(INTERVJU) Sara Isaković: Psihologija me je vedno fascinirala, saj sem kot športnica vsak dan občutila moč svoje glave

Sara Isaković je edina iz Slovenije z olimpijsko kolajno v plavanju, srebrno je na 200 metrov prosto osvojila v Pekingu 2008. Iz psihologije je diplomirala na prestižni ameriški univerzi Berkeley, magistrirala je na univerzi v San Diegu, kjer je kot asistentka preučevala možgane ameriških marincev. Danes s predavanji in delavnicami skrbi za psihološko opolnomočenje vseh, ki se zavedajo, da je osebnostna trdnost življenjski kapital. S Saro sva težko našli termin za intervju. Nenehno je sredi novih globalnih projektov, predavanj in delavnic, ki jih izvaja po Sloveniji, pa snemanj, da lahko svoje strokovno znanje čim učinkoviteje posreduje ciljnemu občinstvu. Prijaznost, odprtost, dobrovoljnost, nasmejanost so superlativi, s katerimi lahko ob njeni dosledni ciljni usmerjenosti opišemo našo olimpijko.
Od otroštva je svetovljanka, naprej je z družino obredla dobršen del sveta, nato še s plavanjem, s katerim je doživela tudi tri olimpijske igre. 13. avgusta bo minilo dvanajst let, odkar je na olimpijskih igrah v Pekingu pri rosnih dvajsetih osvojila srebrno olimpijsko medaljo na 200 metrov prosto. Pravi, da je blažena, ker ima starše in brata dvojčka, ki ji vedno stojijo ob strani, kar je v življenju zelo pomembno. Oče jo je naučil sprejemati izzive, si upati in biti drzna, mama je dodala veščine samodiscipline, delavnosti in reda. Kljub vsakodnevnim izjemno napornim plavalnim treningom je bilo šolanje zmeraj na prvem mestu. Na Berkeleyju v San Franciscu ni zamudila prav nobenega od vseh zanimivih predavanj, ki jih je poslušala na katedri za psihologijo, kjer je diplomirala. Ob študiju je z odličnimi plavalskimi nastopi doprinesla k zavidljivim rezultatom ekipe, kot jih na prvenstvu ameriških univerz ni dosegla še prav nobena univerza. Ni bila le štipendija v višini 250 tisoč dolarjev tista, zaradi katere ni želela zapustiti univerzitetne ekipe in se pripravljati na olimpijske igre v Londonu, ampak vrednota pripadnosti ekipi, česar jo je naučila odlična ameriška trenerka.

Obvladati strah, jezo, žalost, razočaranje

Kaj je bilo potrebno, da ste kot dvajsetletna stali na olimpijskem zmagovalnem odru?
Šport me je naučil, da moram biti milijonprocentno predana svojemu cilju, kar se mi je obrestovalo tudi pri uresničevanju ciljev v šoli. Vedela sem, kako doseči vrhunske rezultate. Logično je bilo, da bom uspešnejša, če bom veliko trenirala, vlagala trud in čas, se učila … Ob tem pa je bila zelo potrebna dobra psihološka priprava, še posebej vizualizacija, ki mi jo je zelo priporočala mama, tudi sama bivša plavalka. Rekla je: "Zapri oči in preplavaj proge!" Preden sem osvojila medaljo, sem v mislih progo preplavala nekajstokrat. Za uspeh sem morala usvojiti preprosta psihološka orodja: kaj narediti, da se umirim, da pravilno diham, da ne dovolim, da me ugrabi neproduktivno čustvo, da sem z mislimi tukaj in zdaj …

Kaj v možganih premlevajo marinci

Kaj ste raziskovali kot asistentka na univerzi v San Diegu?
Imela sem srečo, da sem po končani fakulteti lahko delala kot raziskovalka v tem laboratoriju, kjer smo raziskovali možgane ameriških vojakov, marincev. Zanimalo nas je, kaj je tisto, po čemer se razlikuje visoko psihološko odporna oseba od manj odporne. Tako smo preučevali čuječnost, ki jo sicer preučujem že leta in sem jo trenirala ter potrebovala tudi v športu. Pri marincih smo izvajali osemtedenski trening čuječnosti in v možganih opazovali, kako se je v tem času povečala psihološka odpornost glede na trening zavedanja. Študija je dokazala, da je čuječnost edina stvar, ki deluje, če se posameznik zaveda samega sebe in sprememb v svojem telesu in glavi. Le ob samozavedanju imamo moč, da se na zdrav način odzovemo na dogajanje v našem telesu v primeru stresa, neproduktivnih misli, negativnih čustev … Ko moja misel ubeži v neko destruktivno smer, znam s samoopazovanjem prepoznati, kam se je preusmerila moja pozornost, in se jo naučim pripeljati nazaj. Obenem pa vem, da so misli le misli in mi ni treba verjeti vsemu, o čemer razmišljam.

Sekiranje na zalogo ni smiselno

Karantena je prinesla veliko sprememb v življenje ljudi. Kaj naj naredimo za lažje soočanje z njimi?
Nad tem, kar se nam v življenju dogaja, nimamo kontrole, imamo le možnost nadzora, kako se odzvati na takšne situacije. Pritoževanje in razmišljanje, kako bi bilo, če ne bi bilo karantene in vseh sprememb, sta brez haska. Sekiranje na zalogo ni smiselno in zato se ne obremenjujmo s tem, kaj se bo zgodilo čez pol leta. S sprejetjem dejstva, da je, kot je, lahko učinkoviteje prevzamemo odgovornost in si olajšamo situacijo, ob tem pa se vprašamo, nad čim imamo lahko nadzor. Razmišljajmo, kako lahko naredimo situacijo najbolje možno in prijetno, kako smo lahko sami boljši, saj je to življenjska lekcija, iz katere se lahko nečesa naučimo. Če nas kdaj preplavi občutek ogroženosti, si pomagamo s pozitivno naravnanostjo, razmišljajmo, kaj je dobro in kaj imamo. Čas karantene nam daje možnost večjega zbližanja, da smo bolj prijazni drug z drugim, da skrbimo zase in za svoje zdravje.
Kako vključujete izsledke nevroznanosti v treninge športnikov, pilotov in drugih, s katerimi delate?
Z njimi delam v obliki predavanj, individualno ali z delavnicami, ki so najbolj učinkovite. Šest tednov imamo srečanja enkrat tedensko, na njih izvajajo trening čuječnosti in vadijo vizualizacijo. Prejmejo tudi posnetke, da lahko doma vadijo vsak dan najmanj deset minut, in bolj predani dosegajo boljše rezultate.