V petek dopoldne, 1. januarja 2021, je eden manjših spletnih portalov objavil žalostno novico, da se je poslovil gledališki režiser, dramatik, pesnik, esejist in prozaist Dušan Jovanović (1939-2020), dolgoletni profesor gledališke režije in dramske igre na AGRFT. Kmalu je novico povzel MMC RTV SLO, za njim še STA, nakar je zakrožila po slovenskih, hrvaških, srbskih, makedonskih in bošnjaških medijih. Morda je bil vrstni red tudi drugačen, ampak zdaj to niti ni važno. Po spletnih omrežjih so tisti, ki so ga tako ali drugače poznali, podelili utrinke svojih spominov nanj.
Novica se je v zadnjih petih dneh razširila po časopisih. Nastajali so članki, v glavnem agencijskega tipa. Novinarji kulturnih redakcij so obrnili nekaj telefonov ali po elektronski pošti gnjavili sodelavce in poznavalce, ali bi jim morda znal kdo sugerirati, v čem bi lahko bila veličina Dušana Jovanovića. V nekrologih in člankih so se nanizala "obšta mesta" iz njegove delovne biografije, ki jo je - kljub trenutnim finančnim zagatam - distribuirala Slovenska tiskovna agencija. Iz zapisov dveh novinark in enega novinarja je razvidno, da so njegov gledališki ali literarni, publicistični in dramski opus tudi poznali.
V teh dneh so se objave o odhodu Dušana Jovanovića pojavile na glavnini spletnih strani slovenskih gledaliških javnih zavodov in Slovenskega gledališkega inštituta. Na AGRFT, kjer je bil Dušan Jovanović dolga leta profesor, ni bilo na spletnih straneh objavljenega še nič, razen posredovanja dveh medijskih člankov na njihovi FB-strani. Tudi na strani Univerze v Ljubljani ni zapisanega nič. Na spletnih straneh Gledališča Glej, ki ga je pred petdesetimi leti in šestimi meseci s svojimi najožjimi sodelavci ustanovil prav Dušan Jovanović, ni sledu o njegovem slovesu, za Slovensko akademijo znanosti in umetnosti pa Jovanović verjetno nikoli ni bil primeren kader. Zelo mogoče je, da ga članstvo v tej instituciji niti ni zanimalo. Ugibam.
Četudi so nekateri domači gledališki javni zavodi začeli na FB in drugih profilih spletnih omrežij posredovati memoaristiko igralk in igralcev, prispevke dramaturginj in raziskovalcev, skratka zaposlenih v umetniških, izobraževalnih ali znanstvenih institucijah, povezanih z gledališčem, ni bilo v teh dneh objavljenega niti enega samega nekrologa, prispevka ali vsaj kratke misli, pod katero bi se bili ob umetnikovem slovesu pripravljeni podpisati direktorice ali direktorji, umetniške voditeljice ali vodje teh institucij. Se pravi: ljudje z mandatom, ki jim ga podeljuje Republika Slovenija ali mestne občine.
Nemara je treba počakati, kakšen bo izid konstruktivne nezaupnice, ki jo bo Koalicija ustavnega loka vložila v parlament čez deset dni, da nevarnost v obliki ministra za kulturo in njegove sekretarke morda - Bog, daj! - mine. Verjetno ni treba posebej poudarjati, da novice o umetnikovem slovesu na straneh ministrstva za kulturo do torka, 6. januarja 2021, ni bilo mogoče najti. Verjetno, ker so javni uslužbenci nemara presodili, da bi se znala njihova karierna dinamika razviti v negotove smeri, v primeru, ko bi kaj takega storili, uslužbenec MZK za stike z javnostmi pa bi se moral šele zakopati v študijsko gradivo, če bi pri njem za kaj takega sploh obstajal interes.
A strah se ni zalezel samo v kosti vodstvenih kadrov domačih kulturnih institucij. Predsednik Republike Slovenije, ki je Dušanu Jovanoviću podelil red zaslug za narod RS, je tokrat priobčil kratek tvit: "Poslovil se je Dušan Jovanović, velikan gledališča in besede. Hvaležni smo za njegovo dediščino. Njegovim svojcem izrekam svoje globoko sožalje." Ko je umrl Slavko Avsenik, je imel predsednik Republike Slovenije govor na pogrebu, na katerem je skladatelja profesionalno aranžiranih enostavnih, a popularnih viž republika pokopala z državnimi častmi: "Slovenci se nimamo za radosten narod. Mar res nismo? Zavrtite Golico. V hipu bomo eksplodirali v nepopisno srečo. Slovenci se nimamo za povezan narod. Mar res nismo? Zavrtite doma ali kjerkoli po svetu pesem Slovenija, od kod lepote tvoje. Ni ga tisti hip čvrstejšega lepila od solz ganjenosti in narodne pripadnosti. Danes žaluje ves slovenski svet. Umrl je pesnik slovenske duše, Slavko Avsenik. Toda to ni slovo - je tih, veličasten pozdrav, je srečanje, čeprav tako zelo žalostno. To ni slovo, ker bomo skupaj za vse večne čase. Zdravljica in Golica, dve himni, dve umetnini, ki izkazujeta naš, slovenski narodni značaj. Dve pesmi in melodiji, ki nas določata. Če nam Prešeren govori o edinosti, sreči in spravi, nam Slavko Avsenik vse tri prešerno uglasbi. Slavko Avsenik, sprašujem Vas … ali je sploh kaj imenitnejšega od zadoščenja, da ste svojim ljudem zapustili navdih za lepo in dobro. Kako se počuti nekdo, ki nam je izumil tipko za srečo? Samo pritisneš nanjo, zaslišiš Golico, to slovensko kraljico, in si vznesen od veselja."
Fragment, ki se z malo stilistične lekture ne zdi daleč od primerka kakšnega satiričnega monologa iz poznih Jovanovićevih dram, povzemam po spletnem portalu MMC RTV SLO, pripomniti pa je treba tudi, da je pogreb skladatelja 7. julija 2015 iz njegovih domačih Begunj neposredno prenašal tudi javni zavod RTV Slovenija na enem od svojih televizijskih programov, s komentarjem novinarke Rosvite Pesek.
V torek, 5. januarja 2021, so na portalu 24ur.com objavili novico, da so se na "ljubljanskem pokopališču Žale [...] še zadnjič poslovili od enega največjih slovenskih dramatikov in režiserjev, Dušana Jovanovića". Dodali so, da je Jovanović "v svoji bogati karieri sodeloval s številnimi zvezdniki pri nas in na Balkanu, med najboljše prijatelje pa ga je štel tudi priljubljeni igralec Rade Šerbedžija". Tako rekoč istočasno je v interno obveščanje med njegovimi nekdanjimi študenti prispela novica, da je žalna knjiga, kjer se lahko javnost pokloni spominu na umetnika, odprta pri nevladni organizaciji Založbi Beletrina, za katero so takšne poteze v aktualnih okoliščinah in mrežah očitno brez večjih političnih tveganj.
Vsi ostali kalkulirajo (šele zdaj). Medtem ko skušajo vodstva slovenskih gledaliških institucij ugotoviti, kašne so mandatne ingerence njihove javne funkcije v domačem kulturnem prostoru in kaj tvegajo z iskrenim poklonom pokojnemu umetniku, ki je "distribucijam čutnega", kot temu pravi francoski filozof Jacques Ranciere, v slovenskem gledališču in dramatiki tako temeljito spreminjal umetniške režime, da se je časom pred njimi zdaj treba posvetiti z natančno historiografsko študioznostjo, saj se je po Jovanovićevih gledaliških, dramskih in vodstvenih preobratih nenadoma zazdelo, da se ni česa spominjati, medtem ko predsednik republike ve, da za razliko od poklona Slavku Avseniku pri Jovanoviću zanj ni nikakršnega političnega kapitala, se slovenska umetnost po tihem purificira v nacionalističnih kulturnih pralnicah. Slovenski kulturni sistem in njegovi simbolni mandati se s svojo preračunljivostjo sesedajo v janšistični imploziji. Težko si predstavljamo, kakšne bi bile politične zagate institucionalnih vodstev ob Jovanovićevem slovesu šele brez pandemije.
Jovanovićev umetniški svet je balkanski, jugoslovanski, francoski (francoski!), pa tudi ameriški
Tako kot za vodstva muzejev in galerij v zadnjem času je nekaj dni po umetnikovem slovesu jasno, da je v aktualnih razmerah in okoliščinah tudi on razrešen. Slovenske umetnosti
Zadnje dni precej razmišljam o njem. Kadar se mi pred očmi pojavi podoba Dušana Jovanovića, se nanjo vselej prilepita dva prizora iz njegovega dramskega opusa. Oba sta iz Osvoboditve Skopja in ob obeh se ta "gledališka žival" utelesi v najranljivejši podobi razžaljenega in ponižanega otroka. Najprej je to 8. prizor prvega dejanja z naslovom Križ, potem pa zadnji prizor Osvoboditve z naslovom Soočenje. Tiha sakralnost prvega, v katerem pravoslavni duhovnik dečku Zoranu podeli razpelce in blagoslov, da za trenutek otrpneta v meri Velikega časa, preden na koncu ne zapiha Veter, se zdi kakor trenutek, ko se Dušan Jovanović lahko začne zapisovati v večnost.
Drugi prizor sežame trenutek, ko otrokova turbulentna in nora izkušnja vojne začne v njem celično dihati. Zoranova resnica dobi obliko zaupnosti, četudi je nesporočljiva in je oče ni sposoben dešifrirati. "Sin moj, jaz te ne razumem." Obide me, kakor da Dušan Jovanović v svojem življenju ni delal drugega kot izumljal umetniške načine, da bi nekemu tihemu daljnemu očetu razložil, kaj vse se mu je pripetilo v vojni, kaj vse se mu je pripetilo tam, kjer ga ni več sposoben razumeti.
Pokrajina, v katero sta se tako z očetom razrasla, je zdaj razsežna, osupljiva, spremenljiva in nenavadna. Čeprav nam jemlje dih, v njej nikoli ne ostanemo brez kisika, po njej se izgubljamo v neizmernih količinah časa, ki se nikoli ne pretvorijo v teritorije. V njej je za vse dovolj preteklosti, sedanjosti, želja in načrtov, če se le odločimo vstopiti vanjo. V njej z očetom hlastno podirata ograje in razdirata meje, saj je onstran njih nemara doma govorica, ki bi jo utegnil osupli starš razumeti. V njej so državljani protislovja brez potnih listov, ki bi jim jih podelil ta ali oni zakon, saj se nobeden izmed njih ne da zlahka pretvoriti v ime in priimek s stalnim naslovom. V njej z očetom ječita od nuje, da se morajo groza in bolečina, radost in užitek življenja v najčistejši šifri razodeti onstran kože ali v jeziku, ki je hkrati tudi telo. Četudi je pokrajina ves čas tu, se nam v njej začenja nenavadno muditi. Pretvarja se v slutnjo, da ji bomo prispeli na kraj, a ko prispemo tja, se izkaže, da je je še dosti več. Vedno več. V njej se nam v različnih oblikah in besedah prikazuje razžaljeni otrok, a ko ga znova pogledamo, je to samozavesten moški, ki skuša dajati vtis, da je oče. V tem trenutku nagovarja očeta, ki ni nič drugega kot razžaljeni in ponižani otrok. Ko splezata na goro in se ozreta po pokrajini, otrok ugotovi, da je naseljena. Zagledata se v dolini. "Zdaj sva povsod," reče, "in razumeti jo morajo drugi."
* Rok Vevar je besedilo Resnićnost: Zakaj Dušan Jovanović ne more biti slovenski umetnik? objavil na svoji facebook strani 6. januarja zjutraj. Skupna osmrtnica slovenskih gledališč, napoved žalne seje in napoved pokopa z vojaškimi častmi so prišle pozneje. Morda jih je ta zapis spodbudil, vsekakor pa mu nova dejstva ničesar ne odvzamejo. Pogreb Dušana Jovanovića je bil včeraj, v petek, 8. januarja, na Bohinjski Beli, in ne v torek, 5. januarja, na ljubljanskih Žalah, kot je poročal portal 24ur.com. (op. ur.)
Obiščite spletno stran brez oglasov.
