(INTERVJU) Tonja Jelen: V nas se verjetno dogaja ogromno nezavednega, kar lahko razumemo šele čez čas

Običajno je spraševalka, se pogovarja s tistimi, ki so napisali nove knjige, je moderatorka na literarnih dogodkih, vodila je literarne oddaje, je kritičarka, recenzentka, pozorna bralka torej, ki ima še posebno rada poezijo. Pesmi seveda tudi piše, drugi kritiki, recenzenti pravijo, da čisto posebne.

Tonji Jelen je nedavno izšla druga pesniška zbirka Greva, ostajava, saj sva. Upesnjuje razhajanje partnerske zveze, nosečnost in materinstvo ter vzpostavljanje nove avtonomnosti, je v predgovoru napisala Lidija Gačnik Gombač. Tudi o tem torej, kaj se srhljivega lahko zgodi med dvema, ki naj bi si bila najbolj blizu, piše. "Novi intimizem Tonje Jelen se hrani z modernizmom in impresionizmom, od drugih umetnosti pa mu je najbližja fotografija. V slovenski prostor prinaša nekaj svežega in milega, v živalskih podobah pa čudovito neoprijemljivega."

Zbirka Pobalinka je izšla leta 2016, Greva, ostajava, saj sva je letošnja. V kaj je v štirih letih zrasla pobalinka?

Pobalinka je zrasla v mlado žensko, upam, da v dovolj zrelo in odločno subjektko. Če je še zadnja pesem v prvencu Pobalinka govorila o begu (pesem Beg), je ta beg, pobeg z drugo pesniško zbirko, tudi storjen in je kot osnovni motiv in ideja dobršnega dela Greva, ostajava, saj sva. Je pa res, da sem že nekaj pesmi, ki so objavljene v tokratni zbirki, imela napisane takrat, ko je nastajala prva zbirka, ko sem jo sestavljala. V nas se verjetno dogaja ogromno nezavednega, kar lahko razumemo šele čez čas.

Zmerom nekam gremo ali celo bežimo, želimo priti k svobodi. Temu je seveda tudi namenjena ustvarjalnost. In raziskovanju svobode in kdaj si svoboden. So za ta cilj res nujne trpke izkušnje?

Svoboda je ena izmed pravic in možnosti. Meni kot posameznici veliko pomeni in verjetno nisem edina. Da imam pravico čutiti svobodo kot ženska, ustvarjalka in navsezadnje mati, ne da bi občutila grozo in strah, je trenutno zame najpomembnejše. In tu sta besedi zavetje in varnost, ki nadgradita besedo svoboda. Ena izmed pesmi, ki me je v tistem času bolečine in ranljivosti močno nagovarjala, je pesem Varje Balžalorsky Antić Nadomestno mleko. To je pesem, ki govori o materi migrantki z dojenčkom. Vsi torej bežimo, se strinjam. Ali pred razmerami, ki se dogajajo zunaj doma, ali pred okoliščinami, ki nas zaznamujejo toliko v še tako majhnih mikrokozmosih. Verjetno sem danes res bolj svobodna in s tem bolj močna in premišljena kot prej.

Kot pesnica o tem odkrito govorite. O sebi in drugih. To, kar pač je. Je tako?

Osebnoizpovedna poezija, ena od tradicionalnih tokov, mi je po pisanju res bolj blizu, a se tudi igram z jezikom, ga raziskujem. Imam pa tudi rada poezijo, ki eksperimentira, je avantgardna. Lahko rečem, da verjamem v literaturo, vedno najdem romane in pesmi, kar prav potrebujem v danem trenutku in mi potem pomaga kot mantra. Tako kot pravi meni zelo ljuba pesem Still I rise pesnice Maye Angelou. Tako je lahko krhkost odločilna, da lahko postanemo močni.

Literatura ne more biti drugačna, kot je življenje. Telo in duša se namreč odzivata na dražljaje. Eni skelijo, drugi tudi pobožajo.

Skelijo še vedno rane, ki pa so mi omogočile, da sem dognala in spoznala določene razmere, ki so lahko uničujoče in (pogosto) prej postanejo statistika kot pa pogum za določene odločitve. Božajo in navdihujejo pa me seveda besede umetnosti in dotiki, smeh, igranje, skupno pohajkovanje z mojim malčkom.

So moški pri pesnicah v oddelkih z naslovom Humoreske, Groteske, Ludizem ali Balade, Tragedije?

Ja, so, verjetno so arhetipi moškega prisotni pri veliko ustvarjalkah. Pa naj gre za motiv očeta, partnerja, deda ali sina. Moški vzorci, patriarhalni sistem nas še zmeraj ogroža, seveda tudi navdihuje ali pa nam zastavlja številna vprašanja, in to se lahko nadvse dobro problematizira z leposlovjem.

Otroci so poezija in mi z njimi del nečesa večjega. Dihamo.

Dihanje, da, tudi to je del svobode, za katero se je treba boriti. Dihanje omogoča pretočnost, da lahko čutim, občutim in natančno opazujem, kar se mi dogaja. In zato je lahko vsakdanjost tista, ki me ozemlja in gnete, da je zdaj vse to lahko razmislek, poezija. Pa naj si bo v malinah, ki še trenutno vedno vztrajajo in se je treba do njih dokopati tudi preko kopriv, in je to res prava lepota, če parafraziram pesnika Andreja Brvarja.

Kljub tistemu žalostnemu tonu, ki ga nosi s seboj minevanje, ki prinaša hude preizkušnje, je pri vas vendarle slutiti, čutiti in videti optimizem.

Žalost je (skoraj) izzvenela, saj so rezi bili nujni. Spomini so resda boleči, a ne bi rekla, da gre (samo) za žalost. Je posebno podoživljanje, ki se težko definira. Hvala, da opažate, da sem optimistična, strinjam se s tem. Kot najstnico me je navdušil Rumi in mi pomagal odgovoriti na mnogo vprašanj, ki sem si jih takrat zastavljala, in verjetno so prav zaradi tega izjemnega pesnika, no, za nekatere je to mistik, moje pesmi vedno prej svetle in težijo prej k svetlobi kot temini, čeprav se tudi ta pojavi v poeziji.

Narava je seveda poezija, tam smo mi, je življenje, so osebe v različnih odnosih. Rastline, živali, še kdo drug.

Narava je velik kozmos, katerega del smo. Mene očara v vsakem najmanjšem šumu, pogledu in trenutku. V njej se pojavijo odnosi, ki so tudi okrutni, pa tudi tisti, ki so lepi, ganljivi. V teh dneh opazujem veverico, ki skače z drevesa na drevo. V njej je vsa eleganca, premišljenost in hitrost, izražena že z enim samim skokom. Tu je vsa poezija - v zvoku veje, listja, ki šelesti, in v tej veverici, ki odmeri in gibko preskakuje še tako tanke dele krošnje.