Čas. Trenutno ga imamo, na prvi pogled, vsi na pretek. Imamo ga toliko, da bi zlahka lahko prebrali najmanj celega Prousta. Iskanje izgubljenega časa. Sedem romanov, 4000 strani, 2000 likov. Trenutna samoizolacija bi najbrž močno vplivala na podoživljanje romanov, saj je Proust cikel pisal v samoti zvočno izolirane sobe na pariškem bulvarju Haussmann. V roman je strnil svoj pogled na celotni svet v preteku časa, ljubezni in ljubosumja, družabne intrige pariške visoke družbe, razmisleke o literaturi, glasbi in umetnosti, poetičnost krajine in okus pobeglih in zadržanih spominov. V svojih zadnjih treh letih življenja in pisanja je spal podnevi in pisal ponoči, jedel samo enkrat na dan in vzdrževal bolestno, klinično čistočo.
Sicer pa je precej pisateljev veljalo za samotarje in nerazumljene čudake. Med njimi je na primer tudi mojster mrakobe, Edgar Allan Poe, ki je bil pred tujci zelo sramežljiv in zadržan. Melanholija in paranoja v njegovih delih sta najbrž edini pravi namig, kaj se je resnično odvijalo v duši in umu tega genialnega samoizobčenca. Poe je bil večni sanjač. Sanjarije, skozi katere je grenko vsebino svoje duše prelival v pesmi in zgodbe, so mu ponujale zavetje pred krutim, puščobnim svetom. Meja med fantazijo in realnostjo je zanj postajala vse bolj bleda in nepomembna. V pesmi Sen v snu zapiše, da so vse, kar vidimo ali se nam zdi, le sanje znotraj sanj. Pri neprestanem begu iz realnosti sta mu žal pomagala tudi opij in alkohol. Ko je izšla zbirka Krokar in druge pesmi, je v spremni besedi med drugim zapisal: "Pri meni pesnjenje ni bilo namen, ampak ljubezen; do ljubezni pa je treba imeti spoštovanje; pesmi ne smejo in ne morejo biti kar tako skaljene z revnimi nadomestki ali še bednejšimi pohvalami ljudi." Srhljivost in vznemirjenje sta poleg genialnosti Poejevih del verjeten razlog, da so izjemno popularna še danes. In tudi s Pojevo osamljenostjo se lahko v današnjem času razosebljanja poistoveti marsikdo.
Za zelo nekonvencionalno in nerazumljeno čudakinjo pa je veljala tudi ena najizvirnejših in najpomembnejših ameriških pesnic, Emily Dickinson, ki je prav tako večino življenja preživela v osami. Imeli so jo za ekscentrično, znana je bila po ljubezni do belih oblačil in izogibanju gostom, ki so prišli v hišo, z njimi se je pogovarjala skozi vrata, pakete je sprejemala skozi okno s spuščanjem košare po vrvi. Celo očetov pogreb je spremljala skozi odprta vrata svoje spalnice. Nikoli se ni poročila in večino prijateljstev je vzdrževala preko pisem. Razlogi tovrstnega obnašanja so skrbno spravljeni v njenih delih, ki še danes veljajo za mojstrovine. Emily Dickinson je močan pesniški glas, ki v duhu svojega (devetnajstega) stoletja raziskuje odstop od okvirov form, ki se je odrekel strogim metričnim okovom v imenu vsebine in lastnega notranjega ritma, ki si je upal spregovoriti o dvomih, glas, ki želi posluh in ne poslušnosti.
Mogoče ste v današnji kolumni dobili nekaj idej za zapolnitev VAŠEGA časa. Mogoče vas družbena omrežja zabavajo dovolj in ste poprijeli za zaprašene kitare, violine ali harmonike. Mogoče ste že veliko prepevali in z vašimi otroki pekli torte vseh možnih oblik in velikosti. Mogoče trenutno komunicirate s svetom veliko več kot prej, mogoče pa ste se zaprli v svojo polžjo hišico in vse pustili zunaj nje. Zelo različno doživljamo trenutni čas, katerega nam skoraj v celoti odmerjajo drugi. Hkrati smo postavljeni pred mnoge situacije, ko nismo izzvani zgolj kot posamezniki, temveč kot skupina, družba, narod, človeštvo. Ne glejmo stran …, zdaj imamo čas.
