Brina Klampfer, magistra primerjalne književnosti in študentka magistrskega študija gledališke režije, je za svojo magistrsko nalogo pod mentorstvom mednarodno priznanega režiserja Tomija Janežiča v Slovenskem mladinskem gledališču pripravila predstavo Paloma, ki se naslanja na resnično zgodbo o vzponu tovarne higienskih papirjev Paloma in z njo tesno povezanim krajem Sladki Vrh.
"Predstava razgali do obisti, kaj pomeni sproletarizirati ruralce, jim s tovarno vzeti njihovo kmetsko avtohtonost in jih globalizirati s toaletnim papirjem, ki so ga iz Sladkega Vrha prodajali po vsej Jugoslaviji, tudi po svetu," je o odrski Palomi napisala Večerova gledališka kritičarka Melita Forstnerič Hajnšek.
V predstavi igrajo igralci Dario Varga, Romana Šalehar, Iztok Drabik Jug, Tamara Avguštin, Stane Tomazin, Draga Potočnjak ter glasbeniki Tadej Čaušević, Liam Hlede in Marijan Sajovic, dramaturginja je Kaja Blazinšek. Lektorica Metka Damjan je poskrbela, da igralci v predstavi o sladkogorskem fenomenu govorijo v jeziku, ki ga tam govorijo. Režiserka Brina Klampfer je naša sogovornica.
Paloma je na srečo še vedno vsakdanjost mnogih ljudi v Sladkem Vrhu, zahodnih Slovenskih goricah in širše. Ves čas pa tovarna ob vznožju Vranjega Vrha in Sladkega Vrha pri Muri tudi vabi k umetniški obdelavi, refleksiji. Zakaj se je to zgodilo v vašem primeru?
V svoji nalogi sem se želela ukvarjati s pojmom nostalgije in odnosom mladih do nje. Pri raziskovanju sem ugotovila, da imam to zgodbo pred seboj, da je to zgodba o kraju, v katerem sem odraščala, o Sladkem Vrhu. Da je v sedemdesetih letih ob Muri bil slovenski Kolorado in da se je tam živelo zelo dobro. Kraj se je razvijal, zaposleni v tovarni so imeli višje plače kot drugod. V devetdesetih so nam od takšnega življenja ostali le spomini. In arhitektura.
Tovarna seveda spreminja okolje, ljudi, odnose, tudi v slogu nekdanjih parol: mi gradimo ceste, ceste gradijo nas. Kako vi v tem primeru čutite in vidite te relacije? Ali je sladkogorski človek vendarle tudi vplival na to, kakšna je tovarna?
Sladkogorčani so nekoč bili po večini zaposleni v tovarni, tovarna je bila njihova, tudi kraj. Te tri stvari so bile med seboj neločljivo povezane. Kraj se je trudil biti samozadosten. Danes tovarna nima več povezave s krajem. Domačini še sicer delajo v tovarni, a večinoma starejši, mladi po večini delajo v Avstriji, mnogi se tudi odselijo. Vesela sem, da se je sedaj, ko so v Palomi obnavljali proizvodnjo, znova izkazalo, kako pomemben vpliv ima tovarna na kraj. Delavci, ki so postavljali novo mašino, so zapolnili turistične kapacitete, malicali so v gostilnah, ko so bile odprte; če ne bi bili sredi epidemije, bi kraj verjetno imel še večjo korist.
Paloma je golob, o teh ptičih pojejo pesmi, starejši se spomnimo televizijskih reklam, ki jih je človek, v primerjavi z veliko večino zdajšnjih, celo rad pogledal, pa čeprav je šlo za straniščni papir. Dobro, ime je odlično izbrano, če vemo, kako pomembna je za golobe higiena. Kakšne so vaše asociacije ob imenu?
Zanimiva je zgodba, kako je nastalo ime Paloma. Prej se je tovarna imenovala Sladkogorska. Ko pa so začeli proizvajati WC-role in so želeli promovirati nov izdelek, so se odločili, da naredijo natečaj za novo ime. Po celotni bivši državi Jugoslaviji so razposlali obvestila in na natečaj naj bi prispelo okoli 900 predlogov. Konrad Rak v svoji knjigi Samotni jezdec - Pravljica o tovarni papirja ob Muri iz sedemdesetih let omenja duhovit predlog Sila je in sila bo. Žirija, v kateri naj bi sedeli jezikoslovec, psiholog in direktor tovarne, se je odločila za Palomo, ker naj bi golob vzbujal občutek mehkobe in čistoče. In z mednarodnim pridihom naj bi ime bilo kot nalašč za tuje trge.
Napredek je tisto, s čimer kronisti opisujejo vse mogoče, za tovarne je to še posebno pomembno. Posebej toliko in toliko ton več kot lani. Seveda je že sam toaletni papir pomenil napredek. Kako ga v tej predstavi vi dojemate?
Menjava izdelka za brisanje zadnjice je pomenila veliko spremembo za človeka. Paloma je bila tako pionir pri uvajanju tega in je posegla po mnogih prijemih, ki se bolj pripisujejo kapitalizmu. Ta premik, sprememba je torej postala krasno izhodišče za zgodbo, kjer trčita dva sistema, socializem in kapitalizem. Metafora, ki se je začela spletati sama po sebi.
Ko omenjamo Sladki Vrh, se poleg Palome kar ponuja Tone Partljič. Kaj pravite o njem in njegovih delih?
Tone Partljič je veliko ime in velika zgodba naših krajev, četudi je v Sladkem Vrhu živel le šest let. Vdovstvo Karoline Žašler je film, ki je v času, ko je bil posnet, konkuriral najboljšim v Evropi. S Klopčičem sta ustvarila vrhunski film. In vse njegove komedije in romani. Velik avtor. Vesela sem bila, da sva v času ustvarjanja Palome uspela dobiti na kavi. Veliko zanimivega mi je povedal. Sedela sva štiri ure. Prišel je tudi na premiero predstave v Ljubljano. Zelo sem bila vesela.
Kapitalizem na vasi, ko ga v mestu še ni bilo
V predstavi so na različne načine prisotni tudi sladkogorski ustvarjalci, Srečko Serčič, Miran Perko in drugi.
Muršič v svoji doktorski disertaciji Trate vaše in naše mladosti opisuje, kako močno alternativno gibanje se je pojavilo na Tratah v osemdesetih s svojim znamenitim klubom in v okoliških krajih, kamor sodi tudi Sladki Vrh. Mi v predstavi odigramo pesem skupine Delaware, ki je igrala v devetdesetih. Danes v Sladkem Vrhu igrata dve punk skupini, Dr. Zero in Cosa Nostra. To je za kraj s 500 prebivalci veliko, mar ne? Morda bi bilo nekoč zanimivo ustvariti zgodbo o nadaljevanju Sladkega Vrha.
Si bodo predstavo, ko bo korona mimo, lahko ogledali tudi Sladkogorčani?
Res srčno upam, da bo Paloma ob priliki odigrana na sladkogorskem odru. Za zdaj sicer še velja, da se v Palomi niso odločili za gostovanje, ker jim je predrago, občina Šentilj pa tudi nima proračuna za kulturne dejavnosti, tako da mislim, da bom na lastno pest iskala sponzorje. To gostovanje se mora nujno zgoditi.
Obiščite spletno stran brez oglasov.
