški misijonarki, socialni pedagoginji," opiše svoje misijonarsko delo, za katero, kot vsi drugi misijonarji po svetu, ne dobi plačila, na voljo ima hrano, bivališče in zdravstveno oskrbo, če to potrebuje.
Mesta so čebelji panji z veliko brezdomci
V Etiopiji je v tem obdobju podnevi 28 stopinj Celzija, oblasti so uvedle ukrepe proti širjenju virusa, zaprli so šole in druge javne ustanove, vsi, ki pridejo v državo, so dva tedna v izolaciji; svetujejo umivanje rok in upajo, da virus ob visokih dnevnih temperaturah ne bo preživel. "V vseh velikih mestih v državi s sto milijoni ljudi živi na ulicah ogromno ljudi. Tja so iz odročnega podeželja prišli iskat boljše življenje, a so ostali na cesti," Polona Dominik opiše razmere.
Virus opominja, da smo ranljivi vsi, revni in bogati
Z virusom nima smisla pametovati
"Teden po zaprtju vseh šol v Etiopiji načeloma ni dodatnih okuženih," je Polona Dominik napisala v svojem blogu na internetu. "Dva sta baje priletela včeraj z redno letalsko linijo, a sta v karanteni. Dodaten ukrep vlade je, da so prav vsi potniki vseh letal najprej usmerjeni v karanteno za dva tedna, v enega od dražjih hotelov, in po dveh tednih opazovanja lahko nadaljujejo pot. Diplomati morajo preživeti karanteno v prostorih ambasad, dvotedensko bivanje v hotelu mora vsak potnik plačati sam. Tako ustvarjalno bo etiopska vlada ohranila delovanje njihove letalske družbe, preprečila finančne izgube, ki jih poznajo v vseh drugih državah, hkrati pa še zaslužila z vsemi potniki, ki bodo plačevali karanteno v hotelih. Ne vem, kako naj komentiram, zato le informiram. In le molimo in upamo lahko, da okuženih dejansko ni več, kot govorijo v medijih, ki se v poročilih raje osredotočijo na druge države in na Etiopijce v tujini in ne na tiste, ki so doma. Nisem vseved, s tem čudnim virusom nima smisla pametovati, čeprav se po spremljanju njegovega poteka drugod še vedno lahko sprašujemo, kako je to mogoče. Kakorkoli že, v domovino je bila poklicana nazaj tudi moja španska prijateljica Inma. V istem dnevu je dobila klic in hkrati letalsko karto za zvečer. Ne pa tudi maske, saj jih tudi tu ni mogoče več dobiti. In tako je odletela v najbolj ogroženo državo, varno prispela, zdaj pa doma čaka, kaj bo. Tudi Avstrijca sta doma v izolaciji in mi po eni strani zavidata, da sem ostala tukaj, saj nam je precej bolj zabavno kot komurkoli v Evropi. Ampak ne vemo, kaj nas še čaka. Ne glede na to sem vesela, da sem tukaj, saj je res pestro in cenim vsak trenutek, vsak pogled otrok in sodelavcev, vsak smeh, vsako prošnjo za pomoč, vsako opravljeno delo, vsak svobodni korak po naših igriščih in še bi lahko naštevala. Vsekakor pa velja ostajati notri in se ne gibati po ulicah."
Strah pred belci ali "koronavirus je bolezen belcev"
"Ves čas smo spremljali dogajanje v Evropi, odkar se je začela bolezen širiti. Vsak je imel seveda svoje mnenje, nihče pa si ni niti najmanj mislil, da bo prišlo do takšnih razsežnosti," je slovenska misijonarka v Adis Abebi opisala začetek koronakrize. "V Afriki so bile novice sicer sveže, vendar se je vseeno vse zdelo precej daleč. Vendar ko je bila v Evropi razglašena epidemija in kasneje pandemija, je tudi v Etiopiji završalo. Vsak dan in ves čas se je čakalo novih novic in kdaj bo razglašen prvi okuženi tudi v Etiopiji. In zgodilo se je v petek, 13. marca. Razglas: prvi potrjeni primer okužbe z novim koronavirusom v Etiopiji, Japonec, ki je priletel iz Burkine Faso. Naslednji dan so govorili o štirih okuženih, skoraj teden kasneje so v poročilih govorili o petih, morda šestih. Tukaj mi nekaj ne štima. Glede na vse, kar o tem virusu vemo, preprosto ni mogoče, kar govorijo. Ali pač? Eden z virusom jim je pobegnil iz reševalnega vozila, ko so ga peljali v izolacijo, našli so ga v mestu po skoraj celem dnevu iskanja. Ne recite, da ni okužil nikogar!
Ampak zakaj bi delali paniko, kajne? Skušam razumeti medije in vlado, govorijo več ali manj eno in isto, pogosto smo odrezani od interneta in elektrike, tudi s tem omejiš dostop do informacij. Medtem gledamo, kako letala pristajajo na državnem letališču, kot da nič ni, medtem ko je večina letališč v Evropi zaprta. Vsakič ko vidim letalo, ki pristaja, se vprašam, le koliko okuženih je na njem, ki jih bodo prikrili."
Iz države, kjer je malo okužb, so nekatere evropske države odpoklicale svoje ljudi. "Države in organizacije, ki imajo tujce po svetu, se zavedajo, da je prihodnost v državah tretjega sveta nepredvidljiva in da lahko predvidevamo katastrofo. Itak. Ampak mediji še veselo mirijo ljudi, da ni razloga za skrb. In medtem si ljudje v svoji preproščini napletejo pač svoje scenarije, takšne, ki pridejo, če nimaš zadosti resničnih informacij. Kot smo se Slovenci bali srečati Kitajca, se Etiopijci na ulici bojijo belcev. To smo občutili na lastni koži. Prikrijejo si obraz, ko gredo mimo tebe na ulici. Avstrijca, ki sta pred odhodom domov opravila par nakupov, sta mi povedala, da so ju celo nadrli, pljunili pred njiju, za njima vpili: 'Korona!' V nedeljo sem šla k maši dva kilometra stran v Mekaniso. Na ulici so bile množice kot po navadi. Občutila sem drugačne poglede kot sicer, nič kaj prijetne, čeprav pljunil za mano ni nihče. Odločila sem se, da je mojih večurnih pohodov sama čez mesto za nekaj časa konec. Ko sem o tem razlagala v centru, so nejeverno zamahnili, češ da pretiravam. Vendar koronavirus tu imenujejo bolezen belcev. Rasizem se rodi v strahu in nevednosti. Lahko se zamislimo tudi nad seboj, preden takšno razmišljanje obsodimo."
Utrujena, a zadovoljna, da lahko pomaga
"Virus nas opozarja, da nismo vsemogočni, da smo ranljivi prav vsi, od revnih do bogatih, od prodajalke do predsednika, in da moramo sodelovati, da si moramo pomagati, če želimo preživeti kot človeštvo. Da se moramo ustaviti, če želimo ohraniti svoj planet," o še eni hudi preizkušnji za svet razmišlja Polona Dominik.
V domu za otroke vsakodnevno dajejo svoj prispevek k boljšemu svetu. Za vseh 80 otrok sestavljajo program dejavnosti tudi v kriznem času. "Tako včasih tri ure z njimi pletem zapestnice, drugič tečemo za žogo, pojemo, beremo, se učimo, sestavljamo, kopljemo na vrtu, čistimo okolico. Vsi vse skupaj. Utrujena sem, a zadovoljna, zadovoljstvo ob tem delu in izkušnja Božje ljubezni do nas me pogosto gane do solz."
Ko pomagaš, se bogatiš
Botrstvo otrokom omogoča šolanje
Tudi v času koronakrize ostaja v stiku s Slovenijo, pravi, da jo skrbi za vse, ki jih pozna. "Pri vsakodnevni maši in molitvi zjutraj in zvečer vedno molim za svoje bližnje in za ves svet. Na srečo imamo navadno dober internet in lahko pokličem po skypu, viberju in sem informirana o situaciji doma. Ta komunikacija me pomiri. Hkrati pa se informiram tudi zato, da sem pripravljena, če se virus razširi tudi tukaj. S Slovenijo in z vsem svetom smo povezani tudi mi tukaj, ko je cel svet opoldne molil Oče naš, smo ga tudi mi."
Njej je zaupana skrb za botre iz Slovenije in iz avstrijske Koroške, ki s svojimi prispevki pomagajo revnim v Etiopiji. "Skušam priti v stik z otroki po vsej državi, ali vsaj s tistimi, ki jih poznajo, da dobim informacije, ki jih lahko posredujem Misijonskemu središču Slovenije in botrom. Botrstvo je pomemben program po vsem svetu, ki pomaga otrokom brez osnovnih življenjskih potrebščin. Pri večini se podpira šolanje, obstajajo tudi programi za hrano in drugo. V revnih državah je dobra izobrazba sicer ključ do boljše prihodnosti, vendar je pogosto šele na drugem ali tretjem mestu po potrebah, mnoge družine otrok ne dajo v šolo, ker morajo doma delati in služiti denar na ulici. Botrstvo prek Slovenskega misijonskega centra pa daje pomoč in zagotovilo, da gre otrok v šolo."
Postala sem tudi medicinska sestra
