(INTERVJU) Samooskrbo je treba vzeti skrajno resno: Smo vrtičkarska velesila, a lahko bi pridelali še več

Po statističnih podatkih pridelamo v Sloveniji dovolj vina, mleka in mesa, naša samooskrba je problematična, predvsem ko gre za sadje in zelenjavo.
To je uradna statistika, realnost pa utegne biti drugačna. Bruseljski uradniki, ki zbirajo te številke, seštejejo tisto, kar je pridelano pri nas, ne sprašujejo pa, koliko je proces same pridelave v resnici samooskrben. Da pridelamo mleko ali meso, s katerim smo, kot pravijo, samooskrbni, moramo uvažati krmo, zdravila, cepiva, mehanizacijo in še marsikaj. Če karkoli od tega zmanjka, bo manj tudi končnega produkta takšne samooskrbe. In bili naj bi zelo slabo oskrbljeni z domačim sadjem in zelenjavo, kar kmetje pri nas pridelujejo na borih šestih kvadratnih metrih na prebivalca, vendar statistika ne upošteva, da dve tretjini Slovencev živita v individualnih hišah z vrtovi, ki merijo več kot šest kvadratnih metrov na prebivalca. Torej Slovenci smo že zdaj vrtičkarska velesila in ravno to je naša najpomembnejša rešilna bilka v novonastali situaciji. Če bi ta potencial še bolj optimalno izkoristili, bi lahko s tem močno dvignili samooskrbnost Slovenije.
Imamo dovolj zemlje za to?
Statistično gledano, smo po količini obdelovalne površine na prebivalca na dnu evropske lestvice. Po številu vrtičkarjev na milijon prebivalcev pa v evropskem vrhu. Danci imajo na prebivalca štirikrat več obdelovalne površine, pa bodo v primeru krize še kmetje lačni, ker je sistem tako specializiran.
So povsod primerne razmere za vrtnarjenje?
Z izjemo nekaj hudo onesnaženih regij, kot so Celjsko, Koroška, Trbovlje, Anhovo, kjer je v zemlji preveč težkih kovin, so tla v državi v veliko boljšem stanju kot v državah, iz katerih trenutno prihajata sadje in zelenjava, ki ju brez pomislekov uživamo. In tam, kjer je zemlja še neprimerna, je mogoče pridelovati v visokih gredah, posodah in v rastlinjakih ter tako zagotoviti vsaj delno samooskrbo. V nekaj letih pa je s pomočjo rastlin, ki čistijo tla, treba očistiti zastrupljeno zemljo, le zavihati moramo rokave in dojeti, da od praznega govoričenja v slogu, kaj se splača storiti in kaj ne, ne bo kruha.

Vrtičkarska pornografija in realnost

V predgovoru vašega priročnika je napisano, da v njem ni vrtičkarske pornografije. Lahko pojasnite, kaj je mišljeno s tem?
Vrtičkarske revije so postale podobne seksi magazinom. V njih gledamo obdelane fotografije brezhibnih rastlin, ki v praksi ne obstajajo. Tako kot ne obstajajo lepotice, ki se nam nasmihajo v erotičnih pozah, tudi takšno sadje in rožice v stvarnosti ne obstajajo. Jagode, polne plodov, ki plezajo kot v pravljici o čarobnem fižolu, mini drevesa, na katerih obrodi toliko sadežev kot na 20 let stari jablani. Izkušeno oko hitro prepozna retuširane fotografije in našminkano sadje, ki je dodano na vejo, da ga je videti več. Večina ljudi ne prepozna trikov in zavajanj zelenega marketinga. Vse to ima namen, da v nas vzbuja poželenje, da kaj takega moramo kupiti in da se očitno nismo dovolj potrudili, pognojili, kupili ali naredili. Ker naše rastline niso videti kot te brezhibne lepotice. Veliko ljudi izgublja denar in čas z vsakoletnim nakupovanjem vsega, kar jim ponuja takšno zeleno potrošništvo, potem pa ugotavljajo, da so ponovno nasedli obljubam brez pokritja. Zato smo se odločili pokazati stvarne vrtove, stvarne možnosti, brez olepšav, aranžiranja in popravljanja.

Kmetje le tisto, kar se jim splača

Kmetijstvo bi se tudi lahko prilagodilo, kajne?
Imamo takšno kmetijstvo, kot smo ga spodbujali ali zanemarjali vsa ta leta. Kmetje ne pridelujejo tistega, kar ljudje potrebujejo, ampak tisto, kar ocenijo, da se jim izplača. Ker so jim dolga leta plačevali za travinje, zdaj imamo travinje, zaradi spodbud za živinorejo je na največ obdelovalnih površin silažna koruza. Trenutna suša ogroža še tisto malo posejanih žit, ki bi jih lahko uporabili za prehrano ljudi, zmrzal pa je tako že dodobra oklestila pridelek sadja. Kljub temu bi površine, ki jih imamo, lahko uporabili za pridelavo hrane za ljudi, vendar kmetje tega ne morejo storiti sami. Za pridelavo več zelenjave je potrebnega veliko več ročnega dela, in če bomo še dolgo le pasivno čakali, da se zbudimo iz koronske nočne more, nam utegne po tem prebujanju močno kruliti v želodcu.

Za družino dovolj 60 kvadratnih metrov

Kaj priporočate tistim, ki nimajo zemlje. Naj si jo naredijo, najamejo, kupijo?
Obdelovalne kmetijske zemlje nam primanjkuje, vendar to ne pomeni, da ni še veliko rodovitnih tal, ki bi jih lahko uporabili, če bi le vedeli, kako. Trenutno s partnerjem kmetujeva na 1,6 hektarja zemljišča, ki je pred petimi leti bilo neprehodna gmajna. Večji del je na strmini, prej so tam rasle le smreke, robidovje in zimzelen. Zdaj je tam več kot 200 sadnih vrst in prav zaradi lege odlično uspevajo, ker imajo dovolj svetlobe in jih zračni tokovi varujejo pred plesnimi. Seveda se to ni zgodilo samo od sebe. Potrebno je bilo precej znanja, načrtovanja in trdnega dela. Ta parcela je praktični preizkus vsega, kar sva se naučila iz biodinamike, permakulture, zeliščarstva, ekoremediacij. Ne želim karkoli dopovedovati drugim, preden tega v praksi preizkusim, in ta prostor je res odličen prostor za preverjanje. Podobno počne Ana Vovk Korže, ki na poligonu Dole dokazuje, kako neuporabno parcelo, na kateri ni zraslo dovolj trave za eno košnjo, urediti v vrt, v katerem raste dobesedno vse. In tudi Irena Rotar je v praksi preverila, kaj si lahko obetamo od različnih pristopov vrtnarjenja. Na istem zemljišču so štiri vrtove, velike 60 kvadratnih metrov, obdelovali na štiri načine in primerjali izkušnje, vloženo delo, denar in pridelek. Mateja Reš kmetuje v gorenjskih razmerah, a je skoraj povsem samooskrbna.
Koliko je mogoče pridelati na 60 kvadratnih metrih?
Odvisno od metode, od 300 do 400 kilogramov zelenjave. Torej dovolj za eno družino.

Vsak peti Slovenec je za sodelovanje

To zveni zelo obetavno. Recimo, da se danes odločim, da si želim ustvariti svojih 60 kvadratnih metrov in začeti vrtnariti. Kako naj se tega lotim?
Povsod je veliko neizkoriščenih koščkov tal, ki bi hitro lahko postala rodovitna. Še kupiti jih ni treba, veliko ljudi bi bilo veselih, če bi lahko svojo posest dali v najem tistim, ki imajo do zemlje spoštovanje in bi ji vdihnili življenje in namen. Še najlažje je vzeti v obdelavo le del površine v zamenjavo za pomoč tistemu, ki jo ima, a je ne more obdelati. Na kmetijah je veliko starih ljudi, ki ne morejo več obdelovati. Veliko kmetij je zapuščenih, ker so lastniki v domovih za stare in za kmetije skrbijo ali, bolje rečeno, jih pustijo propadati, centri za socialno delo. Na novih posestih bi bilo treba 20 let čakati, da sadje pride v polno rodnost, na zapuščenih kmetijah pa so travniški sadovnjaki z drevesi, ki vsako že zdaj obrodijo na stotine kilogramov sadja. Le povezati se je treba in bo vsega dovolj za vse.
Ali menite, da smo Slovenci tako povezovalni?
To ni statistično, ampak individualno vprašanje. Sem jaz sposobna sodelovati z drugimi? Ste vi tega sposobni? Kdor bo tega sposoben, bo imel lažjo pot do samooskrbe kot tisti, ki v sodelovanju vidi nadlogo, kup težav in zapletov. V raziskavi OECD iz predlanskega leta smo se Slovenci izkazali kot ena najbolj nezaupljivih nacij. Da zaupa v druge ljudi, je izjavilo le 18 odstotkov anketiranih, torej vsak peti. V praksi to pomeni, da mora tisti, ki verjame v ljudi in želi sodelovati, čim prej najti petega, z drugimi je škoda izgubljati čas.
Je mogoče kaj obdelati tudi v mestu?
V življenju sem vrtnarila na zelo različne načine. Zadnje tri sezone imam rastlinjak na balkonu in vsak dan znova odkrivam, kako čudovito je to, ko že v pižami direktno iz dnevne sobe lahko stopiš v topel prostor, kljub temu da so zunaj temperature blizu ledišča. V tem rastlinjaku prezimujejo bazilika, rukola, paprika in paradižnik. To so trajnice in z malo sreče lahko spomladi nadaljujejo tam, kjer so se v jeseni ustavile. Rastlinjak na balkonu je tudi temelj naše samooskrbe, ker v njem, na pičlih štirih kvadratnih metrih, pridelam več kot 1500 sadik dobesedno vsega, kar naš vrt ozeleni že v marcu in se grede nikoli ne spraznijo. Če ne bi imela vrta ali ne bi smela zapustiti hiše, kot se to dogaja v velikem številu mest v svetu, bi rastlinjak na balkonu koristila za pridelavo mikrozelenja in zelišč in bi nas verjetno že to lahko prehranilo.
Ja, mi vsaj lahko gremo ven. Vsaj koprive, regrat in čemaž lahko naberemo.
Zamislite si, da sva zdaj v New Yorku, zaprta v stolpnicah z umetnim prezračevanjem, v stanovanju, kjer še okna ni mogoče odpreti. Poznam kovinski vonj tega zraka, ker sem živela tudi na Manhattnu. Tam koprive, regrat in čemaž niso opcija. Večina ljudi jih še nikoli ni videla. Razkošje divjerasle hrane, dostopnih gozdov in čistega okolja, kot ga imamo v Sloveniji, je nekaj, kar nam zavida tri četrt tega planeta. Divjerasla hrana je lahko eden od pomembnih stebrov naše prehranske varnosti in zdravja. Zagotovo je tudi to razlog, da je pri nas statistika obolevnosti in komplikacij precej nižja kot v New Yorku, kjer ljudje polnijo telo s hitro prehrano, ki prinaša tudi hitre bolezni.
Torej živimo v raju na zemlji?
Ko začnete prijateljevati z naravo, ugotovite, da človek nikoli ni bil izgnan iz raja. Le izgnal je raj iz sebe. Menih Pahonimus je ostal znan po stavku, da na vrtu človek lažje sreča boga kot v cerkvi. Mogoče je ta aspekt samooskrbe v današnjem času še bolj pomemben od tistega, ki hrani le želodček.